Matjaž Gruden: Za normalno delovanje liberalne demokracije je bistvena socialna pravičnost

»Za normalno delovanje liberalne demokracije je bistvena socialna pravičnost«

Matjaž Gruden je že več kot 20 let zaposlen v Svetu Evrope, zdaj vodi enega izmed direktoratov. Živi v Strasbourgu, zadnja leta je kolumnist dnevnika Večer, zanj piše pronicljive kolumne. Ni tipičen evropski funkcionar, govori neposredno, ostro, ne skriva se za diplomatskimi funkcijami, seveda vedno poudari, da gre za njegova osebna stališča in ne za stališča organizacije, v kateri je zaposlen, a morda tudi zaradi nje same, njenega ustroja, njenih temeljev nekompromisno vztraja pri pomenu, pravnem in civilizacijskem, evropske konvencije o človekovih pravicah. Zaskrbljen je, danes evropski konsenz razpada, razpada zavedanje, da brez solidarnosti in sočutja družba neha obstajati, ko vse to izgine, se začne dehumanizacija tistih, ki so v stiski, in tistih, ki jim ni mar. »Kadar pozabimo na soljudi, tudi sami nehamo biti ljudje,« pravi.

Približno pol leta opravljate službo vodje direktorata za demokratično participacijo Sveta Evrope, prej ste vodili direktorat za načrtovanje politik. Gre za visoke funkcije v mednarodni organizaciji, ki pa izgublja moč. Kakšen je vpliv Sveta Evrope, center moči že dolgo ni več?

Svet Evrope vpliva nikoli ni gradil na ekonomski ali politični moči, ampak na moralni avtoriteti in pravnih obveznostih. Je edina mednarodna medvladna organizacija s pravno obvezujočimi mednarodnimi instrumenti na področju človekovih pravic, z mednarodnim sodiščem, na katerem posamezniki lahko tožijo države. Sam današnji položaj vidim drugače kot vi. Triindvajset let delam v tej instituciji, prvi del je bil preživet v obdobju, v katerem delo Sveta Evrope ni bilo v središču pozornosti, saj je bilo področje njegovega delovanja, človekove pravice in demokracija, stvar širokega konsenza, v zadnjih letih pa so se stvari spremenile. Zdaj se počutim, kot da delam v organizaciji, ki se ukvarja z vprašanji, ki so v samem središču pozornosti, na vseh prelomnicah tistega, kar se dogaja v Evropi in svetu.

Naj potemtakem vprašam drugače, ena od bistvenih nalog Sveta Evrope naj bi bila promocija in varovanje človekovih pravic. Očitno niste uspešni. Živimo v svetu skorajšnjega zloma tega pravnega pojma.

To vprašanje, se opravičujem, odraža konceptualno nerazumevanje mehanizmov za varovanje človekovih pravic. Prvič, pri človekovih pravicah ne gre le za pravni pojem, ampak za civilizacijski dosežek, ki je pravno varovan. Drugič, človekovih pravic v Sloveniji ali na Portugalskem ne more varovati Svet Evrope, pač pa jih lahko in mora varovati predvsem vsaka država sama. Svet Evrope tukaj samo nadzoruje spoštovanje skupno sprejetih pravil in pomaga državam, ki pomoč potrebujejo in si je želijo. Točno tukaj je bistvo vseh težav. V Svetu Evrope se kažejo posledice tistega, kar vidimo okoli sebe. Svet Evrope, pa tudi Evropsko unijo so ustanovile države z močnim ideološkim konsenzom o družbi, ki so jo želele zgraditi. Celotna organizacija, njene institucije, mehanizmi so bili zgrajeni na podlagi pričakovanja, da bo ta ideološki konsenz vztrajal in obstal. Dolgo je bilo to res, nato se je ta konsenz začel drobiti. Nismo več družina evropskih demokracij, ki podobno razmišlja in razume pomen demokracije in človekovih pravic, ta družina je postala deloma disfunkcionalna, znotraj nje se pojavljajo politiki, ki ne samo po naključju, po nesreči ali prehodno ne sprejemajo obveznosti, ampak jih kršijo načrtno, ciljno, premišljeno.

V trenutku, ko konvencija o človekovih pravicah postane mrtva črka na papirju, izgubimo nekaj, kar je nastalo kot neposredni odgovor na dogajanje pred drugo svetovno vojno. Posledice so lahko zelo nevarne.

Ne gre le za Svet Evrope ali Evropsko unijo. ZDA so se lani poleti umaknile iz Sveta ZN za človekove pravice.

Žal gre res za širok, svetovni trend, s katerim postaja vprašljiva povojna ureditev sveta na podlagi mednarodnega prava in mednarodnih institucij. Oba, Svet Evrope in Evropska unija, sta se znašla pod hudim pritiskom, saj nista bila ustvarjena za okoliščine, v katerih bi njune lastne članice delovale proti vrednotam, na katerih sta nastala. Podobno je pri OZN, pri Svetovni trgovinski organizaciji, pri Unescu. Gre za nevaren trend spodkopavanja mednarodnopravnih temeljev, ki so desetletja zagotavljali vsaj relativen svetovni mir in stabilnost. V tem kontekstu je Svet Evrope izjemno pomemben, saj nekako simbolično predstavlja ves povojni proces. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin je v pravno obvezujoč mednarodni instrument združila vrednote liberalne demokracije, človekove pravice, politične svoboščine in vladavino prava. Tisti, ki torej skušajo spodkopati mednarodni pravni red, so hitro ugotovili, da je Svet Evrope ena od pomembnih tarč. V trenutku, ko konvencija o človekovih pravicah postane mrtva črka na papirju, izgubimo nekaj, kar je nastalo kot neposreden odgovor na dogajanje pred drugo svetovno vojno. Posledice so lahko zelo nevarne.

Zaupanje v vrednote liberalne demokracije, v mednarodno pravo, konvencije se vedno začne spodkopavati v posameznih državah. Ko ljudje izgubljajo zaupanje v demokracijo, volijo avtoritarne populiste. Dajva, obrniva stvar. Niso krivi zgolj ljudje, kriva je politika, slovenska, evropska, ki je omogočila razmere za razmah populizma. Kako spremeniti to politiko neizogibnosti?

Imate prav. Vzrokov za populizem niso ustvarili populisti, ti so le oportunisti, ki spretno izkoriščajo teren, ki so ga pripravili tisti drugi, tisti, ki so imeli nekoč polna usta demokratičnih vrednot, njihovo ravnanje pa je bilo pogosto v neskladju z njimi. Težav modernih demokracij ne bomo rešili s stigmatizacijo ljudi, ki volijo populiste, niti jih ne bomo rešili, če bomo zgolj bentili čez populiste. Težave je treba reševati pri vzrokih. Treba je ponovno vzpostaviti delujoči liberalnodemokratični sistem, v katerega bodo ljudje verjeli in mu zaupali, ker bo prepoznaval in varoval njihove interese. Zato je potrebna zelo preprosta stvar.

Preprosta? Kako to mislite? 

Za normalno delovanje liberalne demokracije je bistvena socialna pravičnost.

To so lepe besede, a poglejva Evropsko unijo. Evropska ljudska stranka (EPP) dopušča svojemu članu Viktorju Orbánu, da deluje proti vrednotam, na katere prisega ta politična skupina. Omeniva predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja in luksemburško davčno oazo. Zakaj bi jim volivci sploh verjeli?

Erozija zaupanja je dolgotrajen proces in trendov ne bo mogoče obrniti čez noč. Toda to ni razlog za odlašanje, stvari gredo danes resnično predaleč. Ena od prvih priložnosti bi lahko bile, kot ste sami dejali, prihajajoče evropske volitve. Lepo bi bilo, če bi na primer Evropska ljudska stranka spremenila oportunistični pogled na populizem v svojih vrstah. A zdi se, da je zaradi kratkoročnih in kratkovidnih političnih interesov pripravljena legitimirati ideje in politiko, ki so v marsičem v diametralnem nasprotju s tistim, kar zagovarja.

V diametralnem nasprotju so tudi z idejami Evropske unije …

… ki so jo oblikovali predvsem krščanski demokrati, predhodniki iste Evropske ljudske stranke. K temu bi dodal, da imajo podobne težave z verodostojnostjo tudi evropski socialni demokrati, podobno je z liberalci. Naj ponovim, velik del zavračanja demokracije, ki ga vidimo v številnih evropskih državah, pa naj bo to populizem ali brexit ali pa rumeni jopiči v Franciji, je posledica tega, da smo pozabili na pomen socialne pravičnosti. Percepcija ali pa dejansko stagniranje gospodarske moči velikega dela prebivalstva je pripeljalo do tega, da imajo ljudje dovolj, volijo, kot volijo, če ne bomo popravili socialne pravičnosti, se tudi zaupanje v politiko ne bo povečalo. Brexit je tako samo posledica, simptom razmer v britanski družbi. Podobno je z rumenimi jopiči, ki pa jih ne bi na slepo idealiziral in glorificiral, kot to počnejo nekateri. Razumem, strinjam se z mnogimi njihovimi razlogi za protest, a poglejte fotografije in povejte, koliko ljudi, ki niso etnični Francozi, boste našteli med njimi.

Zelo malo.

V francoski družbi je marginalizacija priseljencev in njihovih potomcev verjetno najgloblja, najbolj boleča in najbolj krivična izmed vseh. Rumeni jopiči se do njih obnašajo precej indiferentno, številni med njimi so na družabnih omrežjih širili ksenofobne bedarije in laži, klicali po močnih voditeljih in generalih. Precej podpornikov ima med njimi Marine Le Pen, ki bo po mojem mnenju nazadnje od rumenih jopičev imela tudi največ koristi. Rumeni jopiči se po strukturi v precejšnem delu ujemajo z volivci AFD, italijanske vladne koalicije in britanskimi podporniki brexita. Veliko ljudi populiste res voli zaradi legitimnih frustracij in krivic, a populizem ni dal možnosti izražanja samo njim, ampak tudi številnim latentnim rasistom, ki sta jim populizem in mainstreamovski odgovor na populizem dala priložnost, da začnejo kričati. Prej niso smeli sovražiti, zdaj lahko. In kaj bodo na vse to storile politične stranke? Namesto da bi na evropskih volitvah zagovarjale drugačno politiko, bomo najverjetneje še naprej priče dirki proti dnu v oponašanju in normalizaciji populističnega diskurza in idej.

Na majskih evropskih volitvah bodo torej zmagali populisti, ne glede na to, koliko glasov bodo dobili v evropskem parlamentu. 

Upam, da se motim, a žal mislim, da bo tako.

Kaj je narobe s populizmom? Ali ni to upor proti elitam, boj ljudstva proti vladajočim. Ni populizem odgovor, korektiv liberalni demokraciji, nagovarja marginalizirane, drugorazredne, izključene ljudi, jih pripelje, njih same in njihove težave, v areno političnega?

Ne. Populizem ni upor, ampak politična manipulacija ponižanih in razžaljenih ljudi. Ti volijo populistične politike iz različnih razlogov, pogosto, ne sicer vedno, iz utemeljenih občutkov krivice in frustracije, a njihove težave vedno zlorabi neka politična skupina zgolj za to, da bi obračunala s konkurenčno. Težave njihovih podpornikov so pri vsem tem sekundarnega pomena. Hkrati je vprašljiva tudi karakterizacija populizma kot upora proti elitam. Donald Trump ali britanski konservativni politiki niso pripadniki socialno deprivilegiranih slojev. Tudi tukaj gre za prevaro. Populisti manipulirajo tudi s strahom in sovraštvom do drugih in drugačnih posameznikov in skupin, migrantov, homoseksualcev, ljudi druge veroizpovedi, barve kože. Populizem je antipluralističen in avtoritaren, takšni sistemi pa nujno potrebujejo strah in sovraštvo do drugih kot obrambni mehanizem pred gnevom opeharjenega ljudstva, ki je nazadnje vedno tudi samo žrtev populizma.

Vse to je res, a populizem vseeno odpira vprašanja, ki so bila poprej zamolčana.

Deloma jih res, toda znova se s temi vprašanji manipulira. Odgovor politike ne more biti aroganten, ne moremo vsakemu, ki trdi, da se boji migrantov, navreči, da gre za »zarukanega kmetavzarja«. Edini pravi odgovor na populizem ni ignoranca ali izogibanje vprašanjem, ki jih populisti postavljajo. S temi vprašanji se moramo spoprijeti in ponuditi alternativne odgovore, predvsem pa rešitve. Pri tem je treba paziti, da se pri tej razpravi ne sprejmejo premise, ki so jih vnaprej postavili populisti. V razpravi o migracijskih izzivih nikoli ne bomo prišli do razumnih in učinkovitih zaključkov, če se ne bomo prej spoprijeli s populistično premiso, da vsak begunec ali migrant pomeni nevarnost in sovražnika. Zakaj smo populistom prepustili pravico do definiranja, kaj je varnost, kaj so družinske vrednote, kaj je domoljubje, kaj je kultura …

Prav neverjetno, ker se svoboda govora manifestira predvsem v ekscesu, nekateri trdijo, da z izražanjem sovraštva branijo svobodo do izražanja in svobodo. Bolj ko sovražimo, svobodnejši naj bi bili.

Ko Viktor Orbán, arhetipski populistični avtokrat modernega časa, govori o Evropski uniji, omenja odtujenost, nedemokratičnost Bruslja, pri čemer ima prav. A hkrati ista Evropska unija s finančnimi sredstvi financira njega, njegove politične prijatelje, omogoča njegov obstoj. Zakaj ne prekine financiranja držav, katerih vlade zavračajo evropske vrednote? 

Evropska unija ni monoliten center odločanja in oblasti. Tudi tam, poleg komisije, odločajo predvsem države članice, vedno potekajo pogajanja, politično pogojevanje. Moramo pa biti natančni, Orbán se v svojih kritikah in napadih izogiba besedni zvezi Evropska unija, raje napada Bruselj, elito, komisijo, ne pa Evropske unije same. Ta je na Madžarskem tudi zaradi finančnih koristi precej priljubljena. Podoben vzorec je viden v nekaterih drugih, predvsem vzhodnih članicah. Ljudje, politiki so ločili ekonomske koristi članstva v Evropski uniji od vrednot evropske demokracije.

So potem te države na pol skuhane evropske demokracije?

Paradoksalno je deloma vzrok za to po mojem mnenju treba iskati v načinu vključevanja novih članic. Evropska unija je sprejetje evropskih vrednot, torej neodvisnega sodstva, svobode medijev, človekovih pravic in političnih svoboščin, predstavljala kot pogoje, ki jih je treba izpolniti za to, da se lahko pridružiš Evropski uniji. Države, ki so vstopale, in z njimi njihovi državljani so te vrednote razumeli kot nujno ceno, ki jo je treba plačati, da bi prišli do gospodarskih in drugih ugodnosti, ne pa kot nekaj, kar je pomembno samo po sebi. Ko so dosegle ta cilj, so te vrednote začele ignorirati. Vstop je bil razumljen kot certifikat odličnosti za vsa področja demokratičnega, političnega in družbenega razvoja. Hkrati so bile v obdobju velike širitve Evropske unije v nekaterih od teh držav na oblasti politične elite, ki so imele polna usta Evrope in liberalne demokracije, same pa se niso obnašale v skladu z izpričanimi načeli. Vse to moramo razumeti, če želimo prepoznati vzroke za razrast populizma.

Kako se lahko Evropa zavaruje sama pred sabo? Zakaj naj bi bila Evropska unija zaščitnica liberalnodemokratične družbe, če pa sama po sebi ni demokratična?

Evropska unija je nastala v nameri, da se evropske države varujejo same pred sabo, v vsej zgodovini so Evropejce vedno najbolj ogrožali Evropejci. Ta grožnja je spet zelo prisotna, a za legitimnost in zaupanje državljanov Evropska unija vendarle potrebuje več kot mirovno poslanstvo. Kar omenjate, je res največji izziv današnje Evrope. Kako se torej spremeniti, kako se demokratizirati, kako to narediti v razmerah, kjer je raven solidarnosti, enotnosti, ideološke kohezivnosti vse nižja. Če bi trdil, da vem, kakšna je rešitev, bi lagal.

Žal se fašisti v Evropi obnašajo, kot da še niso slišali za Slavka Bobovnika in njegovo trditev, da ne obstajajo. …

Morda pa bi bilo modro, če bi se vrnili k bistvu, sami ste ga omenjali, k vprašanju socialne pravičnosti. Če velja, da je zgodovina človeštva zgodovina razrednih bojev, je vse te napetosti povzročil neregulirani neoliberalizem. Trg kot neposredni nasprotnik vladavini prava, človekovim svoboščinam, socialni pravičnosti. Ekonomska politika Evropske unije ni nedolžna, spomnimo se, kaj se je zgodilo z Grčijo, kaj je povzročila ekonomska odločitev o preobsežnem varčevanju.

Vprašanje socialne pravičnosti je resnično ključno za delovanje liberalne demokracije. Neoliberalizem generira krivičnost, generira vedno širši sloj ljudi, ki so ekonomsko, socialno in politično izključeni, generira socialno bombo, ki nazadnje sesuje ureditev, na kateri temelji naše sobivanje. Tega se bodo morali bolj zavedati tudi v Bruslju, saj bi tako najučinkoviteje vzeli veter iz populističnih jader.

Pa ni odgovor na desni populizem levi populizem?

Ne, nikakor ne. Populizem ni ideologija, populizem je tehnika osvajanja oblasti in ostajanja na oblasti. Populist je tisti, ki si jemlje izključno pravico predstavljanja naroda oziroma razreda v levi različici populizma. Populisti si lastijo izključno moralno pravico predstavljanja ljudstva, da bi se v njegovem imenu lahko postavili nad demokracijo in njene institucije demokratičnega nadzora. Če jih kritizirajo mediji, so to fake mediji, če jih preiskujejo sodišča, ta postanejo sovražniki ljudstva ali krivosodje, če jih nadzoruje civilna družba, so to tuji agenti. Ker so edini predstavniki ljudstva, je vsa politična konkurenca nelegitimna. Obstaja tudi levi populizem, ne samo v Venezueli, tudi v Evropi, v Franciji na primer, kjer je Jean-Luc Mélenchon doživel neverjetno politično preobrazbo in postal demagoški, nacionalistični tribun, ki se v svojem diskurzu in odzivih približuje Le Penovi. Oba populizma sta torej antipluralistična in nedemokratična, res pa je, da je danes v Evropi veliko več desnega. Naj ponovim še enkrat, populizem ne zagovarja interesov ljudi, zagovarja zgolj interese tistih, ki bi radi prišli na oblast, je zloraba, manipulacija za politične cilje.

Znova se je začelo veliko govoriti o porajajočem se fašizmu, a nedavno je upokojeni voditelj Odmevov Slavko Bobovnik zatrdil, da je uporaba izraza fašizem v Sloveniji zgrešena. Kaj o tem, o fašizmu in zanikanju tega, mislite vi?

Žal se fašisti v Evropi obnašajo, kot da še niso slišali za Slavka Bobovnika in njegovo trditev, da ne obstajajo. … Lahko se igramo s pojmovnim aparatom, s pojavnimi oblikami, ki se spreminjajo in prilagajajo času. A dejstvo je, da živimo v družbenih, ekonomskih, političnih okoliščinah, ki so nevarno podobne tistim ob nastanku prvega fašizma, res je tudi, da imamo v odzivu na te okoliščine politične sile, ki jih izkoriščajo na podobno nevarne načine, kot se je to počelo pred drugo svetovno vojno. Skrbi me, da v Evropi še nismo opravili s fašizmom.

Kje? Med tistimi, ki korakajo po tržaških ulicah?

Recimo tam, tukaj je analogija res najočitnejša. Mark Twain je sicer rekel, da se zgodovina ne ponavlja, ampak se rima in glede na izkušnje z evropsko zgodovino bi nas morale skrbeti že rime. V Evropi lahko torej znova opazujemo vračanje nacionalizma, fetišizacijo nacionalne suverenosti, mitsko vračanje k neki zlati dobi enonacionalne, absolutno suverene države …

… ki ni nikoli obstajala.

Seveda ne, to je politično zmanipulirana zgodovinska fikcija. V zgodovini ni bilo države, ki bi ustrezala mitu o vsemogočno suvereni, enonacionalni, monokulturni državi, h kateri bi se lahko vračali. Imeli smo samo večnacionalne imperije in kolonije. Izjema je morda le Severna Koreja. »Make America great again«, »postanimo spet veliki«, »vzemimo stvari v svoje roke« – vsa ta politična gesla so pritlehna manipulacija. Fetišizacija absolutne nacionalne suverenosti oblasti omogoča, da z ljudmi in njihovo svobodo in usodo počne, kar hoče, in točno takšni procesi so v tridesetih letih prejšnjega stoletja pripeljali do vzpona fašizma in nacizma.

Pred nekaj tedni ste bili na posvetu o sovražnem govoru, ki ga je pripravil predsednik Borut Pahor. Kakšen občutek ste imeli?

Imel sem pomisleke, ker me je skrbelo, da bo šlo za dogodek, kjer bo veliko govorjenja in malo poslušanja, kar ne bo prispevalo k vsebinski razpravi, temveč bo cementiralo polarizacijo. Hkrati pa nisem hotel zavrniti pobude predsednika države, ki je želel slišati različna mnenja. To se mi je zdelo koristno. Tudi tam sem dejal, da si želim verjeti, da je bila organizacija tega posveta posledica predsednikovega razmišljanja, ali bi moral na tem področju narediti več. Sam mislim, da bi moral.

Predsednik po pogovoru ni pripravil vsebinskih zaključkov.

Ne, ni jih, tudi pri njegovih kasnejših izjavah in nastopih nisem imel vtisa, da je posvet kakorkoli vplival na njegovo mnenje. Lahko se motim, morda je še prezgodaj …

Moram priznati, da ne razumem vsega tega pleteničenja in govoričenja o tresoči se roki, s katero se spreminja ustava, o verbalnem deliktu, o cenzuri. Vse to nima nobene zveze s pojmom sovražnega govora. Sovražni govor je sovraštvo, in če lahko druge države z blagoslovom evropskega sodišča za človekove pravice strogo sankcionirajo širjenje sovraštva, preprosto ne razumem, zakaj tega v Sloveniji ne počnemo.

Od mene težko pričakujete, da bom pojasnjeval argumente ljudi, s katerimi se ne strinjam. Pri vsem skupaj gre za zlorabo pojma svobode govora in manipulacijo z njim. Še več, gre za poskus spodkopavanja celotnega sistema človekovih pravic in političnih svoboščin. Svoboda izražanja, ki jo varuje 10. člen evropske konvencije o človekovih pravicah, je seveda ena od temeljnih svoboščin, izjemno je pomembna za demokracijo. A gre samo za eno izmed človekovih pravic. Ravno zato, ker obstaja nevarnost, da se lahko z uporabo ene izmed teh pravic napadajo druge, je v konvencijo umeščen 17. člen, ki govori o prepovedi zlorab pravic, tudi o zlorabi pojma svoboda izražanja.

Pravice torej niso absolutne? 

Ne, nekatere so, prepoved mučenja je absolutna, svoboda izražanja pa ni, je celo edina, kjer je že v sami pravni definiciji omenjena tudi odgovornost. Ko širjenje sovraštva postane normalno, izginejo vse človekove pravice. Prav neverjetno, kako globoko smo zabredli v absurd. Ker se svoboda govora manifestira predvsem v ekscesu, nekateri trdijo, da z izražanjem sovraštva branijo svobodo do izražanja in svobodo. Bolj ko sovražimo, svobodnejši naj bi bili.

Pa ne pretiravate? Je tega sovraštva v Sloveniji res več, kot ga je bilo nekoč?

Absolutno ga je. Niso pa kriva zgolj družabna omrežja, ta le okrepijo skrajne ideje, ki so prisotne v družbi. Pri nas je danes največja težava normalizacija nesprejemljivega, legitimiranje sovraštva, legitimirajo ga ljudje, od katerih bi pričakovali, da se bodo temu postavili po robu. Glede sovražnega govora sam ne iščem odgovora zgolj v poostritvi kazenskega pregona, obstajajo primeri, ki spadajo na sodišče, a učinkovito, trajno se lahko sovraštvu v družbi upremo zgolj s političnim in družbenim odgovorom nanj, katerega nosilci bodo javne osebe, politiki, cerkveni voditelji.

Nadškof Stanislav Zore zagovarja nasprotno mnenje, govoril je, da se po Sloveniji začenja plaziti »duh nesvobode, ki hoče izražanju misli, govoru, tisku in še marsičemu nadeti uzde in plašnice«.

Ne le da ljudje, ki bi morali obsoditi širjenje sovraštva, večinoma molčijo, če se že odzivajo, pa se pogosto odzivajo na način, ki ni v pomoč učinkovitemu in demokratičnemu odzivu na vse več sovraštva v družbi.

Populizem ni upor, ampak politična manipulacija ponižanih in razžaljenih ljudi.

Vaš nekdanji srednješolski profesor Janez Janša vam je navrgel, ker ste bili kritični do besed Bernarda Brščiča, da ste kandidat za šefa spletnega Gestapa.

Te izjave nisem dobro razumel, dopuščam, da gospod Janša ve o Gestapu več kot jaz. Res me je na ljubljanski Šubičevi gimnaziji učil temeljev splošne ljudske obrambe in samozaščite. Zabavna izkušnja, v času, ko smo mladi začeli razmišljati o demokraciji, nas je z veliko predanostjo poučeval, kako braniti SFRJ in njeno družbenopolitično ureditev. Ustanovil in vodil je tudi obrambni krožek. Ampak ljudje imajo seveda pravico spremeniti mnenje in svetovni nazor. Janša v tem ni osamljen.

Na vas se lepijo še drugi očitki. Med drugimi ta, da sicer zagovarjate vrednote solidarnosti in pravičnosti, da pa imate hkrati radi lepe obleke in jeste v dragih restavracijah. Hohštaplerski elitist torej, kaviar levičar.

Ah, na družabnih omrežjih so besede pogosto hitrejše od misli. Seveda sem privrženec življenja v skladu z lastnimi načeli, pri tem pa moja ne izključujejo dobre hrane in urejenosti. In če grem v dobro oštarijo na kosilo, še nisem Franck Ribery. Zagovarjam civilizacijski in družbeni vrednotni sistem, v katerem je prostor za različne politične poglede, ki temelji na socialni pravičnosti, a tudi osebni svobodi. Ne maram demagogije, strah me je ideološke uravnilovke in moralne policije, ki bi odločala, kaj in kje lahko jem in kako naj se oblačim. Označiti nekoga za elito, je pač postalo univerzalno sredstvo za diskreditacijo. Želim si živeti v družbi, v kateri so lahko ljudje s svojim znanjem, sposobnostmi in talentom uspešni in dobro živijo. Socialne pravičnosti ne bomo dosegli z bojem proti uspehu, ampak z bojem proti revščini, izključevanju in izkoriščanju ljudi.

Ste res pomagali Azilnemu domu pri pripravi božične večerje?

Nerad govorim o tem, ker je zame pomoč ljudem v stiski stvar osebne etike, ne samopromocije. Dobro zaslužim in lahko pomagam. Nič izjemnega, marsikdo naredi veliko več. Dodal bi le, da pot iz pasti sovraštva, v katero padamo, lahko vodi le skozi več solidarnosti, več humanizma in empatije. Brez občutka za sočloveka ne moremo imeti civilizirane družbe. Brez solidarnosti in sočutja družba razpade, začne se dehumanizacija tistih, ki so v stiski, in tistih, ki jim ni mar. Kadar pozabimo na soljudi, tudi sami nehamo biti ljudje.