Pop-ulisti

Prejšnji teden je bil za slovenske medije, tudi za slovensko televizijo, težak. Na političnem prizorišču se ni zgodilo skoraj nič, zato je vsak dogodek lahko odjeknil v praznini. Poslanka SDS in bralna značka. Kobal in plagiat. Skladiščnik iz UKC-ja, ki je za podkupnino jemal jajca. Pobegli zaporniki. Ne glede na to, da ima stranka SDS na grbi več grehov od poslanke, ki se ji zdi branje napor, da Kobalovo delo ni vredno vse te pozornosti, da je slovensko zdravstvo bolj osiromašeno od velikih naročil kot od kurjih tatov in da je Slovenija na samem svetovnem repu pri pobegih iz zaporov (veliko večji problem je veliko število povratnikov), se je zdelo, kakor bi bili na robu katastrofe, pa če smo gledali Tarčo na nacionalki ali Uroša Slaka na Pop TV.

V svojem paničarjenju in senzacionalizmu je šel Slak tako daleč, da je vnovič zagrabil temo, ki jo je plasiral tradicionalno najbolj prezira vreden spletni tračarski portal v Sloveniji, katerega urednik je celo v domačem Mariboru vedno znova neuspešen politik. Na tem portalu se v zadnjem času najraje znaša nad stranko SD. Bog nam je priča, da do te stranke, ki se je umazala z najspornejšimi projekti v zgodovini samostojnosti (TEŠ 6), ki, ko je le mogoče, ne glede na kompetence in veselo kadruje ter je za vedno uničila pojem socialni demokrat, nimamo prav veliko simpatij, vendarle pa ne bi šli tako daleč, da bi kogarkoli obtoževali, da je kriv za samomor enega od svojih zaposlenih. Odločitev za samomor je tragična in je le redko posledica enega samega dogodka, ki bi imel točno določenega krivca. Kaj takega lahko trdi le kdo, ki je res pokvarjen in manipulatorski. Recimo urednik tračarskega portala. A kaj, ko ta portal, kot je že tolikokrat doslej, pronica v osrednje medije, denimo k Urošu Slaku v torek zvečer?

Lahko verjamemo, da je minister za kulturo Dejan Prešiček (SD) slab šef, da slabo dela z zaposlenimi in da se bo konec koncev lahko izkazal tudi kot slab minister. A trditi, da je kriv za samomor zaposlenega na svojem ministrstvu, je nedostojno in pokvarjeno, tako do ministra kot do preminulega. Zato nas je presenetilo, da se je sploh odzval na vabilo Uroša Slaka, ki ga je odkrito obravnaval kot krivca ter mu seveda zastavil tudi svoje najljubše vprašanje: »Ali boste odstopili?« Smo prišli tako daleč, da se ministri hodijo na televizijo zagovarjat zaradi obtožb rumenih medijev?

Politiki so v javni službi in zato je težko svetovati, naj ne komunicirajo z javnostjo. Pa vendar se zdijo nekateri voditelji in nekateri formati oddaj preprosto preveč nizkotni, da bi imelo v njih smisel sodelovati. Oddaje z Urošem Slakom so ene od takih oddaj. Morda bi bilo za vse politike, ki bi želeli delovati resno in verodostojno, smiselno razmisliti o tem, da bi se na njegova vabila nehali odzivati; samo z množičnim bojkotom namreč lahko sporočijo, da obstaja raven novinarstva, ki je svoji funkciji navkljub niso dolžni spoštovati. Še več, če privolijo vanjo, privolijo v populizem.