Mir, ljubezen in rock ‘n’ roll

»Mir, ljubezen in rock 'n' roll iz Carigrada nas je v uvodu torkovega koncerta v klubu Cankarjevega doma pozdravila Gaye Su Akyol, ena najprodornejših turških glasbenic zadnjih let. Nato se je spomnila »sanjskega koncerta« izpred dveh let, ko je v okviru festivala Druga godba s svojim premiernim nastopom na naših odrih do zadnjega kotička napolnila Gala halo in povsem očarala občinstvo. Ni presenetljivo, da je zato zlahka razprodala tudi tokratni koncert. Ta prejšnjega sicer ni presegel, kar pa ne pomeni, da se ni vtisnil v spomin. Njene genialne, glasbeno in vizualno atraktivne koncerte pravzaprav težko pozabiš.

Še nekaj dodatnega naboja tukajšnji nastopi Akyolove gotovo dobijo tudi na račun njenega sodelovanja s cenjeno ljubljansko založbo Glitterbeat, ki ji je z objavo druge plošče pred dvema letoma odprla vrata na evropsko glasbeno prizorišče. Še večjo pozornost ji je prinesla oktobra objavljena plošča İstikrarlı Hayal Hakikattir. Ta se je znašla na vrhovih world music lestvic in (več kot upravičeno) pristala celo v izborih najboljših lanskih plošč pri nekaterih največjih svetovnih medijih. Vsekakor izvrstna popotnica za koncert.

Ob pogledu na v stripovsko superjunakinjo opravljeno Akyolovo in njen razbojniško zamaskiran spremljevalni kvartet postane hitro jasno, da se zasedba na odru ne jemlje preveč resno. S tem postavi zanimiv kontrast izjemni uigranosti in vrhunskemu muziciranju vseh petih glasbenikov. Ti na videz povsem lahkotno in igrivo vijugajo med zapuščinami anatolskega psihedeličnega rocka, ameriškega garažnega in surf rocka, pa tudi Morriconejeve filmske senzibilnosti. Vedno na izviren način, najraje z nestandardnimi ritmičnimi merami, vzhodnjaškimi melodičnimi lestvicami in subtilnimi disharmoničnimi pritiklinami.

Z vidika samega nastopa je Akyol s svojo zasedbo torej spet poskrbela za vrhunski koncert. Za to, da vtis celostne izkušnje ni dosegel tiste izpred dveh let, je bilo verjetno krivo predvsem prizorišče. Ne zato, ker bi klubu Cankarjevega doma karkoli manjkalo, temveč zaradi značaja zasedbe, ki se je očitno bolj udobno in domačno počutila v metelkovskem klubu. Zaradi same glasbe, podobe glasbenikov, arhitekture prostora in zato ker se razpoloženje obiskovalcev ni uspelo ogreti na pravo temperaturo, je tokrat vse skupaj spominjalo na prizor iz filma Davida Lyncha. Drugačna priložnost, drugačna izkušnja. Kot je Gaye Su Akyol obljubila ob koncu koncerta, pa na njen ponovni obisk ne bomo čakali dolgo.