Iz grdega račka v belega laboda?

Dolga leta se že govori o tem, da je Slovenija v vrhu evropskih držav po številu tožb na evropskem sodišču za človekove pravice. To pomeni, da je ena izmed držav, ki na svojem ozemlju najpogosteje kršijo človekove pravice ali točneje evropsko konvencijo o človekovih pravicah. A to se zdaj spreminja.

Leta 2008, v tem pogledu rekordnem letu, je bilo zoper Slovenijo na evropskem sodišču vloženih oziroma odprtih 3218 tožb, lani, deset let kasneje, pa le še 85. Podobno velja glede števila neizvršenih sodb evropskega sodišča zoper Slovenijo. Rekordnega leta 2015 je bilo takih 309, lani pa le še 13. Slovenija se tako zdaj uvršča med države pogodbenice Sveta Evrope z najmanj odprtimi zadevami na evropskem sodišču, tako po številu tožb kot tudi po številu neizvršenih sodb.

Razlog za zmanjšanje števila enih in drugih so zakonodajni ukrepi, ki so se v preteklih letih sprejemali, da bi se zmanjšali število kršitev konvencije in število tožb. Je zdaj vse v redu?

Ne, a najprej naj omenimo, da že prej stanje glede človekovih pravic v Sloveniji ni bilo tako katastrofalno, kot bi lahko sklepali iz zgoraj omenjenih statističnih podatkov. Slovenija namreč doslej ni bila kršiteljica številnih človekovih pravic, pač pa le nekaterih. Razlogi za takšno stanje pa so bili ali sistemski ali pa je kršitev človekovih pravic izhajala iz enega ali dveh oblastnih ravnanj države.

Slednje recimo velja za izbrisane in pa varčevalce nekdanje Ljubljanske banke na Hrvaškem in v BiH. Dobršen ali pa kar večinski delež tožb na evropskem sodišču pa gre na račun kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, kar je posledica sodnih zaostankov. Teh tožb zdaj na evropskem sodišču ni več. A dejstvo, da Slovenija zaradi kršitve te pravice ni več tožena na evropskem sodišču, še ne pomeni, da se ta pravica ne krši več.

Slovenija je bila namreč po navodilih evropskega sodišča prisiljena doma vzpostaviti sistem za izplačevanje odškodnin za kršenje te pravice. In sicer zato, da sodnikov v Strasbourgu ne bi več obremenjevala po nepotrebnem – da se jim torej ne bi bilo treba vedno znova ukvarjati z enakovrstnimi primeri, o katerih so v preteklosti že odločili. Sodnih zaostankov pač ni mogoče rešiti čez noč in pravica do sojenja v razumnem roku bo v Sloveniji kršena tudi v prihodnje, čeprav vedno manj.

Dejstvo je, da se je Slovenija še nedavno formalno uvrščala med evropske države, ki najbolj kršijo človekove pravice. In dejstvo je, da se po novem uvršča med tiste, ki jih kršijo najmanj.

Resne razlike glede splošnega stanja človekovih pravic v državi med poprej katastrofalnim in sedanjim vzornim stanjem pa dejansko ni. Odgovor na vprašanje v naslovu torej ni »da« ali »ne«, pač pa »ne eno in ne drugo«.