Mikroplastika ne onesnažuje le oceanov, ampak tudi polja

Na poljih v Evropi in Severni Ameriki vsako leto v glavnem prek organskih gnojil konča od 107.000 do 730.000 ton nove mikroplastike

Mikroplastika ni problem samo v oceanih, je problem tudi na poljih. Da so polja najbrž za odlagališči in urbanimi območji najbolj z mikroplastiko onesnažena območja, so po poročanju ABC znanstveniki objavili v reviji the Environmental Science and Technology Journal. Plastika prihaja na njive prek reciklirane odpadne vode in odpadkov. Po podatkih raziskovalcev norveškega inštituta za raziskave voda vsako leto na poljih v Evropi in Severni Ameriki konča od 107.000 do 730.000 ton nove mikroplastike.

Martyn Futter, izredni profesor na švedski univerzi za kmetijske vede, pojasnjuje, da so glavni vir kontaminacije organska gnojila, proizvedena iz odplak, ki se imenujejo biosolidi. S proizvodnjo biosolidov se je zmanjšala količina mikroplastike, ki neposredno konča v vodi, a ljudje niso razmislili, da ta mikroplastika konča nekje drugje, kjer ni prav nič manj škodljiva - na poljih.

V odplakah je mikroplastika v različnih oblikah, kot so vlakna z oblačil, delci pnevmatik v meteornih vodah, mikrokroglice iz čistil. Znanstveniki še ne vedo, kako mikroplastika vpliva na ekosisteme v kmetijstvu. Mark Browne, strokovnjak za raziskovanje onesnaževanja z mikroplastiko na avstralski univerzi Novi Južni Wales, pojasnjuje, da ti vplivi še niso raziskani, ker je za tovrstne raziskave zaradi prenizke osveščenosti na voljo premalo denarja.

V odplakah je mikroplastika v različnih oblikah, kot so vlakna z oblačil, delci pnevmatik v meteornih vodah, mikrokroglice iz čistil. 

Po Brownovih besedah je veliko nejasnosti, kje se nabira mikroplastika in kakšni so njeni vplivi. Boji se, da lahko vpliva na prst in kot strupene kemikalije konča v prehranski verigi. »Vemo, da majhni koščki plastike dolgo ne razpadejo, kopičijo se v organizmih, kjer lahko pridejo v tkivo,« razlaga.

Martyn Futter pojasnjuje, da znanstveniki o vplivih lahko le ugibajo ob tem, da je znano, da plastika lahko vsebuje strupene snovi, kot so hormonski motilci in povzročitelji raka. »Ne vemo veliko o možnostih za prenos na rastline in živali, zato smo zelo v temi,« pristavlja.

Mark Browne opozarja, da je onesnaževanja s plastiko veliko, ni pa veliko razmišljanja o tem, katera plastika je sprejemljiva. »Postavljati moramo jasna vprašanja. Če jo odlagamo, je pomembno, kako lahko jo je spet odstraniti,« pravi.

Na Irskem so se preučevanja mikroplastike v kmetijstvu lotili mladi. Študentka Maria Cronin je po poročanju The Journala analizirala dnevne obroke in vodo. Vsi vzorci, ki jih je pobrala in analizirala, so vsebovali mikroplastiko. Irska agencija za varstvo okolja je junija 2017 objavila poročilo, v katerem navaja, da mikroplastika v pitni vodi in hrani, pripravljeni s kontaminirano vodo, pomeni tveganje za zdravje ljudi in naravo.

Onesnaževanja s plastiko je veliko, ni pa veliko razmišljanja o tem, katera plastika je sprejemljiva.

Učenka Amelie Moore je s svojim projektom prav tako ugotovila, da mikroplastika lahko vpliva na živino in polja. Analizirala je plastiko, ki jo običajno uporabljajo kmetje. Ta plastika skupaj s travo zlahka konča v kravjih jaslih. Njen projekt je pokazal, da nas plastika na kmetijah lahko upravičeno skrbi.

Kako je plastika nastala, zakaj jo danes najdemo povsod, kako močan lobi je industrija plastike, kaj ugotavljajo znanstveniki, zakaj je bil nad plastiko najprej navdušen in danes ni več, je v dokumentarnem filmu Plastic Planet iz leta 2010 prikazal Werner Boote.

SfWa4Z5NkIE