Igor Štiks, politični filozof: Danes je levica, žal, v glavnem pozabila na revolucionarno pot

»Danes je levica, žal, v glavnem pozabila na revolucionarno pot«

Igor Štiks ni samo mednarodno priznan pisatelj, je seveda tudi to, a je poleg tega še aktivist, človek, ki, kot pravi sam, mu ni vseeno, kaj se dogaja v džungli, v katero je neoliberalizem preoblikoval naš svet. Morda je tudi zato, ker je begunec, rodil se je v Sarajevu in med vojno prišel v Zagreb, tako občutljiv za pojave fašizma in populizma, ki pretresajo Evropo. Ne želi pretiravati, ne straši, toda strukturne težave, zaradi katerih je pred desetletji v krvi eksplodirala Jugoslavija, so podobne težavam, s katerimi se zdaj spoprijemajo voditelji Evropske unije. Ni kriv samo neoliberalizem, ni kriv samo kapitalizem, pravi, veliko odgovornost za brezizhodni položaj nosijo tudi leva politična gibanja, ki si ne upajo razmišljati, pač pa svoje fantazije prelagajo na ramena levičarskih zvezdnikov. A iluzije so seveda pomembne, brez njih si že v izhodišču na pol mrtev.

Nekaj časa ste bili gostujoči profesor na ljubljanski FDV, predavali ste o političnih skupnostih, ravno končujete, vračate se v Beograd. Velika politična skupnost, imenovana Evropska unija, razpada. Zakaj?

Popolnoma normalno je, celo v najstabilnejših političnih skupnostih, da obstaja nesoglasje glede tega, kje živimo, zakaj je tako. Kdo torej smo? Kje so meje naše pripadnosti? Zakaj smo skupaj? Na kakšen način se povezujemo? Kako smo uredili odnose znotraj politične skupnosti? Če smo se že dogovorili o pripadnikih te skupnosti in o njenem ozemlju, se nam gotovo ni uspelo dogovoriti, kako naj bodo urejeni odnosi med nami in zakaj – tukaj je bistvo problema – se v današnjih t. i. suverenih državah počutimo slabo. Razlog je v tem, da se ne strinjamo glede ureditve družbenoekonomskih odnosov v naši politični skupnosti, hkrati se ne strinjamo niti z naravo politične ureditve same. Osrednje vprašanje mojega razmišljanja je torej dilema o družbenoekonomskih odnosih, ki so pripeljali do velike neenakosti. Prav tako se sprašujem o kakovosti domnevnih demokracij, v katerih živimo. Koliko so zares demokratične? Kaj pomenijo volitve vsaka štiri leta? Ali kot državljani na njih sodelujemo, ali imamo vpliv na odločanje, ali pa to, kar poznamo danes, ni demokracija, temveč politična in ekonomska oligarhija.

Evropska unija je, odvisno od pogleda, nastala kot odgovor na drugo svetovno vojno, kriv je bil tudi gospodarski interes, to ni bistveno, velja pa, da so bile nekoč težnje, da ostanemo skupaj, močnejše kot danes. V Evropski uniji so začeli prevladovati tribalizmi. Je s tega vidika res podobna nekdanji Jugoslaviji? 

Žal imate prav. Odgovor na to vprašanje sem našel v Libanonu, kjer sem v osupljivi pojavni obliki videl, kakšne posledice ima povezava neoliberalizma in tribalizma. Na prvi pogled se seveda zdi, da neoliberalizem in tribalizem ne moreta soobstajati, prvi naj bi posameznika osvobodil kakršnihkoli vezi, iz njega naj bi naredil samostojnega akterja različnih socialnih in ekonomskih transakcij, oblikoval naj bi kozmopolitskega človeka. Dogaja se ravno nasprotno. Posledice neoliberalnih politik nas potiskajo v osnovne plemenske skupnosti, ki naj bi nam zagotovile varnost in nam omogočile neko vrsto predvidljivega ekonomskega statusa.

Tribalizmi se danes vračajo v obliki klasičnih nacionalizmov.

Vse to je odgovor na gospodarsko politiko, zaradi katere je večina ljudi osamljena in nezaščitena.

Pojav novega konservatizma je torej neposredna posledica neenakosti in pomankanja svobode?

Eden od odgovorov na položajih kapitalistične družbe je resnično konservatizem, torej vrnitev k nekemu tipu tradicionalno urejenih odnosov, gre za iskanje varnosti v patriarhatu ali v pripadnosti neki imaginarni skupnosti, katere namen je obramba pred to džunglo, v katero se je preoblikoval svet. Če pa je svet res džungla, ki ji vlada nevidna roka trga, potem boste najverjetneje poskušali najprej zavarovati samega sebe, svojo družino, svoje bližnje z begom v imaginarne skupnosti. Globoko sem prepričan, da je to napačen odgovor. Beg v patriarhat ni odgovor na krizo ureditve, konservativci so tukaj prav zato, da ureditev zavarujejo, da ljudem ponudijo iluzijo varnosti.

Nacionalizem je bil v času razpadanja Jugoslavije edina politična alternativa razpadajočemu socializmu, elita ga je posvojila. Je pomlad narodov, ki jo sedaj napoveduje Le Penova, podobna prevara?

V Jugoslaviji smo poznali Evropsko unijo, še preden so si jo zamislili. Jugoslavija je imela enake težave, kot jih ima Evropska unija danes. Kako torej pravično urediti odnose med neenakopravnimi državami, kako recimo urediti odnose med malo Črno goro in veliko Hrvaško s številnejšim prebivalstvom, kako urediti gospodarske odnose, kdo naj bo solidaren s kom, kako razporediti bogastvo …

… nekateri Slovenci so v tistem času radi govorili, da denar odteka po Savi proti jugu. 

Vse to smo torej že poznali, hkrati pa smo videli, kako je socialistična ekonomska sebičnost ali kako so ideje o lastni pomembnosti in moči uničile krhke odnose v Jugoslaviji. Ti so nekoč, kot velja danes v Evropski uniji, temeljili na kompromisih in dogovorih. Za krhki jugoslovanski federalizem je bilo od osemdesetih let potrebnih veliko dobre volje, zaupanja, iskrenosti. Evropska unija danes ne želi razumeti jugoslovanske zgodovine natančno zato, ker se boji, da je v njej njena prihodnost. Evropa je ubrala popolnoma napačno pot, misli, da bo z depolitizacijo vprašanja, kako živeti skupaj, rešila vse težave.

Beg v patriarhat ni odgovor na krizo ureditve, konservativci so tukaj prav zato, da ureditev zavarujejo, da ljudem ponudijo iluzijo varnosti.

Kakšno depolitizacijo?

Depolitizacija proračunskih razprav, depolitizacija vprašanj prerazporeditve gospodarske in politične moči.

Vladavina bruseljske tehnokracije torej?

Tako, ja, Evropska unija je vpeljala tehnokratski režim, v katerem vladajo strokovnjaki, pa četudi imajo njihove odločitve neposreden vpliv na človeka, ki živi recimo v nekem madžarskem Kaposvaru. In ta človek, ki se ga koristi neoliberalizma in liberalna transformacija neke Budimpešte niso dotaknile, je ostal brez službe in brez pomoči. Tak človek najde rešitev v voditelju, ki trdi, da brani njegove nacionalne interese. Ta voditelj seveda ne brani interesov državljanov, ampak interese nacionalnega vladajočega razreda, politične kaste. Seveda ta voditelj sprejema neke odločitve, ki se zdijo temu pozabljenemu prebivalcu Kaposvara dobre, ponovno vzpostavlja nadzor nad centralno banko, zavrača sprejemanje evropskih direktiv, zavrača tehnokratsko-birokratski diktat iz Bruslja. Takšen voditelj se predstavlja kot rešitelj – in točno tu je temeljna težava ljudi, kakršen je Viktor Orbán – četudi sam dejavno sodeluje pri destrukciji družbe. Kapitalistična ureditev je uničila, devastirala madžarsko družbo, ravno zato mora vladajoča kasta vztrajati pri tribalizmu. Čim bolj so narodi uničeni, čim bolj so uničene države, pa naj bo Madžarska ali Hrvaška ali Poljska, vplivnejši so nacionalistični obredi, zastave, slavna preteklost, izključevanje drugih, diskriminacija manjšin, bolj ko je družba uničena, večji pomen ima nacionalna identiteta.

V tem smislu kapitalizem zagovarja zgolj formalno demokracijo.

Prava demokracija bi pomenila, da bi se pri odločanju upoštevali interesi vseh ljudi. Ker nihče zares ne želi živeti v družbeni ureditvi, ki na eni strani ustvarja reveže, na drugi pa ekscesno bogati sloj, kapitalizem v pravi demokraciji ne bi mogel obstati. Nasprotno, zgodovina nas uči, da je kapitalizem brez večjih težav sodeloval z avtokratskimi režimi. Ta zgodba se ponavlja tudi danes.

Najneposredneje na Kitajskem.

Seveda, tam obstaja neposredna povezava med močno državo in kapitalističnim režimom. Toda tako ni samo na Kitajskem, tudi v Franciji vidimo avtoritarno moč tako imenovanih liberalnih opcij. V trenutku, ko se začno množice spraševati o smiselnosti ureditve, se pojavi policijsko nasilje, grobo, neposredno. Ne slepimo se, to nasilje je neposreden odgovor smešnega predsednika, ki si domišlja, da je francoski reformatorski kralj. V Evropo se je vrnil avtoritarizem, iluzije, da živimo v liberalnih, svobodnih družbah človekovih pravic, ni več.

Pa niso ti »zli liberalci« naravni zavezniki levih političnih gibanj v boju proti skrajnim desničarskim pojavom, tistim političnim gibanjem, ki si želijo ustvariti etnocentrično družbo?

Pri nekaterih vprašanjih so liberalci in levičarji resnično na isti strani. Recimo pri vprašanju razsvetljenstva, znanosti, sekularnosti, zavračanja obskurantizma, etnocentrizma, tribalizma. Glede teh vprašanj se bodo levičarji in liberalci dobro razumeli, enako je pri vprašanju človekovih pravic. Ločnica je drugje. Levičarji liberalce kritizirajo, ker so prepričani, da se nobena izmed stvari, ki jih skupno zagovarjajo, ne more uresničiti v družbah velike gospodarske neenakosti. Hkrati pa liberalci revščino in neenakost razumejo drugače, zagovarjajo idejo svobodnega posameznika in formalnopravne procedure, ki ga varuje. Levica želi tukaj stopiti korak dlje, po njenem mnenju naj bi samo nekateri tip socializma omogočil uresničitev razsvetljenih liberalnih idej.

Zgodovina nas uči, kaj se zgodi, če se liberalci, pravzaprav socialdemokrati in levičarji, ne povežejo; takrat zmagajo mračnjaške sile.

Jasno je, da za levičarje pomiritev med kapitalistično ureditvijo in idealom socialne enakosti ni mogoča, hkrati pa liberalci ali socialdemokrati raje zagovarjajo aktualno kapitalistično ureditev, kot da bi vsaj razmislili o radikalnih družbenih spremembah. Seveda so mogoče različne modifikacije kapitalizma, razpravlja se lahko o možnosti, ali je pot v socializem reformistična ali bo potrebna revolucionarna sprememba, a vse to so stara vprašanja. Danes je levica, žal, v glavnem pozabila na revolucionarno pot. Celo tista, ki je prisotna na evropskem prizorišču, v parlamentih, različnih gibanjih, različnih osebnostih, kot je recimo Jeremy Corbyn, govori le o reformah, spremembah, ki bi prinesle manj surov kapitalizem. Zato so danes najradikalnejši predlogi tisti, ki jih izreka Thomas Piketty ali Janis Varufakis, toda v bistvu gre le za skrajno okrnjen socialistični program.

Če v Sloveniji zagovarjaš stvari, kot so javno šolstvo, zdravstvo, zvišanje minimalne plače, višja obdavčitev dobičkov, javno lastništvo, hitro postaneš boljševik.

Ha ha ha … To dobro kaže, v kakšnih razmerah živimo, to dobro kaže, kako daleč smo od časov, ko se je vedelo, kaj želi radikalna levica. V zadnjih 40 letih je evropska levica doživela strahovit poraz.

Čim bolj so uničene države, vplivnejši so nacionalistični obredi, zastave, slavna preteklost, izključevanje drugih, diskriminacija, bolj ko je družba uničena, večji pomen ima nacionalna identiteta.

Razumem, zakaj je v Srbiji levica izgubila legitimnost, diskreditirana je, lev naj bi bil Miloševićev režim, razumem tudi, zakaj ima težave v Vzhodni Evropi, v državah nekdanjega sovjetskega socializma. Težko pa razumem, kaj se je zgodilo drugje, v Franciji, Italiji, Nemčiji, na Zahodu.

Poraz zahodne levice se je začel že pred 40 leti, z zmagoslavjem neoliberalizma, s tem, ko je bil pozabljen pomen revolucionarnih sprememb, z idejami evrokomunizma, z idejo sodelovanja v institucijah, ki že obstajajo.

Torej z idejo nemškega študentskega aktivista Rudija Dutschkeja o dolgem pohodu skozi institucije?

Poraz levice je posledica očitnih napak v graditvi socialističnih družb in nesposobnosti reformiranja zahodnih držav. Zadnji takšen poskus je bil načrt francoskega predsednika Françoisa Mitterranda leta 1981. Mitterrand je začel govoriti o nacionalizaciji industrije, a je hitro ugotovil, da bi beg kapitala iz Francije onemogočil kakršnokoli sistemsko reformo. Nedavno sem prebral, da je rekel: »Razpet sem med dve ambiciji: graditi Evropo ali graditi socialno pravičnost.« Dva cilja, ki se med seboj izključujeta. Že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo torej Mitterrandu in njegovim popolnoma jasno, da Evropska unija, ki temelji na svobodnem trgu, izključuje socialno pravičnost.

Seveda, zato pa bi morali uvesti socialno državo, davčno unijo in podobno.

To bi bila popolnoma drugačna Evropska unija.

Ko so jugoslovanski komunisti med drugo svetovno vojno načrtovali prevzem oblasti, so imeli pred seboj tri cilje: osvoboditev, reševanje nacionalnega vprašanja, socialno emancipacijo. Kateri bi morali biti cilji današnje evropske levice?

Študentom pogosto razlagam, kako je bil program komunistov iz Jajca leta 1943 velik politični performans. Najprej so govorili o svobodi, kar je bilo v tistem konkretnem trenutku povsem iluzorno, potem o rešitvi nacionalnih vprašanj, četudi so zaradi njih potekali etnični spopadi, in hkrati so obljubljali socialno emancipacijo. Bili so pogumni, bili so drzni. Kaj pa počno levičarji danes? Nimamo niti poguma, da bi rekli, da bo levica, ko bo prišla na oblast, obdavčila bogataše, zamisel, kakršna je nacionalizacija, pa se jim zdi pretirana. Popolnoma smo izgubljeni, manjka nam domišljije, manjka nam vere v prihodnost, vse, kar nam uspe artikulirati, je zgolj popravljanje napak sistema. Ne zagovarjamo sprememb, da bi živeli bolje, zagovarjamo jih zgolj zato, da ne bi živeli slabše. To je velika tragedija današnje levice.

Grška Siriza je bila z vso močjo, ki jo je imela, z vso podporo velikega dela Grkov nazadnje prisiljena sprejeti diktat Evrope. Kakšno moč lahko imajo leve evropske vlade? 

Primer Sirize je bil res hud udarec za vse, ki smo verjeli vanjo in v njen model. Siriza je na oblast prišla po demokratični poti, z volitvami, s podporo množic, potem pa se je znašla iz oči v oči s surovo realpolitiko, ki je razkrila, da so Grki brez vsakršne moči. Primorani so bili podpisati kapitulacijo.

Kaj sedaj?

Na evropski levici, pri njenih podpornikih, opazimo zanimiv fenomen. Najprej so vse upanje polagali v Sirizo, pa jih je razočarala, potem je prišel Podemos, potem so se obrnili k Bernieju Sandersu, vendar mu ni uspelo, pa k Jeremyju Corbynu, zdaj k demokratični socialistki Alexandrii Ocasio - Cortez in celo k Pameli Anderson … Vse skupaj postaja smešno. Iščemo junake, levičarske zvezde, ki bodo izrekle stvari, v katere verjamemo sami, junake, v katere bi projicirali svoja pričakovanja in želje, iščemo idealno sliko velikega levega voditelja.

Tega idealnega človeka na srečo ni. Na levici obstaja predvsem narcizem malih razlik. Poglejva recimo nekdanjega finančnega ministra Grčije Janisa Varufakisa, ki z Diem25 poskuša oblikovati neko evropsko politično alternativo.

Vprašajmo se raje, od kod prihajajo Varufakisove ideje. Točno iz tistega dela pragmatične levice, ki je prepričana, da so spremembe mogoče z racionalnim konsenzom med različnimi akterji. Točno tukaj, v tej točki je bistvo velike tragedije v času pogajanj med Grčijo in Nemčijo. Če bi bil Janis Varufakis večji marksist, bi dobro vedel, da ni pomembna moč argumenta, ampak da vedno zmaguje argument moči tistega, ki ima več sredstev. Varufakis s svojim gibanjem gotovo misli dobro, a Evrope ne bomo rešili le s pisanjem knjig, manifestov, z ad hoc organiziranjem, predavanji, lepimi idejami. Vsak, ki je vsaj malo marksista, dobro ve, da si politično uspešen, le kadar obstajaš kot široko gibanje, kot resna kulturna, družbena, politična moč. Kadar levica nima baze med državljani, kadar ni prisotna med ljudmi, je obsojena na neuspeh.

Manjka nam domišljije, manjka nam vere v prihodnost, vse, kar nam uspe artikulirati, je zgolj popravljanje napak sistema. Ne zagovarjamo sprememb, da bi živeli bolje, zagovarjamo jih zgolj zato, da ne bi živeli slabše.

Poglejva Slovenijo, imamo uspešno levo stranko, v parlamentu ima devet poslancev, vendar na terenu ne obstaja. Desnica je uspešnejša.

Ne samo desnica, tudi drugačne organizacije, recimo Muslimanska bratovščina, so vpliv in moč gradile desetletja. Italijanska CasaPound neposredno kopira levičarske metode, ustanavlja socialne centre, ljudem deli hrano, prireja koncerte, festivale, srečanja. Gre za univerzalna pravila, kako biti vpliven. Vem za neko srbsko vas, kjer ima lokalni pop funkcijo socialnega mediatorja, pop reče, naj tisti, ki ima več, pomaga onemu, ki ima manj, pop reče, naj temu in temu pomagajo pri gradnji hiše, te stvari niso povezane z versko vlogo tega popa, temveč s socialno vlogo človeka, ki je predstavnik cerkve. Nekoč so za takšne stvari skrbeli delavske organizacije, sindikati, levica na terenu, danes jih zamenjujejo drugi. Brez dela na terenu, brez ustvarjanja zaupanja, brez množičnega gibanja ne bo sprememb. Bojim se, da levica 21. stoletja znova izgublja, toči solze nad izgubo delavskega razreda, hkrati pa noče razumeti, da bi morala redefinirati vprašanje revolucionarnega subjekta.

Uf, kaj to pomeni?

Vsi mi smo delavski razred, delamo zato, da preživimo. Ne iščimo subjekta sprememb, ne iščimo revnih ali proletarcev, ne iščimo figure, ki naj bi to predstavljala, migrante, ogrožene manjšine, ne, spoznati moramo, da smo v kapitalističnih družbah delavci vsi, vsi smo izkoriščani in samo skupaj lahko povzročimo spremembo.

Pravite, da se takrat, ko ne pišete romanov, ukvarjate z aktivizmom. Zakaj?

Književnost je individualno umetniško delo, ki odslikava, vsaj tako sem prepričan, družbene, politične, zgodovinske procese. Literatura na neki način ustvarja kompozitno resničnost, literarni liki niso le liki iz resničnosti, ampak v sebi nosijo realna protislovja. Literatura je fikcija, ki govori resnico. To je njena velika moč. Če želimo pisati dobro literaturo, moramo poznati svet, v katerem živimo. Zato moramo iti vanj, ne pa se skrivati v slonokoščenih stolpih. In ko enkrat spoznamo svet, v kakršnem živimo, ga, vsaj tako je pri meni, želimo spremeniti. In tukaj pride do resnih težav.

Kakšnih?

Sprašujem se recimo, kako zares močen je moj glas, kje lahko resnično pomagam pri spremembah. Morda lahko predavam in izdajam knjige v Bosni, na Hrvaškem, v Ljubljani, Sarajevu, a hkrati me lahko vsak ožigosa za tujca. Izkušnje z aktivizmom me učijo, da moraš biti vseskozi prisoten na terenu, ne samo prek interneta, prek družabnih omrežij, pomembno je, da si prisoten fizično, redno, vsakodnevno. To je težko, imamo svoje življenje, zaljubljamo se, potujemo, imamo družino, kako naj torej združimo osebno življenje z nekim aktivizmom. Težko.

Vsi ti boji so po svoje tragični. Veliko je razočaranja, Occupy je izzvenel, že prej je izzvenelo protiglobalistično gibanje, izzvenel je boj Sirize, izzveneli so decembrski protesti na Madžarskem. Podobno bo s tem, kar se dogaja v Beogradu.

V Beogradu trenutno res protestira pisana skupina ljudi, ki želijo zgolj, da jim ne bi bilo slabše, vendar nimajo zamisli, kaj narediti, ko bo avtokrat zapustil oblast. Prej ali slej bo res odšel, težave te družbe pa bodo ostale nespremenjene. Ne želim zmanjševati pomena teh protestov samo zato, ker niso skladni z mojimi političnimi ideali. So protesti v Srbiji res napredni? Ne bi rekel. Med njimi je dejavna nacionalna desnica. A prav tako je res, da mora v takšnih ljudskih protestih sodelovati tudi levica. Ne smemo narcisoidno projicirati svoje slike idealnega sveta v protislovne družbene odnose. Žal se na levici pogosto vedemo tako. Če nam kdo ni všeč, zaradi retorike, ki jo uporablja, zato, ker se oblači, kakor se pač oblači, ga ne bomo podprli. Vse to pa nas znova pripelje do navdušenja nad velikimi zvezdami – če so zraven še videti dobro, kot denimo Alexandria Ocasio – Cortez, toliko bolje. Ta narcizem je pravzaprav želja, da politični fenomeni ustrezajo vaši predstavi o samem sebi …

… ki je vedno napačna.

Takšen odnos je s stališča političnih bojev katastrofalen. Bojim se, da so ljudje imeli nekoč močnejšo zavest, kaj pomeni politična vloga. Biti v javnosti, delovati v javnosti, biti politični akter pomeni združevati kompleksne družbene odnose. Ideja o tem, da nam bodo levičarski zvezdniki uresničili fantazije, je nevarna. Je želja po voditelju, želja, da bi se od nekod pojavil rešitelj, ne da bi si sami v tem boju umazali roke. Sartrova drama Umazane roke (Les mains sales) je aktualna še danes, enako je s Heglovim konceptom »lepih duš«.

Kako razumete vračanje zgodovine, kako razumete glorifikacijo ustaškega ali domobranskega režima?

Ameriški pisatelj William Faulkner je nekoč zapisal, da »preteklost ni nikoli mrtva, niti preteklost ni«. Ne obstaja torej nekaj, s čimer bi se bilo treba, kot pravijo Nemci, soočiti, in če bi se s tem soočili, bi se vse spremenilo. To ni res. V zgodovini so obstajale različne oblike družbenega in političnega delovanja, različne ideje, ki so bile preizkušene, ki so nekaj časa delovale prepričljivo, ki so morda izginile, a se znova pojavljajo. Zgodovina je zakladnica idej in v času popolne izgubljenosti lahko vsak iz nje vzame, kar si želi. Na eni strani se tako pojavljajo želje po vračanju k fašističnim utopijam, na drugi fantazije o vstaji, ki prihaja (l’insurrection qui vient), kot o edini poti do spremembe, ali fantazije, da bo dovolj, če izginejo države in bodo ljudje srečno živeli v neki anarhistični viziji družbe. Vse to povzroča zmeda, v kateri živimo, na levici in na desnici, tudi med liberalci, med temi dobrimi dušami, ki mislijo, da bo vladavina prava rešila vsa protislovja kapitalistične ureditve, bogastvo pa bo kar samo od sebe pronicalo navzdol.

Vse to je res, a težko bi se strinjal s tezo, da so fašisti le folklora.

Seveda niso. Mi iz nekdanje Jugoslavije se pogosto obnašamo tako, kot da se devetdeseta leta niso zgodila. Kaj drugega pa so bila koncentracijska taborišča v Bosni? Kaj pa je bilo drugega etnično čiščenje? Vse to je fašizem. Mi pa, tudi zaradi vojnih travm, obračamo glavo stran. Nedavno sem v Libanonu videl, kakšno je življenje na minskem polju, že jutri se lahko tam znova začne vojna, a denar kroži, ljudje živijo, obstaja večni konflikt, ki ga nihče ne zmore rešiti. Resnično se bojim, da je libanonska sedanjost temna podoba evropske prihodnosti.

Ideja o tem, da nam bodo levičarski zvezdniki uresničili fantazije, je nevarna. Je želja po voditelju, želja, da bi se od kod pojavil rešitelj, ne da bi si sami v tem boju umazali roke.

Če se torej Balkan ni evropeiziral, se bo Evropska unija balkanizirala.

Poigrajva se malo s psihoanalitičnimi koncepti: iz lepe Evrope so nekoč vse svoje negativne koncepte preusmerili v nas, češ, mi se združujemo, poglejte pa, kaj delajo ti balkanski divjaki, oni se kar pobijajo. Tudi mi smo jim verjeli, želeli smo se evropeizirati. A kaj se je zgodilo? Evropa počasi postaja podobna tistemu, kar naj bi bilo slabega pri nas, obnašajo se sebično, bahavo, trgujejo z denarjem in vplivom. Evropski voditelji spominjajo na nesrečne jugoslovanske predsednike, ki so potovali od republike do republike in iskali rešitev za Jugoslavijo, v njej pa so vojaki že čistili puške. Ob tem, da so videti kot mi, občutim neko zadovoljstvo, toda vseeno si želim, da bi vendarle naredili kaj dobrega, ne da bodo nazadnje kislo priznali, da so postali zgolj slabi Balkanci.

Kako se počutite v državi, ki je na jugu, od tam prihajate, ograjena z žico?

Slovenija je, naj vam malce polaskam, vseeno najboljša izmed vseh dežel nekdanje Jugoslavije. Marsikdo bi rad živel tu, marsikdo bi imel takšen standard, takšno infrastrukturo, celo takšne politike. Vsaj vi ostanite avantgarda, ne posnemajte naših modelov, naše etnocentristične fantazije, našega historičnega revizionizma, naših žic, naših slabih balkanskih praks. Potrebujemo Slovenijo, da nam pokaže, da smo mi, južni Slovani, lahko boljši.

Kakšen naj bi bil svet po koncu kapitalizma?

Slavoj Žižek bi na to vprašanje odgovoril, da si česa takšnega ne moremo niti predstavljati. Žal veliko ljudi kapitalistično ureditev razume kot eno in edino mogočo. A prebrali smo nekaj knjig in vemo, da se kapitalizem spreminja, da je nastal v zgodovinskih okvirih, da bo nekega dne izginil. Morda z ekološko katastrofo, morda počasi, morda z nastankom utopičnih družb, ki jih še ne poznamo. Samir Amin, nedavno preminuli egiptovski marksistični teoretik, je na zagrebškem festivalu Subversive na vprašanje, kdaj bo konec kapitalizma, mirno odvrnil, da čez kakšnih 200 let. Občinstvo je bilo osuplo, takrat bomo vsi mrtvi, mu je očitalo, on pa se je povsem resno vprašal, kaj pa je 200 let za Egipčane. Nič.

Ha, brez utopij seveda ni mogoče živeti.

Jasno, brez njih si že v izhodišču na pol mrtev.