Dr. Jessica Wade, borka za enakopravnost v znanosti: Na Wikipediji je zgolj 17 % biografij žensk

»Zakaj, za vraga, o njih nič ne piše na Wikipediji?«

Jessica Wade je fizičarka in raziskovalka na univerzi Imperial College v Londonu. V službenem času preučuje nove materiale za svetleče diode. V prostem času pa skrbi, da je najbolj priljubljena odprta spletna enciklopedija, Wikipedija, prijaznejša do družbenih skupin, ki so v znanstveni skupnosti marginalizirane. Že več kot eno leto na Wikipedijo vsak dan doda geselski članek najmanj ene ženske znanstvenice, pripadnika rasne manjšine ali skupnosti LGBT in tako načenja prevlado belih moških, ki je v znanosti še vedno močno zakoreninjena. Najpomembnejša svetovna znanstvena revija Nature jo je tik pred novim letom uvrstila med deset osebnosti, ki so lani najbolj zaznamovale dogajanje v znanstveni skupnosti. Pogovarjala sva se na začetku meseca.

Že veste, čigav profil boste ustvarili danes?

Dobim veliko predlogov. Ves čas imam seznam približno stotih ljudi, ki se jim še moram posvetiti. Pregledujem sezname ljudi, ki so bili v zadnjem času deležni različnih nagrad in imenovanj. Nisem se še odločila, čigavo stran bom ustvarila danes. Običajno poskušam Wikipedijo odmisliti, vsaj dokler ne pojem večerje, sicer bi mi preveč zasedla življenje.

Gospa, katere stran na Wikipediji sem oblikovala včeraj, Kimberly Prather, se denimo ukvarja z atmosfersko kemijo. Je članica vseh pomembnih znanstvenih združenj, v 90. letih je razvila novo metodo za določanje koncentracije mikroskopskih delcev v atmosferi. Je ena tistih ljudi, ki jih odkriješ in se nato še nekaj časa sprašuješ, zakaj, za vraga, o njih nič ne piše na Wikipediji.

Koliko profilov ste že ustvarili?

Trenutno sem pri številki 459, vendar so bili štirje od teh člankov izbrisani.

Zakaj?

V dveh primerih so mi uredniki očitali, da sem navedla premalo virov in da nista bila dovolj nepristranska. Dejansko je za ženske ali rasne manjšine velikokrat težko najti članke o njihovem delu, ki jih je mogoče citirati. Če ne smeš uporabiti njihovih zapisov na družbenih omrežjih in blogih ali medijskih intervjujev, je iskanje primernih virov lahko izjemno težavno, vsekakor veliko težavneje kot za bele moške. Pri dveh člankih pa je obveljalo, da je bil profil ustvarjen prehitro, preden bi dosežki tega človeka zaslužili omembo na Wikipediji.

Ste si postavili zgornjo mejo števila člankov, ki ste jih pripravljeni napisati?

Ne. Svoji mami sem sicer obljubila, da bom končala konec lanskega leta, tako da trenutno goljufam. A težko neham, ker z navdušenjem opazujem vpliv, ki ga ima moje početje na prepoznavnost teh ljudi. Lani februarja, med mesecem črnske zgodovine v ZDA, sem napisala članek o Gladys West, temnopolti matematičarki, rojeni v 30. letih prejšnjega stoletja, ki ji vse do lani ni uspelo priti do doktorata. Je pa veliko prispevala k zgodnjim izračunom, potrebnim za zagon sistema za satelitsko navigacijo GPS. Nato jo je v eni od svojih oddaj omenil BBC in obiski njene strani na Wikipediji so eksponentno narasli. Jeseni je bila sprejeta v dvorano slavnih ameriških zračnih oboroženih sil. Z zadovoljstvom me navdaja, ko vidim, da so ti ljudje končno prepoznani in cenjeni zaradi svojega dela.

Ima Wikipedija res tak vpliv?

Zagotovo je pomembna. Če v Googlov iskalnik vtipkate ime človeka in če ima ta človek svoj geselski članek na Wikipediji, bo to v iskalniku prvi zadetek. Hkrati pa jim podeli določeno kredibilnost. In to je za manjšine v znanstveni skupnosti ključnega pomena. Ljudje se začnejo več pogovarjati o mojih »portretirancih«.

Wikipedija se vse bolj uporablja tudi kot izobraževalni pripomoček, sploh v državah v razvoju, kjer dostop do učbenikov ni samoumeven. Hkrati pa je izjemno pristranska. Večina vsebine prihaja iz ZDA, med 80 in 90 odstotkov urednikov je belih moških. Vsebine, ki se denimo nanašajo na Afriko, so povečini grozno slabe. Tudi zastopanost žensk je porazna. Na Wikipediji je zgolj 17 odstotkov biografij žensk.

»Wikipedija je izjemno pristranska. Večina vsebine prihaja iz ZDA, od 80 do 90 odstotkov urednikov je belih moških. Na Wikipediji je zgolj 17 odstotkov biografij žensk.«

Eden od razlogov za moje početje pa je tudi povsem sebičen. Raziskovanje fascinantnih znanstvenih karier ljudi, o katerih pišem, me navdihuje tudi pri mojem delu in mi nenehno kaže, kaj vse lahko dosežem.

Kdaj ste začeli in kaj vas je spodbudilo k pisanju?

Urejanja člankov na Wikipediji sem se naučila konec leta 2017, k pisanju pa me je spodbudila knjiga »Manjvredne« (angl. Inferior) Angele Saini. Gre za izjemen vpogled v stereotipe, ki so skozi zgodovino ženskam preprečevali enakopravno obravnavo in znanost, ki je te stereotipe skušala podpreti z dokazi. Konec 19. stoletja je Charles Darwin opazoval skrajno nepravičen svet, v katerem se ženske niso mogle vpisati na univerzo, niso bile upravičene do zasebne posesti in niso imele volilne pravice, ter sklenil, da je to posledica biologije, ne pa družbenega ustroja. In to se je preneslo v vsa kasnejša obdobja in vplivalo tudi na znanost s tega področja. Ko so nevroznanstveniki dobili naprave za opazovanje možganske aktivnosti, so bili odločeni pokazati, kako so si moški in ženske različni. In če se raziskovanja lotiš s pristranskim vnaprejšnjim prepričanjem, potem bodo tudi zasnova raziskave in njeni izsledki pristranski.

Niste prvi, ki ste se lotili popravljanja neuravnoteženosti Wikipedije. Zakaj ste ravno vi postali obraz gibanja?

Dobivala sem očitke, da ljudje, ki jih portretiram, niso dovolj znani in vplivni, ter celo, da skušam uničiti in »razredčiti« Wikipedijo ter da vse skupaj počnem za svojo promocijo. To seveda ni bilo res, so mi pa ti očitki dejansko prinesli zelo veliko pozornosti javnosti in medijev. Po mojem so si ljudje preprosto želeli dobre zgodbe na spletu. Kot verjetno veste, je internet po navadi precej grozen kraj. A ljudje so pozabili, da mora vsak prispevati svoj delež k prijaznejšemu spletnemu okolju. Da lahko namesto odrekanja družbenim omrežjem, ker na njih prevladujejo neprijetne stvari, dejavno prispevamo k njihovemu izboljšanju. Poleg tega se je leta 2018 veliko govorilo o ženskah in so se tudi ženske začele več oglašati.

Kako nameravate izkoristiti to pozornost?

Upam, da se bomo začeli pogovarjati o alternativnih pristopih k izboljšanju položaja manjšin v znanosti, še posebej pri tistih, ki so na začetku karierne poti. Zelo sem kritična do večine dozdajšnjih kampanj in programov za spodbujanje njihovega vključevanja v znanost, predvsem zato, ker ne temeljijo na nikakršnih dokazih o učinkovitosti, čeprav jih izvajamo že desetletja in zanje porabimo milijonske zneske. Po mojem mnenju bi se morali najprej osredotočiti na izboljšanje izobraževanja in plačevanja učiteljev. Navdušenje za znanost je neločljivo povezano z dobrim poučevanjem.

»Na celotni naši univerzi je zaposlen en sam temnopolt profesor. V celotni Veliki Britaniji je le 25 temnopoltih univerzitetnih profesoric.«

Pa tudi v znanstveni skupnosti se bomo morali bolj potruditi pri prepoznavanju in spoštovanju raznolikosti njenih članov, najsi bo to pri zaposlovanju, pri vabljenju na konference ali pa pri nominacijah za različne nagrade in priznanja. Sploh slednje lahko v zgodnjem obdobju kariere ključno vpliva na nadaljnjo pot. Tudi sama napišem veliko nominacij in druge spodbujam k temu.

Kaj je po vašem mnenju pomembnejši razlog za zapostavljenost žensk v znanosti – to, da ne dobijo enakih priložnosti, ali to, da se jim redkeje priznavajo in pripisujejo zasluge?

Manjša prepoznavnost je zagotovo vidnejša. Razkrije se vam s preprosto poizvedbo v spletnem iskalniku. Razlike v dostopu do enakih priložnosti so mnogo manj oprijemljive in določljive. Vsi, tudi ženske, imajo v podzavest vgrajeno pristranskost do žensk, najsi gre za objavljanje člankov v znanstvenih revijah ali pa za dodeljevanje sredstev za raziskave. O tem govorijo številne v zadnjem času objavljene študije. Manjša prepoznavnost je vsekakor očitnejša, a neenak dostop do priložnosti je tisti, ki ga bo težje popraviti.

Ne posvečate se zgolj ženskam, oblikujete tudi profile pripadnikov rasnih manjšin in skupnosti LGBT+. Ali obstaja kakšna temnopolta lezbična znanstvenica, ki bi jo vsi morali poznati?

V Veliki Britaniji imamo velikanski problem nezadostne zastopanosti temnopoltih na univerzah. Na celotni naši univerzi je zaposlen en sam temnopolt profesor, geolog Christopher Jackson. On je bil moj prvi moški »portretiranec«. V celotni državi je le 25 temnopoltih univerzitetnih profesoric. Šele lani jeseni je bila promovirana sploh prva temnopolta profesorica zgodovine, dr. Olivette Otele z univerze Bath Spa. Ne bi pa rekla, da je lezbijka. Iskanje presečišča med tako majhnimi množicami je zelo težavno. Iskanje ženskih portretirank je razmeroma preprosto, iskanje pripadnikov rasnih manjšin nekoliko težje, iskanje ljudi, ki bi se poleg tega odločili razkriti svojo spolno usmerjenost, pa je še težje. Sem pa nedavno napisala profil Vivienne Ming, ki je transspolna raziskovalka umetne inteligence. Nanjo sem naletela pred dobrega pol leta in takoj pomislila, da bi morala o njej napisati profil na Wikipediji. Potem pa sem dobila pomisleke, ali bi si ona sama sploh želela, da jo »razkrijem« na Wikipediji. Šele ko sem videla, da tudi v prisotnosti medijev odkrito govori o sebi, sem se opogumila.

Od lani imate tudi sami stran na Wikipediji. Veste, kdo jo je ustvaril?

Vem, neki doktorski študent na naši univerzi. Ne gledam je, preveč me je sram. Oče pa je jezen name, ker članek navaja zgolj ime moje mame. (Smeh)