Predsodki in stereotipi namesto dejstev

Preiskanost spolnega nasilja se iz leta v leto zlagoma povečuje. Obsodb je iz leta v leto več. Tako govori statistika. A podroben pogled vanjo razkrije povsem drugačno sliko. Več obtožb in obsodb za kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost, ki smo jim priča zadnja leta, gre na račun najnovejšega in najmilejšega izmed teh kaznivih dejanj, to je »prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva«. Kazenski pregon klasičnih kaznivih dejanj zoper polnoletne žrtve – posilstvo, spolno nasilje in spolna zloraba slabotne osebe – pa že leta stagnira ali pa celo nazaduje. V čem je težava?

Predsednica Društva za nenasilno komunikacijo Katja Zabukovec Kerin pojasnjuje, da naj bi celoten sistem deloval koordinirano, to pomeni, da bi morali vsi udeleženi v procesih pomoči žrtvam in ustavljanja nasilja delovati usklajeno in z istim namenom: »Za ohranjanje motivacije je kar pomembno, da so procesi, ki so predvideni, takšni, da dejansko lahko zagotovijo neko razliko. Če pa se dogaja, da policija obravnava primere, zbira dokaze in jih potem tožilstvo zavrača, če torej policija ni uspešna s svojim delom, centri za socialno delo ne s svojim in na sodišču potem vidimo oprostilne sodbe ali pa so obsodilne razveljavljene na višjem sodišču, je jasno, da v ta sistem verjame vedno manj ljudi.«

In ko se zgodi, da ljudje, ki delajo na tem področju, ne verjamejo več v sistem, pojasnjuje Zabukovec Kerinova, je to težava, saj se motivacija za delo zmanjša. »Zato se zgodi, da nam policistke in policisti povedo, da je spolnega nasilja ogromno, a da preprosto ne najdejo več motivacije za delo, ker na tožilstvu ali na sodišču potem ni epiloga. Enako opažamo pri zaposlenih v drugih institucijah.« Vse to se pozna na številu prijav, ki so jih žrtve spolnega nasilja pripravljene podati na policiji. V Sloveniji se število teh prijav že leta zmanjšuje. »To je skrb zbujajoč podatek, saj vemo, da se število primerov spolnega nasilja ne manjša. Veliko žrtev, ki pridejo do nevladne organizacije in spregovorijo o spolnem nasilju, se raje na pol poti ustavi, kot da bi vstopile v uradne postopke, saj vanje nimajo več zaupanja.« Dandanašnji svet hitre izmenjave informacij namreč poleg dezinformacij omogoča tudi dejansko boljšo obveščenost o posameznem vprašanju, tudi o težavah pri preiskovanju spolnega nasilja.

»Zdi se mi, da žrtve hitreje izvejo, da bodo zanje uradni postopki zgolj dodatna težava, kot pa izvejo za svoje pravice, ki jih imajo v teh postopkih. To se pač hitreje prenaša od ust do ust. To izvejo od drugih žrtev, vključene so v različne podporne skupine, mnenja žal izmenjujejo tudi prek interneta, kjer je veliko dezinformacij. Tako si ustvarijo strah, katerega upravičenost se, potem ko vstopijo v različne postopke, potrdi, ko naletijo na ljudi, ki so nemotivirani za delo, ki ga slabo opravljajo in jim povejo veliko več o tem, česa vsega ni mogoče narediti, kot pa, kaj se da.« Zato raje nehajo govoriti, pravi Zabukovec Kerinova in dodaja: »Poznam nemalo žrtev, ki so raje sredi postopka zatrdile, da so vse dotlej lagale, kot da bi vztrajale pri tem, kar so same razumele kot torturo v postopkih pred državnimi organi. Ni vedno tako, ampak prepogosto je. Dovolj je, da nekaj žrtev naleti na neozaveščene, neobveščene, nemotivirane policiste, tožilce, sodnike in bodo potem za to hitro izvedele tudi druge žrtve.«

Zakaj je tako, če pa že leta, če ne celo desetletja poslušamo o nujnosti varovanja žrtev in opazujemo vedno nove zakonodajne ukrepe, ki naj bi to omogočili? »Mislim, da zlasti na sodiščih še vedno velja, da je izobraževanje na tem področju nepotrebno, da morajo delovati neodvisno in da bi izobraževanje to na neki način ogrozilo. Različnih izobraževanj se udeležujejo predstavniki tako rekoč vseh drugih strok, le sodniki in sodnice ne in samo nekoliko pogosteje tam vidimo tožilke in tožilce,« pravi Zabukovec Kerinova. Izhajajoč iz dolgoletnih izkušenj na tem področju opozarja, da je dejanskega znanja o spolnem nasilju in nasilju nasploh v pravosodnih organih zelo malo, »zato tudi iz sodb ali zavržb razberemo, da tožilci in sodniki pri svojem delu pogosto izhajajo iz predsodkov in stereotipov, ne pa iz dejstev. Lahko zapišejo recimo, da je nasilje malo verjetno, ker je bil obdolženec ’majhen, miren in suh’.«

Nič nenavadnega tudi ni, da žrtev, ki trdi, da jo je storilec zadrževal v prostoru proti njeni volji, na sodišču vprašajo: »Ali bi lahko dosegli vrata? Kako daleč so bila?« In ko odgovori, da bi jih lahko dosegla, »jih ne zanima nič več. Ne zanima jih, da tega ni storila, ker bi jo lahko ujel, ker je bil večji, hitrejši, močnejši, ker bi jo lahko potem še bolj poškodoval, navsezadnje, ker se je bala, da jo bo ubil,« pojasnjuje Zabukovec Kerinova. Opozarja, da se prepogosto dogaja, da so žrtve tiste, ki morajo dokazovati, kaj vse so počele, da bi se rešile, ubranile in da pravosodni funkcionarji razmišljajo, »ali se je branila dovolj močno, da bi storilec moral razumeti, da ni želela njegovega spolnega ravnanja. Breme je v teh postopkih vedno naloženo žrtvi, to se razve in seveda spolnega nasilja žrtve potem ne prijavljajo.«

Čeprav naj bi torej sodstvo ali tožilstvo skrbelo, da bi se njegova optika z izobraževanjem obrnila preveč v prid žrtev, je dejansko stanje prav nasprotno – premalo izobraževanja omogoča vpliv predsodkov in stereotipov, ki so v prid storilcem? »Da. Izobraževanja na tem področju sodniki in tožilci izjemno redko obiskujejo ne glede na to, kdo ga organizira. Center za izobraževanje v pravosodju je sicer odgovoren za organizacijo izobraževanj, a k udeležbi ne more nikogar prisiliti. Na naša izobraževanja pa hodi le tistih nekaj zaposlenih v pravosodju, ki so zares motivirani in želijo na tem področju dobro delati. Drugi pa ne.«

Toda pred dnevi je v intervjuju za STA višja tožilka Mirjam Kline, ki je tudi vodja oddelka za mladoletniško, družinsko in spolno kriminaliteto na ljubljanskem tožilstvu, zatrdila, da imajo »največ izobraževanja s tega področja v pravosodju ravno tožilci«. Katja Zabukovec Kerin na to odgovarja, da morda »imajo tudi kaka izobraževanja znotraj stroke, za katera drugi ne vemo, a dejstvo je, da ne delujejo sami, pač pa so del sistema. In katerakoli institucija se zapre vase, dela slabo, ker je nemogoče, da bi katerokoli vrsto nasilja ustavljala zgolj ena institucija, zagotoviti je treba sodelovanje vseh.«

»Poznam nemalo žrtev spolnega nasilja, ki so raje sredi postopka zatrdile, da so vse dotlej lagale, kot pa da bi vztrajale pri tem, kar so same razumele kot torturo v pravosodnih postopkih.«

Težave pa so v celotnem sistemu, ne le na sodišču in tožilstvu. Na policiji in v centrih za socialno delo težava ni toliko pomanjkanje znanja na tem področju kot pa kadrovska podhranjenost. »Če je v celotni Sloveniji za mladoletno prestopništvo in družinsko problematiko zaposlenih manj kriminalistov, kot je zaposlenih pri Društvu za nenasilno komunikacijo, je jasno, da vseh primerov ne morejo obdelati dovolj dobro. In da bodo začeli delati selekcijo, si ustvarjati zid in filter, da vidijo manj nasilja, ker tako malo kriminalistk in kriminalistov ne more kakovostno obdelati tako številnih prijavljenih primerov,« opozarja predsednica nevladne organizacije z več zaposlenimi, kot je družinskih kriminalistov. Na te razmere sicer v društvu pristojne v državi vseskozi opozarjajo, »a v zadnjem času bolj blago kritiziramo delo policije in drugih organizacij, ker razumemo, da ne zmorejo storiti več kot toliko. To sem povedala tudi novemu ministru za notranje zadeve na prvem sestanku z nevladnimi organizacijami. In tudi, da štejemo za njegovo dolžnost, da poskrbi za povečanje kadra. Ne pa da odgovornost za boljše delo preloži na izgorelo peščico kriminalistov, ki se ukvarjajo s tem področjem.«

Isto težavo kot na policiji, pomanjkanje kadra, imajo tudi v centrih za socialno delo. »Utapljajo se v primerih. Pri spolnem nasilju pa ni dovolj le pogovor ali dva, saj ljudje tu spregovorijo o svojih najintimnejših težavah. Zato morajo najprej vzpostaviti neki odnos, tega pa ne moreš zgraditi na hitro. Če je premalo ljudi, si ne morejo vzeti dovolj časa. Na srečo žrtve seznanijo s pomočjo, ki je na voljo v nevladnih organizacijah,« pravi Zabukovec Kerinova.

Kje pa so razlogi za to, da je prav to področje tako zelo kadrovsko podhranjeno? »Ker je to delo zelo težko, ker gre za zelo resne stvari, ker kdo kdaj koga tudi ubije. Govorimo o resni, življenjski ogroženosti. Spolna zloraba v otroštvu, ki ni dobro ustavljena in pri kateri žrtve niso dobro podprte, pa recimo lahko pusti posledice za vse življenje. In teža te odgovornosti je nora.« Ljudje, ki delajo na tem področju, sicer na začetku v to vstopijo navdušeni, prepričani, kako bodo pomagali in spreminjali svet, pravi Zabukovec Kerinova, »potem pa morajo sprejeti samozaščitne ukrepe, ker se dogaja preveč in ker vsega ne zmorejo in ker vidijo, kaj vse bi bilo treba narediti, pa to ni mogoče. Ko imajo na mizi toliko primerov in vsi so nujni in pri vseh jih lahko malo skrbi, da bo kdo koga ubil ali naredil samomor, morajo med primeri začeti delati selekcijo, saj vsega preprosto ne zmorejo, to pa ni dobro.«

V Društvu za nenasilno komunikacijo na leto obravnavajo približno 800 žrtev družinskega in spolnega nasilja in le malo manj storilcev tega nasilja. Njihov vpogled v dejansko stanje na tem področju in na dejanske in velike probleme je zato zagotovo zelo pomemben. Upati je, da bodo njihova opozorila slišali pristojni – v politiki in tudi v pravosodju.