Gospodar kaosa

Leo Oblak je eden najvplivnejših medijskih lastnikov. Ni zgolj lastnik največje mreže 18 radijskih programov, imenovane Infonet, med poslušalci bolj znane pod imenom Radio 1, ki ima v Sloveniji dnevno okoli 300 tisoč poslušalcev in na leto skoraj sedem milijonov evrov prihodkov. Je tudi podjetnik s tesnimi političnimi stiki, ki mu lobiranje in pritiski na odločevalce niso tuji. To mu je doslej brez dvoma tudi koristilo. Brez prave politične podpore Oblak do svojega medijskega imperija verjetno niti ne bi mogel priti.

Večina frekvenc, prek katerih danes njegove radijske postaje oddajajo svoj program, je bila namreč razdeljena v začetku 90. let. Podeljene so bile kot javno dobro z namenom, da bodo izdajatelji radijskih programov pripravljali vsebine v javnem interesu. A kmalu so začeli prevladovati komercialni interesi. Prva vlada Janeza Janše, s katero je Oblak sodeloval pri pisanju medijske zakonodaje, je spremenila zakon o elektronskih komunikacijah tako, da so lahko radii svoje programe ukinili, se legalno priključili mreži in začeli razširjati skupni program. Tako je Oblak leta 2007 prišel do svoje mreže. Ko je ministrica za kulturo Majda Širca leta 2011 z novim medijskim zakonom želela radijskim postajam naložiti, da morajo spet izvajati svoj prvotni program, zaradi katerega so sploh dobile frekvence, je zakon v parlamentu, tudi zavoljo Oblakovih pritiskov, padel že v prvem branju. Od tedaj so poslanci to vročo kašo pustili pri miru.

A eno je politično lobiranje, drugo, še ena stopnja več, pa je poskus podreditve neodvisnega regulatorja, v tem primeru Akosa (Agencije za komunikacijska omrežja in storitve), ki je dolžan po zakonu bdeti nad radijsko dejavnostjo. In kot kažejo dokumenti, s katerimi razpolagamo, si je Oblak konec minulega leta dovolil prav to: s svojim vplivom je poskušal zrušiti vodstvo Akosa, s katerim se je v več primerih znašel na različnih bregovih in v upravnih sporih.

V začetku oktobra je Bojan Požar na spletu objavil besedilo, v katerem je trdil, da je podjetje BTC bivšemu ministru za javno upravo Borisu Koprivnikarju ponudilo direktorsko službo zato, ker jim je Koprivnikar pred tem, prek Akosa, »brez javnega razpisa in – brezplačno«, podelil pravice o testni uporabi frekvenc za mobilno tehnologijo 5G. Akosovi svetniki so zato v začetku oktobra od direktorice Tanje Muha zahtevali pojasnila. Ključna seja je bila 15. oktobra, ko so od vlade zahtevali tudi njeno razrešitev. Kot nam je pojasnil predsednik sveta Aleš Ivković, je na tisti seji njihov član Aleš Pavlin prek svojega zastopnika – odvetniške družbe Vrtačnik – vložil dokument, s katerim je razrešitev Tanje Muha poskušal tudi pravno utemeljiti. A pri tem so očitno pri Vrtačnikovih storili napako.

V postopek so namreč vložili dokument, iz katerega je bilo mogoče razbrati zgodovino sprememb. Iz zgodovine sprememb pa je vidno, da je pri pisanju utemeljitve sodeloval tudi Leo Oblak. Pri podelitvi frekvenc 5G je recimo Oblak v tekstu dodal, da je treba poudariti, da je Akos družbi BTC podelil frekvence brezplačno, »brez razpisa in brez javne dražbe«. Čeprav se je svet Akosa z dokumentom seznanil in na njegovi podlagi zahteval revizijo, Ivković poudarja, da predlog razrešitve Tanje Muha z njim ni utemeljen. Kljub temu pa priznava: »Vsekakor pa bi bil takšen poskus vplivanja na Svet AKOS-a, v kolikor se izkaže pristnost vašega dokumenta, nedopusten in ga najostreje obsojamo in želimo, da ga v tem primeru obravnavajo tudi za to pristojne službe.«

Ker je primer nedovoljenega vpliva na neodvisne svetnike Akosa tako jasen, so se vsi vpleteni zavili v molk. Odvetnik Urban Vrtačnik primera ne želi komentirati, pravi, da sam ni prekršil nobenega pravila. Oblak, s katerim smo se srečali, tudi pravi, da primera ne more komentirati. »Lahko povem le, da sem podal soglasje, da se lahko uporabi moja dokumentacija o nepravilnostih na AKOS-u, ki se dogajajo v času Tanje Muha. Več časa namreč že zbiram dokumente, ki dokazujejo, da AKOS pri svojem delu krši zakonodajo in ravna arbitrarno na različnih področjih. Tu ne gre samo za radije, ampak tudi ostale zadeve,« nam je povedal. Tanja Muha, s katero smo se ravno tako srečali, mu odgovarja, da o pravilnosti njihovih aktov presojajo sodišča, ki v veliki večini primerov dajejo prav agenciji. Prav to pa naj bi pričalo o njihovem zakonitem delu.

Šibki nadzorniki in boječi politiki kratkega roka ter reforme brez dolgoročne vizije so koristili Oblakovi vse večji in uspešnejši radijski mreži.

Tako pa se zdi, da je afera Koprivnikar izbruhnila predvsem zaradi spora med agencijo in največjo slovensko radijsko mrežo, katere lastnik Leo Oblak je skozi njo poskušal obračunati z njeno direktorico, ki jo je – zanimivo – sprva podpiral, kot nam je povedal, nato pa naj bi ga razočarala. Konkretni očitki o nezakonitem podeljevanju frekvenc 5G, zaradi katerih vlada sedaj na poziv svetnikov presoja, ali naj Muho odstavijo, so namreč privlečeni za lase.

Ni sicer dvoma, da je Akos družbi BTC omogočil testiranje frekvenc 5G bolj »po domače«. Po zakonu lahko Akos testiranje določenih frekvenc omogoči za 90 dni, za dlje časa pa le, če gre za sodelovanje v evropskih raziskovalnih projektih. BTC se je v svoji prošnji skliceval prav na to: da sodeluje pri evropskem projektu InnoHPC, a se je kasneje izkazalo, da BTC ni polnopravni član uradnega konzorcija. A po drugi strani je tudi v slovenskem zakonu ta pogoj – morda celo zanalašč – zapisan precej na splošno. In če uporabimo zdravo pamet: testiranje frekvenc 5G ne škodi nikomur. Vsaka vas bi jih lahko preizkušala. Očitek, da bi lahko ob kasnejši prodaji teh frekvenc Telekomu, Siolu … prišlo do težav, ne vzdrži presoje, ker je BTC dobil razmeroma visoke frekvence z nizkim dometom (3500 GHZ), telekomunikacijska podjetja pa so zainteresirana za uporabo frekvenc 5G z daljšim dometom (700 Mhz), ki jih bodo začeli po lastnih napovedih uporabljati šele po letu 2022.

In kaj je potemtakem dejansko ozadje? Aleksander Žist, predstavnik Infonetove konkurence, Združenja neodvisnih radiev, recimo pravi, da si je mogoče Infonetove pritiske na Akos razlagati tudi v luči, da bi Akos posledično popustil pri nadzoru nad njihovimi radii. »Problem je, da pri radijski mreži Radio 1, paradnem konju Infoneta, dejansko ne pripravljajo dovolj matičnih lokalnih radijskih programov, kot bi jih morali po Akosovih odločbah o dodelitvi radijskih frekvenc. Če bi Akos to ugotovil in zahteval več lokalnega programa, bi za Infonet to pomenilo veliko povečanje stroškov,« razlaga Žist, ki zastopa alternativno združenje neodvisnih lokalnih in regionalnih radiev, v katerem vsaka radijska postaja ohranja programsko neodvisnost. »Naš radio Capris ima na Primorskem 30 sodelavcev in novinarjev, Infonet pa morda enega,« dodaja.

Oblak je v pogovoru z nami opozoril na mnoge absurde, na neprofesionalno delo Akosa, predvsem pa je izpostavil pravno nepredvidljivost v ravnanjih Akosa. Frekvence, ki jih je Akos sedaj začel znova podeljevati, naj bi bile po njegovem »targetirane« na določena podjetja, razpisi pa navidezni. Tanja Muha nam je na drugi strani poskušala razložiti, kakšne posebnosti morajo na agenciji vse upoštevati – tudi pri posameznih razpisih. Predvsem pa, da je zaradi arbitrarnih zakonskih sprememb nadzor nad slovenskimi radii postal izjemno kompleksen. Ker je recimo Oblakova mreža radiev sestavljena iz lokalnih radiev in radiev posebnega pomena ter ostalih radiev, ki ima vsak svoje odločbe, hkrati pa so vsi vključeni v enotno mrežo, morajo v Infonetu vsako uro štirikrat spremeniti način oddajanja: Njihovi radii so 15 minut mreža, 15 minut lokalni radio, 15 minut mreža … Vse to pa morajo v Akosu nadzorovati in seštevati čase.

Oblak je podjetnik s tesnimi političnimi stiki, ki mu lobiranje ni tuje. Vprašanje je, ali je tokrat Oblak že prestopil rubikon.

Svetnik Aleš Pavlin nam je razočarano in tudi v strahu, da bo v javnosti označen kot nekdo, ki je prekršil pravila o neodvisnem delovanju, dejal, da je »Akos leglo korupcije, ki sem mu poskušal narediti konec. Zato sem za pomoč prosil odvetnika Vrtačnika, ki ga poznam. Hotel sem samo dobro.« V Akosu, kot smo slišali od tamkajšnjih zaposlenih, pa stanje in dosedanje reforme radiodifuzijskega področja radi primerjajo z naslednjo prispodobo, ki se nam je zdela še primernejša za opis situacije, v kateri so se vsi znašli: »Kot da vržeš iztrebke v ventilator.«

Obe strani sta nekako govorili podoben jezik. Oblak, da je sistem pravno nepredvidljiv, Muha pa, da je stanje kaotično. A če bi že morali priti do sklepa, potem ni mogoče spregledati dejstva, da se je v tem nepredvidljivem kaosu Oblak znašel kot riba v vodi. Šibki nadzorniki in boječi politiki kratkega roka ter reforme brez dolgoročne vizije so koristili njegovi vse večji in uspešnejši radijski mreži. Vprašanje je le, ali je tokrat prestopil rubikon. In pa seveda, kdaj bodo politiki zbrali dovolj poguma in ugotovili, da je medijska zakonodaja, spisana še pred internetno revolucijo, zastarela.