Fašizacija Donalda Trumpa

Lani za božič je Donald Trump, vrhovni poveljnik ameriških oboroženih sil, obiskal svoje vojake v Iraku in jih tudi nagovoril: »Pravkar ste bili deležni enega izmed najvišjih zvišanj plače v zgodovini. To je čudovito. In veste, kaj? Nihče si tega ne zasluži bolj kot vi. Plač vam niso zvišali že več kot deset let – že več kot deset let! In mi smo vam jih zelo zvišali. Nekateri so prihajali in mi govorili: ’Veste, kaj, plače jim lahko malce manj zvišamo. Za tri odstotke. Za dva odstotka. Za štiri odstotke.’ Toda rekel sem: ’Ne! Za deset odstotkov! Za več kot deset odstotkov!’«

Zlagal se je. In to hudo. Prvič, ameriškim vojakom plače zvišajo vsako leto. In drugič, vojakom plač ni zvišal za deset odstotkov, temveč le za 2,6 odstotka. To je vse. Res se je kolosalno zlagal. A ironično: ni se le Trump delal, kot da je vse to res, ampak so se tudi vsi tisti vojaki delali, kot da jim je Trump plače res zvišal za deset odstotkov. Vojaki so izgledali tako, kot da so na tripu v vzporednem svetu, kamor so jih poslale droge. Trump je izgledal kot droga.

Nemške vojske med II. svetovno vojno niso zadevali le z nacistično, rasistično, antisemitsko ideologijo, temveč tudi z drogami – predvsem s pervitinom, »ljudskim« metamfetaminom (okej, metilamfetaminom), ki ga je izdelovala berlinska farmacevtska družba Temmler, predhodnica onih »kuharjev« iz serije Breaking Bad, pravi Norman Ohler, avtor knjige Totalno zadeti – Droge v tretjem rajhu (Der totale Rausch: Drogen im Dritten Reich, 2015).

Za začetek, pervitin je bil megahit: pacientom je vračal veselje, ženskam spolno moč, naciji – ki ji je čas dajal večje in višje naloge kot kadarkoli – pa energijo. Vsaj tako so ga oglaševali. In vsi so se sladkali z njim: delavci, da bi bolje delali, telefonistke in medicinske sestre, da bi lažje prebedele nočne izmene, tajnice, da bi lahko tipkale hitreje, igralci, da bi si lažje zapomnili tekste, vlakovodje in nočni čuvaji, da ne bi zaspali na delu, brivci, da bi hitreje brili, in študentje, da bi se lažje pripravljali na izpite. Depresij je bilo konec. »Pervitin je bil nacionalsocializem v obliki tabletke. Posamezniku je omogočal, da je funkcioniral v diktaturi.«

In seveda: ker je vojak, ki spi ali pa je utrujen, povsem nekoristen, so s pervitinom metamfetaminizirali tudi vojake. Utrujenosti, zaspanosti, lakote in vseh inhibicij je bilo v trenutku konec, tako da so lahko vojaki potem manično in z okrepljeno pozornostjo izvajali blitzkrieg in osvajali Evropo – Češko, Poljsko, Belgijo, Francijo, Rusijo. Po zemlji, vodi in zraku. Vedno so bili sveži, hitri, energični, na stežaj zbujeni. Ena tabletka podnevi, dve ali tri ponoči – in že jih je prežel občutek vsemoči, superiornosti, nezadržnosti in nepremagljivosti. »Wehrmacht je bil prva vojska na svetu, ki se je zanašala na kemično drogo.« Hermann Göring, šef Luftwaffeja, ni zaman opozarjal, da bo izid vojne odvisen od pervitina.

Ko je Trump te dni – z devetminutnim televizijskim nagovorom nacije – navajal razloge, zakaj je gradnja zidu nujna, je zelo lagal. Nenehoma in sistematično in kolosalno.

»Hitler ni več mogel veljati za vegetarijanca, pa četudi ni jedel mesa. Od jeseni 1941 je po njegovem ožilju krožil tudi vse večji koncentrat živalskih substanc.« Doktor Theodor Morell, njegov osebni zdravnik, ga je v žile špikal z vitaminskimi preparati, okrepljenimi z glukozo, testosteronom in anaboliki. Injekcije so kmalu postale norma. Hitler je moral biti nenehno mentalno čuječen, buden, vitalen, odločen – utrujenost, nevroze in psihološke inhibicije je moral izklopiti. Prehlada in podobnih bolezni si ni mogel privoščiti. Vedno je moral biti sposoben dvigniti roko v tisti »Sieg«. V vsakem trenutku je moral biti sposoben evforično nagovoriti svoje ljudstvo, svojo vojsko ali svoj štab. Zato je Morell, ki je »zdravil« tudi druge velenaciste (Göringa, Himmlerja, von Ribbentropa), veleindustrialce (Kruppa, Thyssena), Mussolinija in Hitlerjevo velefilmarko Leni Riefenstahl, pogostost injekcij zlagoma stopnjeval, koktajli, s katerimi je špikal Hitlerja, pa so vsebovali več kot 80 različnih vitaminov, hormonskih preparatov, steroidov, mazaških drog in blažil – acidol-pepsin, antiflogistin, argentum nitricum, belladona obstinol, benerva forte, betabion, bismogenol in tako dalje po abecedi vse do tussamaga, ultraseptila, vitamultina in yatrena.

Hitlerjevi »železna energija« in »silna volja« sta bili posledici eukodala in kokaina, pravi Ohler, ki ne skriva, da je Hitler postal džanki. Nič čudnega: Hitler je pač hotel postati droga za ljudstvo. Bolj ko je bil zadet, močnejše so bile ovacije. Bolj ko je bil ekstatičen, bolj ekstatično je bilo ljudstvo. In ko je bil »na tripu«, je globoko v noč bedel – »tedaj se je z Albertom Speerom najraje pogovarjal o grandioznih arhitekturnih projektih, pa četudi so bili tedaj že povsem iluzorni.«

Njegov boj

Kar nas pripelje do Donalda Trumpa, ameriškega predsednika, ki prav tako dela vse, da bi bil droga za svoje ljudstvo. In ko je na tripu, ko je torej v največji ekstazi, najraje govori o grandioznih arhitekturnih projektih. Predvsem o enem – »velikem«, »čudovitem«, »spektakularnem«, »neverjetnem« zidu, ki naj bi ga zgradil na ameriško-mehiški meji. A kot vemo, je ta arhitekturni projekt povsem iluzoren: demokrati mu denarja zanj – dobrih petih milijard dolarjev – nočejo odobriti.

Hitler se je – tako kot Joseph Goebbels, njegov propagandist št. 1 – dobro zavedal pomena laži: če že lažeš, potem zelo laži! Nenehoma in sistematično! Laž naj bo velika, celo kolosalna, je poudarjal v Mein Kampfu. Zakaj? Ker velika laž vedno zveni verjetno. In ker množice prej nasedejo veliki kot mali laži. In ko je Trump, fen Hitlerjevih govorov (z njimi je menda spal, imel jih je ob postelji), ki je lani, kot je preštel Washington Post, izrekel 30 laži na dan, te dni – z devetminutnim televizijskim nagovorom nacije – navajal razloge, zakaj je gradnja zidu nujna in zakaj res nujno potrebuje tistih pet milijard, je zelo lagal. Nenehoma in sistematično in kolosalno. Rekel je, da je na južni meji huda varnostna kriza. Zlagal se je – o kakšni varnostni krizi ni ne duha ne sluha. Rekel je, da južno mejo nenehno prečkajo teroristi. Zlagal se je – o teroristih, ki bi prečkali južno mejo, ni ne duha ne sluha. Rekel je, da so na južni meji prijeli na tisoče teroristov. Zlagal se je – ameriške oblasti so na južni meji prijele le šest domnevnih, potencialnih teroristov. Na tisoče so jih prijeli drugod, pretežno na ameriških letališčih. Potencialni teroristi – ljudje, ki jih Amerika sumi terorizma ali sodelovanja s terorističnimi organizacijami – v Ameriko prihajajo s potniškimi letali, ne pa prek južne meje. Tudi teroristi, ki so 11. septembra 2001 z ugrabljenim letalom razstrelili Svetovni trgovinski center (in Pentagon, če smo že ravno pri tem), v Ameriko niso prišli prek južne meje, temveč s potniškim letalom. Rekel je, da so skušali demokrati v Ameriko pripeljati karavano migrantov. Zlagal se je. Rekel je, da so nezakoniti migranti bolj nagnjeni h kriminalu kot Američani. Zlagal se je – statistike kažejo, da so Američani proporcionalno bolj nagnjeni h kriminalu kot nezakoniti migranti. Da bi Američani prelivali ameriško kri, res ne potrebujejo nezakonitih migrantov. Rekel je, da droge v Ameriko prihajajo čez južno mejo. Zlagal se je – droge v Ameriko prihajajo skozi pristanišča, z ladjami, jadrnicami, čolni in minipodmornicami, pa tudi z letali (kot smo videli v filmih Snif in Barry Seal: tihotapec, posnetih po resničnih zgodbah) ali skrite v tovoru, ki se pripelje po cesti (kot smo videli v Preprodajalcih). Zid ne bo ustavil ne letal ne ladij. Rekel je, da se je na južni meji število nezakonitih vstopov v Ameriko dramatično povečalo. Zlagal se je – nezakonitih vstopov v Ameriko na južni meji že 20 let ni bilo tako malo kot lani. Sploh pa, večina nezakonitih vstopov v Ameriko se zgodi tako, da tujci, ki jim poteče vizum, ostanejo v Ameriki. Rekel je, da zid že itak gradi, da je del zidu že zgrajen in da je ustavil nezakonite migracije. Zlagal se je. Nič od tega ni res. Noben zid ne bi ustavil nezakonitih vstopov v Ameriko. Rekel je, da ni nikoli obljubil, da bo zgradil betonski zid. Zlagal se je – obljubljal je natanko postavitev betonskega zidu. In nikoli ni rekel, da bo zgradil železno »oviro«. Rekel je, da je gradnjo zidu že plačala Mehika, in sicer ne neposredno, temveč posredno prek novega prostotrgovinskega sporazuma med državama. Zlagal se je – v novem prostotrgovinskem sporazumu ni nobene takšne postavke. Mehika ni plačala gradnje zidu. Če bi jo plačala, zakaj bi potem potreboval tistih pet milijard? Rekel je, da so mu še živi ameriški predsedniki – Jimmy Carter, Bill Clinton, George W. Bush in Barack Obama – rekli, da obžalujejo, da niso sami zgradili zidu. Zlagal se je – totalno. In seveda: rekel je, da se nezakoniti migranti skozi mejne pregrade prebijajo z »neverjetnimi vozili«, ki so »močnejša, večja in hitrejša od vozil naše policije«. Nehajte.

Trump, ljubitelj diktatorjev, ima diktatorske popadke: z razglasitvijo izrednih razmer grozi v času, ko ni izrednih razmer.

Trump se drži le Hitlerjeve logike laži, je že predlani opozoril Charles M. Blow (New York Times): če so laži dovolj velike, potem jim ljudje verjamejo! Ljudje si namreč rečejo: te laži so prevelike, da bi lahko bile laži! Zakaj bi kdo tako kolosalno lagal? Mali ljudje, pravi Hitler (v prevodu Marjana Furlana), »glede na primitivno enostavnost svojega uma lažje postanejo žrtve velike laži kot pa male, saj oni sami lažejo o malih stvareh, sram pa bi jih bilo prevelikih laži. Takšna neresnica jim sploh ne bi prišla v glavo in ne bodo mogli verjeti, da so drugi lahko tako predrzni ter tako najostudneje preobračajo resnico. Tudi če jim razložiš zadevo, bodo še dolgo dvomili in kolebali in poiskali vsaj kakšen resničen vzrok. Zato bo tudi pri najdrznejši laži vedno nekaj ostalo in obviselo – dejstvo, ki ga še kako natančno poznajo in zato podlo uporabljajo vsi veliki umetniki laganja in lažnivih združb tega sveta.«

In Trump je tak umetnik laganja. Njegove laži o južni meji zvenijo kot implementacija Hitlerjevih napotkov iz Mein Kampfa. Ironično: ko Hitler »razvija« svojo teorijo o »veliki laži«, govori o Judih, ki jih ima za najhujše zločince. Trump svoje velike laži trosi, ko govori o latinskoameriških migrantih, ki jih ima za najhujše zločince (razglasil jih je za dilerje, kriminalce, posiljevalce, celo »živali«). Hitler je Nemce strašil z Judi – Trump jih straši z migranti. V njegovi demagogiji odmeva zgodovina.

Diktatorski popadki

S tem je ustvaril kontekst, v katerem dobijo njegove nedavne poteze diktatorski zven. Recimo: ker mu demokrati nočejo odobriti petih milijard za gradnjo zidu, je ustavil financiranje dela vlade, toda ta začasna ustavitev – ta shutdown – ni posledica kake objektivne nujnosti (ne, država ni ogrožena, javni interes tudi ne), temveč le – brutalni, izsiljevalski, mafijski, diktatorski – način uveljavljanja Trumpovega zasebnega interesa. Trump je namreč pred volitvami obljubljal gradnjo »velikega in čudovitega zidu«, zdaj – slabi dve leti pred predsedniškimi volitvami – pa hoče to svojo predvolilno obljubo izpolniti. A kot rečeno: izpolniti jo hoče na diktatorski način – ne glede na posledice.

Posledice njegove začasne ustavitve delovanja vlade – že tudi najdaljše v zgodovini – pa so, kot vidimo in slišimo, hude, strašne, pogubne: prizadetih je okrog 800 tisoč javnih uslužbencev –350 tisoč so jih poslali domov, na prisilni dopust, vsi drugi delajo brezplačno. Brez plač so ostali uslužbenci zveznih jetnišnic, številnih ministrstev (kmetijskega, pravosodnega, gospodarskega, finančnega, zunanjega itd.), uprav in agencij (za malo gospodarstvo in za varno hrano in zdravila, za kontrolo poletov, okolje, davke itd.), tudi FBI-jevci in tajni agenti ( ja, Trumpovi telesni stražarji), oh, in celo ministrstvo za domovinsko varnost. Mnogi se že prijavljajo na urad za brezposelne.

Javni uslužbenci na spletu prodajajo svoje imetje – nekateri varilne aparate, drugi memorabilio Vojne zvezd, tretji gugalnike, četrti Biblije. »Plačati moramo račune,« pravijo. Ker plače ni, so pač najprej odvrgli to, kar najlažje pogrešajo. Na letališču v Tampi so javnim uslužbencem brezplačno delili hrano. Številnim grozi deložacija.

Uprava za varno hrano ne opravlja več niti najbolj rutinskih pregledov hrane, urad za varnost v prometu ne preiskuje več avtomobilskih in letalskih nesreč, FBI izgublja najboljše kadre, znanstveniki ne morejo več na mednarodne konference, boni za hrano, od katerih je odvisnih 39 milijonov Američanov, so ogroženi, v nacionalnih parkih, kot je sloviti Joshua Tree, ljudje sekajo zaščitena drevesa in vandalizirajo scenske skale, žrtve naravnih nesreč ostajajo brez pomoči, vsi novi transportni projekti pa so preloženi.

Kot so izračunali, ameriško gospodarstvo zaradi Trumpove začasne ustavitve delovanja vlade vsak teden izgubi 1,2 milijarde dolarjev (zasebna podjetja, ki delajo za državo, ostajajo praznih rok), a tudi sama vlada je za milijardo manj produktivna, kot je sicer, saj 350 tisoč javnih uslužbencev ne dela.

Bela hiša ne plačuje vode.

Toda Trump vztraja pri ustavitvi. In pravi, da bo pri ustavitvi vztrajal toliko časa, dokler mu demokrati, ki imajo zdaj v predstavniškem domu kongresa večino, ne odobrijo denarja za zid. Prav tu pa je trik: dlje ko bo vztrajal pri ustavitvi, bolj se bo njegovemu ljudstvu – njegovi volilni bazi – zdelo, da ima prav. Zakaj bi pri ustavitvi tako neomajno in tako dolgo vztrajal, če ne bi imel prav? Zakaj bi pri ustavitvi tako neomajno in tako dolgo vztrajal, če bi lagal? In končno: zakaj bi ljudem prizadejal takšno škodo, če ne bi imel prav – če torej varnost na južni meji ne bi bila res ogrožena in če gradnja zidu ne bi bila res nujna?

Trump bo z vztrajanjem pri ustavitvi delovanja vlade legitimiral vse svoje laži.

Natanko to pa počnejo diktatorji: svoje laži legitimirajo z grobimi, surovimi dejanji. Vemo, kaj je Judom – najprej z besedami in potem še z dejanji – počel Hitler: zakaj bi ljudem prizadejal takšno škodo, če ne bi imel prav, so se – bolj ko ne retorično – spraševali Nemci.

Razlog več, da Trump nenehno ustvarja vtis, da je druga stran tik pred kapitulacijo.

Pa je druga – demokratska – stran tik pred kapitulacijo? Kot se zdi, niti zdaleč. Nancy Pelosi in Chuck Schumer, vodji demokratov v predstavniškem domu in senatu, zagotavljata, da Trumpu ne bodo odobrili tistih petih milijard (s katerimi naj bi zgradil približno 300 kilometrov zidu). Simbol Amerike naj bo Kip svobode, ne pa zid, pravita. In ker druga stran povsem očitno ni pred kapitulacijo, je Trump – v slogu diktatorja – zagrozil z razglasitvijo izrednih razmer. Kar bi pomenilo, da bi sredstva, ki so dodeljena recimo za vojsko, vodne projekte ali pomoč žrtvam naravnih katastrof, preusmeril v gradnjo zidu. Pravi celo, da ima absolutno pravico do razglasitve izrednih razmer – in da bo to storil, če mu demokrati ne bodo ustregli. »Ne vidim nobenega razloga, da tega ne bi storil.«

Nekateri pravniki pravijo, da tega ne more storiti, drugi pa, da to lahko naredi – obstajajo zakoni, predpisi in pooblastila, ki jih mora le malce zviti in skombinirati (sodišča naj se potem – tako kot ob njegovi prepovedi vstopa muslimanom – ukvarjajo z vprašanjem, ali je to, kar je storil, zakonito ali protizakonito, ustavno ali protiustavno). Ne bi bil prvi ameriški predsednik, ki bi razglasil izredne razmere. Bush jih je razglasil 11. septembra 2001 – po terorističnem napadu na Ameriko, ko so bile razmere že itak izredne. Izredne razmere je razglasil v javnem interesu. Obama jih je razglasil leta 2009 – ob izbruhu prašičje gripe. Izredne razmere je razglasil v javnem interesu.

Neoliberalni fašizem

Problem kakopak nastopi, ko predsednik izredne razmere razglasi zaradi osebnih koristi – da bi lažje izpolnil svojo predvolilno obljubo in si povečal možnosti za ponovno izvolitev. Natanko s tem – z razglasitvijo izrednih razmer zaradi osebnih koristi – pa koketira Trump. Pustite mi, da izpolnim predvolilno obljubo in zgradim »velik in čudovit« zid, sicer bom razglasil izredne razmere!

Trump, ljubitelj diktatorjev, ima diktatorske popadke: z razglasitvijo izrednih razmer grozi v času, ko ni izrednih razmer (24. dan ustavitve je sicer oznanil, da ne razmišlja več o razglasitvi izrednih razmer, a obenem spet opozoril, da ima do tega »absolutno pravico«), izredne razmere skuša sam ustvariti, nenehno demonizira migrante, ki menda ogrožajo nacionalno varnost, izmišlja si »krize«, krivca za »krizo« na južni meji vidi v opoziciji (demokrati), ki ni dovolj odločna in možata, in demokraciji, ki ga le omejuje in ki onemogoča rešitve (zato bi razglasil izredne razmere), podžiga etnonacionalizem in rasizem, obseden je z zidom, ki ni ravno simbol odprtosti in svobode, uzurpirati – zlorabiti – hoče oblast, do »svojega« skuša priti na vsak način in na silo, sredstva, ki jih je kongres namenil za druge projekte, hoče zapraviti za svoj projekt.

In kot rečeno: tudi njegova začasna ustavitev delovanja javnega sektorja ima diktatorski podpis. Toda ta ustavitev ima hkrati neoliberalni podpis. Ne pozabite: prav neoliberalizem se ne meni za socialne katastrofe, ki jih povzroča, prav neoliberalizem bi zmanjšal javni sektor in ustvaril »vitko« državo, prav neoliberalizem z užitkom, sadistično in brez slabe vesti slavi odpuščanje delovne sile, prav neoliberalizem nenehno demonizira demokracijo. Henry Giroux je to ekstremno obliko kapitalizma krstil za »neoliberalni fašizem«, za katerega Paul Street (CounterPunch) pravi, da je povsem v skladu s Trumpovo ustavitvijo javnega sektorja, idejo izrednih razmer in potencialno uvedbo obsednega stanja.

Ekstremni kapitalizem bi naredil vse, da bi ostal pri življenju – odpravil bi javni sektor, suspendiral demokracijo, razglasil izredne razmere in uvedel obsedno stanje. Ko se kapitalizem znajde v hudi krizi, ko je torej smrtno ogrožen, se fašizira – to se je zgodilo tudi zdaj, v času velike finančne in gospodarske krize, ki je zamajala temelje neoliberalnega kapitalizma. Evropa je začela kazati znake fašizacije.

Ko začne avtokratski politik kazati znake fašizacije, je to znak, da nima namena oditi s prizorišča in da se bo oblasti oklepal do zadnjega diha, pa naj stane, kar hoče.

Nič čudnega, da Trump tako divje fantazira o razglasitvi izrednih razmer, da tako divje vztraja pri ustavitvi vlade in da tako divje kliče obsedno stanje – tudi Trump je namreč v hudi krizi. Tudi Trump je smrtno ogrožen. Pazite: preiskuje ga posebni preiskovalec Robert Mueller, preiskujejo ga sodišča, preiskovali ga bodo demokrati, ki imajo po novem v predstavniškem domu večino (zelo verjetno bodo preiskovali njegovo osebno okoriščanje s predsedniško funkcijo, njegove kršitve zakona o financiranju predvolilne kampanje, njegovo oviranje pravice), FBI je začel, kot razkriva New York Times, že leta 2017 preiskovati njegovo povezanost z Rusijo ( je padel pod ruski vpliv? je delal za Rusijo? je delal proti ameriškim interesom? je direktorja FBI Jamesa Comeyja odpustil na zahtevo Rusije?), Michael Cohen, njegov nekdanji odvetnik (in consigliere), mož-ki-preveč-ve (v Trumpovem imenu je podkupil pornoigralko Stormy Daniels in Playboyevo lepotičko Karen McDougal, kršil zakon o financiranju predvolilne kampanje, lagal in se skrivaj pogajal z Rusi), bo februarja pričal v kongresu, grozi mu impičment, odpoklic, morda tudi obsodba in celo ječa.

Trump je tako zašel, da bi ga lahko rešili le razglasitev izrednih razmer in uvedba obsednega stanja. Ko začne avtokratski politik kazati znake fašizacije, je to znak, da nima namena oditi s prizorišča in da se bo oblasti oklepal do zadnjega diha, pa naj stane, kar hoče.

Kaj če proti njemu sprožijo impičment, kaj če impičment uspe in kaj če ga odpokličejo – a kaj če potem, kot pravi Jeff Stein (New York Magazine), ne bo hotel odstopiti? In kaj če se bodo njegovi volivci z orožjem uprli njegovi odstavitvi? Še bolje: kaj če ga bodo odpoklicali, pa bo pomilostil samega sebe? Gotovo bo trdil, da ima do tega absolutno pravico, saj je to tvitnil že junija lani.

In seveda: kaj če mu bo leta 2020 pred predsedniškimi volitvami kazalo tako slabo, da jih bo preprosto odpovedal? Navsezadnje, ankete kažejo, da polovica republikanskih volivcev meni, da bi moral Trump leta 2020 volitve preložiti, če bi kazalo, da se Ameriki obeta velika volilna prevara.

Njegovi volivci bi si itak rekli: le zakaj bi preložil volitve, če se Ameriki res ne bi obetala velika volilna prevara? Tako kot pravijo zdaj: le zakaj bi hotel na južni meji zgraditi zid, če tam res ne bi bilo hude krize?

Ironija je v tem, da je bilo Trumpu za zid najprej povsem vseeno, pravi Zak Cheney-Rice (New York Magazine). Zid in predvsem frazo »Build the wall!«, ki je odmevala na njegovih predvolilnih shodih, so si itak izmislili njegovi svetovalci, in sicer kot mnemotehnični trik, s katerim so skušali doseči, da kaotični, nedisciplinirani Trump, ki ni hotel brati napisanih govorov, med svojimi nastopi ne bi pozabil na dve glavni predvolilni topiki – na imigrante in »varnostno krizo« na južni meji.

Fraza »Build the wall!« je Trumpa in njegove volivce vedno znova vključila, aktivirala in sprožila. Tako kot v Sieglovem trilerju Telefon (1977) ruske agente, ki »spijo« v Ameriki (in s katerimi skušajo ruski hardlinerji sprožiti vojno med Rusijo in Ameriko), vedno znova vključijo, aktivirajo in sprožijo verzi Roberta Frosta: »Gozdovi so lepi, temni in globoki / toda izpolniti moram obljubo / in še daleč moram, preden bom zaspal / in še daleč moram, preden bom zaspal.« In Amerika zleti v zrak.