Ženske v nemilosti

Raziskava Troll Patrol je razkrila, da je Twitter prav strupeno okolje za ženske – vsakih 30 sekund naj bi prejele tvit, ki jih žali ali jim grozi.

Znanstveniki pri organizaciji Amnesty International in zagonskem podjetju Element AI so zbrali 6500 prostovoljcev, da so se prebili skozi skoraj 300 tisoč tvitov, namenjenih političarkam ali novinarkam v Veliki Britaniji in ZDA. Označili so vse, kar velja za napad na spol, vero ali seksualnost – in ugotovitve niso prav nič optimistične, kajti vsega skupaj naj bi ženske leta 2017 prejele 1,1 milijona žaljivih tvitov.

»Projekt Troll Patrol nam je zagotovil podatke, ki samo potrjujejo to, kar nam ženske že dolgo govorijo – da je Twitter mesto, kjer se rasizem, mizoginija in homofobija širijo tako rekoč brez nadzora,« je dejala Milena Marin, višja svetovalka za taktične raziskave pri organizaciji Amnesty International. Zlorabe takšnega tipa omejujejo žensko svobodo govora – in svetovati ženskam, naj pač ne bodo na Twitterju, da bi se temu izognile, je podobno kot govoriti, naj ponoči ne hodijo same naokoli, da ne bodo posiljene, kakor je v komentarju izsledkov raziskave poudarila kolumnistka Jessica Valenti.

Slovensko okolje ni v tem pogledu nobena izjema. Samo spomnimo se, kako je pred časom Božidar Novak Svetlano Slapšak javno oklical za »staro debelo babo« – pri čemer se sploh ni odzival na kak njen tvit, ampak na kolumno v Večeru. »To se ne dogaja le ženskam, so pa ženske v takem položaju precej lahka in hitro dosegljiva tarča. Najlažje je poiskati sliko, na kateri oseba ni videti popolno, in jo žaliti na podlagi videza. Tega je ogromno,« pove komunikologinja in spletna urednica Tamara Langus, ki meni, da so žalitve in sovražni komentarji le simptomi negativnosti in celo sovraštva v družbi. Reguliranje Twitterja zato ne bi spremenilo ničesar, saj bi težava ostala. »Te težave se bo treba lotiti drugače,« poudarja.

O žalitvah na Twitterju imajo marsikaj povedati celo ženske iz javne sfere, ki se sicer štejejo za neaktivne oziroma nepolemične uporabnice. »Na Twitterju se načrtno zadržujem in se res redko spuščam v obsežnejše polemike, tako da ne morem poročati o hudem nasilju; je pa res, da se zadržujem tudi zato, ker se mi ga ne ljubi prenašati. Kadarkoli napišem kaj, kar bolj polarizira, sem deležna kakšne zmerljivke,« pravi publicistka, urednica in zgodovinarka Manca G. Renko, ki se s troli spoprime tako, da jim preprosto ne posveča pozornosti. »Po navadi jih zablokiram in ne mislim več na to. Prostor za argumentirane razprave pa namesto na Twitterju raje najdem znotraj svojega dela – in takšne razprave imam v nasprotju z izpadi na Twitterju zelo rada.«

V polemike in razprave na Twitterju se rada spušča poslanka Tanja Fajon, ki so jo uporabniki tega medija že oklicali za »pokvarjeno prasico« in »izdajalko lastnega naroda«. »Žal je Twitter postal tudi orodje za širjenje sovražnega in žaljivega govora. Takšna retorika se je preselila na povsem osebno raven. Zadnje leto so me označevali za migrantoljubko, sorosevko, zloglasno levičarko ipd. Če povem, da so očitki neutemeljeni, nekulturni in da zaradi njih trpijo ljudje, ki so mi blizu, me označijo za užaljenko. A ne glede na sporočila in grožnje, ki jih prejemam, bom v prihodnje in tudi na družabnih omrežjih še vedno dejavno zagovarjala kulturo dialoga ter spoštljivo in dostojanstveno komunikacijo vseh.«