Razstava sodobne slovenske fotografije
Prvi »poskus« umeščanja fotografije na položaj v sodobni umetnosti, ki ji pripada
Pred fotografijami Petra Raucha
Fotografska razstava, ki je od srede na ogled v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (MSUM), ponuja vpogled v delo tistih sodobnih slovenskih fotografov, ki v zadnjih letih izstopajo s svojimi poetikami in refleksijami o fotografskem mediju in družbeni stvarnosti. Čeprav so razstavljene nekatere najprepoznavnejše fotografije, ustvarjene v zadnjih 20 letih, pa razstave ne moremo označiti za pregled sodobne fotografije v Sloveniji. Na to je s »previdno« izbiro podnaslova razstave, 17 primerov sodobne fotografije v Sloveniji, opozorila avtorica razstave, kustosinja Ana Mizerit. Izbrala je namreč tista dela, ki so tematsko in konceptualno blizu razstavni politiki MSUM, tistim, ki so že v lasti muzeja, obenem pa k sodelovanju povabila še avtorje, katerih razstavljena dela so v tej instituciji predvideli za odkup v letošnjem letu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pred fotografijami Petra Raucha
Fotografska razstava, ki je od srede na ogled v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (MSUM), ponuja vpogled v delo tistih sodobnih slovenskih fotografov, ki v zadnjih letih izstopajo s svojimi poetikami in refleksijami o fotografskem mediju in družbeni stvarnosti. Čeprav so razstavljene nekatere najprepoznavnejše fotografije, ustvarjene v zadnjih 20 letih, pa razstave ne moremo označiti za pregled sodobne fotografije v Sloveniji. Na to je s »previdno« izbiro podnaslova razstave, 17 primerov sodobne fotografije v Sloveniji, opozorila avtorica razstave, kustosinja Ana Mizerit. Izbrala je namreč tista dela, ki so tematsko in konceptualno blizu razstavni politiki MSUM, tistim, ki so že v lasti muzeja, obenem pa k sodelovanju povabila še avtorje, katerih razstavljena dela so v tej instituciji predvideli za odkup v letošnjem letu.
Skupno nit, ki združuje dela sicer zelo raznolikih avtorjev, je Mizeritova našla v tematiziranju občutka nezanesljivosti. Od tu njena naslovitev razstave Nezanesljiva okolja. Takšno okolje je krhko, »fragilno, pogojevano s konflikti in interesi moči, v njem končni izid ni le neznan, ampak težko predvidljiv ali sploh nepredvidljiv, saj je zunaj nadzora posameznika«, pravi.
Razstavljena dela po njenem mnenju izpričujejo nekakšno baumanovsko »utekočinjenje« medčloveških odnosov, percepcije sveta, spomina, tudi našega odnosa do polpretekle zgodovine, zlasti s tematiziranjem »političnih, travmatičnih ali vsaj neudobnih« primerov. S temi besedami bi zagotovo lahko opredelili razstavljene fotografske portrete tistih, ki so preživeli nacistična in fašistična taborišča, ki jih je Goran Bertok ustvaril v seriji Preživeli. Ob njegovih, namenoma potemnjenih portretih nekdanjih taboriščnikov, je avtorica razstave umestila fotografije Jona Derganca iz njegovega cikla Brezna. Barvne fotografije šestih brezen, obdanih z zelenjem, kažejo na krhkost naše percepcije, saj se podobe sicer povsem naravnih pojavov v podzavesti Slovencev prepletajo s travmami o povojnih pobojih. Razstavljena fotografija, ki jo je v seriji Slutnja ustvaril Peter Koštrun, profesor z Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, še bolj razgali varljivo gledalčevo percepcijo. Na prvi pogled namreč njegova podoba prikazuje otok, izvirna podoba, ki jo je umetnik v temnici laviral z rdečim tušem, pa je v resnici kup gnoja.
Pomemben del razstave so dela, v katerih avtorji raziskujejo sam medij fotografije.
Med njimi izstopajo črno-bele podobe nepravilnih geometrijskih oblik, ki sta jih v seriji Brez naslova (luči v ateljeju) ustvarila Aleksandra Vajd in Hynek Alt. Z njimi, gre za analogne povečave z barvnega negativa, raziskujeta fotografijo kot medij, pri tem pa kot njegovo bistveno lastnost izpostavljata stanje fluidnosti in brezosebnosti. Podoben razmislek o fotografiji kot mediju je z njeno »dekonstrukcijo« viden tudi v razstavljenih delih iz cikla Ti si najdražji, ki ga je ustvaril profesor z Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Peter Rauch, pa tudi na fotografijah njegovega učenca, Klemena Ilovarja, ki sodeluje na razstavi s serijo Vrsta sporočil.
Razstavljene so tudi fotografske serije, ki so na prvi pogled dokumentarne, vendar so jih avtorji motivno in formalno spletli tako, da presegajo (le) takšno opredelitev. Mednje sodijo razstavljene fotografije iz cikla Novi svet, ki jih je Matjaž Rušt posnel med slovenskimi izseljenci v ZDA, Argentini in Avstraliji, podobe (zapiranja) bencinskih črpalk, ki jih je Tanja Lažetić v dveh časovnih obdobjih ustvarila na poti iz Ljubljane v Sarajevo, fotografije živali v ujetništvu, ki jih je Tanja Verlak posnela v različnih krajih Evrope, in podobe iz serije Mauerhausen, v katerih Vanja Bučan metaforično tematizira geopolitično zgodovino razmejitev ozemlja. Tudi dokumentarne fotografije iz serije Heroji mojega časa avtorja Jake Babnika in fotografije jumbo plakatov, ki jih je Borut Krajnc, Mladinin fotograf, posnel v seriji Praznine, kličejo k premisleku o samoumevnostih preteklega oziroma današnjega sveta. Svojevrsten komentar o usodi dokumentarne fotografije je delo Bojana Salaja Palimpsest. Razstavljena je namreč s smolo zalita spominska kartica iz njegovega fotoaparata, na kateri je digitalni zapis prizora, ki ga menda ne bi smel dokumentirati.
V prehodnem razstavnem prostoru je kustosinja sopostavila dela dveh motivno in tematsko povsem različnih fotografov: dve podobi iz serije Periferije, ki ju je konec devetdesetih ustvaril Tomaž Gregorič, ki z njegovo mislijo, da periferije niso predmestja, temveč v resnici delčki njegove zavesti, še odražajo misel o obstoju subjektove notranjosti, in pa Piramido, morda najprepoznavnejšo fotografijo iz cikla Tadeja Vaukmana Dick Skinners, ki izpričuje le še golo, dekadentno zunanjost. V posebni, manjši sobi je še fotografija iz serije Požrešnost, ki jo je ustvaril Uroš Abram, Mladinin sodelavec. Podoba, ki jo je oblikoval s fotografiranjem fotografij s fotografijami, je inovativen, igriv in tehnično domišljeno izpeljan avtorjev komentar o hiperinflaciji vizualnega v sodobni družbi, na metaforičen način pa tudi preobilja prazne retorike v sodobnih družbah, saj se le kalejdoskopsko premeščajo iste ideje, da bi vse ostalo enako.
Iz tako zastavljene predstavitve del je vidno, da je sodobna umetniška fotografija v Sloveniji avtorsko močna, vitalna, inovativna, smela, tematsko in formalno raznolika, a po mnenju poznavalcev kot umetniška zvrst malce odrinjena na obrobje. Razstava v MSUM je po njihovem prvi »poskus« v umeščanju fotografije na položaj v sodobni umetnosti, ki ji pripada.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.