Slovenijo rešujejo Bosanci

Največja težava, s katero se bodo v prihodnjih mesecih ukvarjali uradniki na ministrstvu za gospodarstvo in na ministrstvu za delo, je težava, za katero bi lahko rekli, da je prav sladka. Še pred štirimi leti je bilo v Sloveniji 130 tisoč brezposelnih in odpravljanje brezposelnosti je veljalo za najpomembnejšo nalogo države. Zdaj, poročajo številni podjetniki, je položaj popolnoma drugačen. Že vsaj od konca minulega leta delavcev kronično primanjkuje, zato podjetniki od vlade zahtevajo takojšnje ukrepanje. Razmere naj bi bile precej resne.

Iz Obrtno-podjetniške zbornice sporočajo, da kar tri četrtine obrtnikov in podjetnikov občutijo pomanjkanje usposobljene delovne sile, zavod za zaposlovanje pa je v zadnji, novembrski anketi med podjetji ugotovil, da se s pomanjkanjem ustreznih kandidatov za zaposlitev ubada kar 70 odstotkov večjih podjetij in da zaradi tega že zavračajo naročila. Pomanjkanje človeškega kapitala tako postaja največja grožnja prihodnji gospodarski rasti.

Kaj torej storiti? Iskanje novih delavcev postaja ena od prednostnih nalog vlade Marjana Šarca. Minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek je ta mesec že napovedal odločno ukrepanje. Nove delavce bodo iskali tako rekoč vsepovsod. Seveda bodo tarča predvsem brezposelni. Med 78 tisoč brezposelnimi, je ta mesec ocenil Počivalšek, bi jih vsaj nekaj tisoč lahko namesto socialne podpore izbralo delo. »Ocenjujemo, da je v tem bazenu vsaj še 20 tisoč delavcev, ki bodo potencialno lahko vstopili na trg dela. In verjamem, da bo ministrstvo za delo opravilo neko razlikovanje, da bodo socialna nadomestila dobili samo tisti, ki si jih res zaslužijo,« je dejal. Poleg brezposelnih bodo v vladi poskušali aktivirati še druge, potencialno zanimive kategorije prebivalstva, kot so tujci, upokojenci ali mladi, ki jih bodo poskušali čim hitreje motivirati za vstop na trg dela. Ta trenutek je v Sloveniji delovno aktivnih toliko ljudi, kot jih ni bilo v zadnjih 25 letih. Menda bi bilo mogoče s primernimi ukrepi izmed neaktivnih iztisniti še nekaj tisoč pridnih rok več.

Načrti za to že obstajajo. Na ministrstvu za delo ocenjujejo – so odgovorili –, da je zdaj »neposredno zaposljivih« še okoli 10 do 15 tisoč prijavljenih v evidenci brezposelnih, preostalih 50 tisoč pa naj bi za vključevanje na trg dela potrebovalo »intenzivnejšo obravnavo«, ki poleg dodatnega izobraževanja vključuje še odvajanje od različnih vrst odvisnosti, reševanje težav z duševnim zdravjem in druge vrste zdravstvenih težav. Poteka več projektov: približno 1600 prejemnikov socialne pomoči je vključenih v program »celostne obravnave« centrov za socialno delo in zavodov za zaposlovanje. Strokovnjaki v obeh institucijah v teh primerih poskušajo pri vsakem posamezniku individualno ugotoviti, zakaj ne more ali ne želi poprijeti za delo. Nadaljnjih 7200 prejemnikov denarnega nadomestila pa bo letos vključenih v t. i. programe aktivne politike zaposlovanja, intenzivnega svetovanja, izobraževanja in iskanja priložnosti. Poleg tega na ministrstvu za letos napovedujejo še spremembo zakona o pokojninskem zavarovanju, tako da se bodo na trg dela laže vključili tudi že upokojeni.

Rešujejo nas Bosanci. Lani se je v Sloveniji na novo zaposlilo 18 tisoč državljanov Bosne, 10 tisoč državljanov Srbije, 5000 državljanov Kosova in 2000 državljanov Makedonije.

Kljub tem silnim prizadevanjem je vendarle treba priznati, da je glede na potrebe gospodarstva takšno početje precej jalovo. Delodajalci so v novembrski anketi, ki jo v skoraj 3000 podjetjih redno izvaja zavod za zaposlovanje, napovedali, da bodo v prihodnjih šestih mesecih na novo odprli 18.200 delovnih mest, za katera bi potrebovali 35.500 delavcev. Tudi če bodo na zavodu za zaposlovanje aktivirali vseh 7500 prejemnikov denarnega socialnega nadomestila, težava s tem ne bo rešena. Ob tem, seveda, da slovensko gospodarstvo potrebuje takšne tipe zaposlenih – varilce, voznike težkih tovornjakov, zidarje, kuharje, natakarje ali elektroinštalaterje –, ki jih med domačimi brezposelnimi že tako ali tako primanjkuje. Edina zares realna rešitev, na katero lahko podjetja računajo, je tuja delovna sila. Kot je v zadnjem poročilu ugotovil vladni urad za makroekonomske analize, je že lani jeseni pri več kot polovici novih zaposlitev šlo za zaposlovanje tujih državljanov, ki sestavljajo že 10 odstotkov aktivne delovne sile v Sloveniji.

Kdo so to? Kot kažejo podatki zavoda za zaposlovanje, so slovensko gospodarstvo lani začeli reševati predvsem bosanski državljani. Recimo: leta 2015 je bilo zaradi zaposlovanja tujcev izdanih približno 16 tisoč delovnih dovoljenj oziroma soglasij, lani je to število naraslo že na 38 tisoč. Največji delež odpade na Bosno, s katero ima Slovenija podpisan sporazum o zaposlovanju. Lani se je pri nas na novo zaposlilo kar 18 tisoč državljanov Bosne, okoli 10 tisoč državljanov Srbije, 5000 državljanov Kosova in 2000 državljanov Makedonije. V Bosni se je v zadnjih treh letih brezposelnost, tudi zaradi slovenskih potreb, zmanjšala za skoraj 30 odstotkov. Boris Pupić iz bosanske Agencije za delo in zaposlovanje recimo pravi, da kar »90 odstotkov naših državljanov, ki gredo na delo v tujino organizirano, odhaja v Slovenijo«. Bosna ima sporazum sicer podpisan tudi z Nemčijo, vendar velja le za medicinske sestre, zato strahu, da bi v Bosni delavcev zmanjkalo, ni. »Po naših podatkih je potenciala v Bosni še veliko. Imamo vsaj desetkrat preveč varilcev ali zidarjev. Edina težava je mobilnost. Številni svojih vasi ne želijo zapustiti niti, če je delo deset kilometrov oddaljeno od doma,« razlaga.

Seveda ni prvič, da slovensko gospodarstvo rešujejo delavci iz Bosne in Srbije. Da se tokrat ne bi ponovili primeri kršenja delavskih in človekovih pravic, ki smo jim bili priča pred letom 2012, je Slovenija sklenila nove sporazume o zaposlovanju z Bosno in novembra lani protokol o zaposlovanju srbskih državljanov. »Bistveni namen sklepanja sporazumov je organiziran način zaposlovanja tujih delavcev, ki poteka na podlagi sodelovanja državnih institucij s področja zaposlovanja, ki odločajo, ali se bodo nekateri profili delavcev lahko zaposlili v Sloveniji,« pojasnjujejo na ministrstvu za delo. A kljub podpisanemu sporazumu v Delavski svetovalnici, pravi njen vodja Goran Lukič, zadnje mesece opažajo rast števila morebitnih primerov »delovnega izkoriščanja in prisilnega dela«. Po svoje se zgodovina ponavlja.

V svetovalnici so se v drugi polovici lanskega leta ukvarjali s skupaj več kot 1000 primeri izkoriščanja delavcev. Kot pojasnjuje Elmir Ćerimović iz te organizacije, je ena največjih težav izigravanje sporazuma o zaposlovanju, sklenjenega z Bosno. Čeprav bi v skladu s sporazumom pri zaposlovanju delavcev morale sodelovati državne institucije, delavce dejansko v Slovenijo vozijo posredniki, ki od bosanskih delavcev zahtevajo plačilo. »Vemo za osebo, ki je v Slovenijo pripeljala 800 delavcev iz Bosne, peke, kuharje, delavce v gumarski industriji, v proizvodnji avtomobilov. Ta oseba je od vsakega delavca dobila skupaj 250 evrov provizije. Gre za že utečen posel, pri katerem mora delavec plačati predujem 150 evrov in še 100 evrov, ko dobi službo. Pri tem, da tem posrednikom za uvoz delavcev zelo verjetno plačujejo še podjetja sama,« pravi Ćerimović.

Bosanski »bazen« delovne sile je rešitev za številna slovenska podjetja, hkrati pa tudi razlog, zaradi katerega ta produktivnosti ne povečujejo z inovacijami.

Bosanski »bazen« delovne sile je po svoje rešitev za številna slovenska podjetja, hkrati pa tudi razlog, zaradi katerega slovenska podjetja produktivnost še naprej povečujejo z vse večjo delovno intenzivnostjo in ne z inovacijami. Pred dvema, tremi leti so številni začeli opozarjati, da v Sloveniji narašča pritisk na zaposlene. Inšpektorat za delo je poročal o inflaciji kršitev zakonodaje. »Delodajalci delavce silijo, da morajo delati preveč,« je v parlamentu poudarjala tedanja vodja inšpektorata Nataša Trček, da podjetja ne bi pahnili v stečaj, je marsikatera uradna institucija mižala ob kršitvah osnovnih standardov. Sociologi, kot sta Aleksandra Kanjuo Mrčela in Miroljub Ignjatović s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, so opozarjali, da zaradi pritiskov na zaposlene naraščajo splošna utrujenost, stres in celo psihosocialne motnje. A leta 2014, kot razberemo iz podatkov statističnega urada, je uradno 10 odstotkov zaposlenih delalo nadure. Lani, razberemo iz najnovejših podatkov statističnega urada, je plačila za nadure prejemalo že 16 odstotkov zaposlenih.

V številnih zahodnih državah razmišljajo, kako krajšati delovni čas, v Sloveniji delo postaja še intenzivnejše. »Nič bistvenega se ni spremenilo, le nezadovoljstvo smo normalizirali,« pravi zato danes Aleksandra Kanjuo Mrčela. Je pa res, da zdaj nekateri zaposlene prepričujejo, da bi – sodeč po vseh gospodarskih kazalcih – morali biti končno srečni in zadovoljni.

Paradoks glasbenih učiteljev

Kateri strokovnjaki prihajajo v Slovenijo?

Ko smo poskušali ugotoviti, kateri visokošolsko izobraženi strokovnjaki najpogosteje prihajajo v Slovenijo, smo naleteli na nenavaden podatek. V EU sta med najbolj mobilnimi poklici poklic zdravnika in medicinske sestre, oba prevladujeta pri izseljevanju in priseljevanju. Na splošno to velja tudi za Slovenijo. Po podatkih evropske baze priznanih poklicnih kvalifikacij so med letoma 2012 in 2015 Slovenijo zapustili 503 medicinske sestre in 700 višjih medicinskih sester ter 304 zdravniki. Hkrati je v tem času delo v Sloveniji dobilo precej tujih zdravnikov. Pri nas se je recimo zaposlilo 27 zdravnikov iz Italije, 26 iz Hrvaške in 16 iz Bolgarije. Tukaj je delo našlo tudi 48 zobozdravnikov – približno polovica jih je prišla iz Hrvaške in Bolgarije. A na prvem mestu po priseljevanju v Slovenijo niso medicinski kadri, temveč kulturniki. Izstopa poklicna skupina učiteljev glasbe. Kar 102 sta po letu 2012 delo našla v Sloveniji. Še nenavadneje pa je, da jih je največ, 78, zaprosilo za priznanje kvalifikacij, ki so jih pridobili v Avstriji.

Kako to? Dekan Akademije za glasbo Marko Vatovec pravi, da gre v teh primerih zelo verjetno za diskriminacijo v Sloveniji izobraženih učiteljev glasbe, na kar akademija že vrsto let opozarja državo. Po pravilih EU se lahko na nekem delovnem mestu v članici EU zaposli kandidat v skladu z zahtevami poklica, kot jih določa država, v kateri je kvalifikacije pridobil. Če bi recimo – grobo rečeno – na Norveškem za opravljanje poklica učitelja glasbe zadostovala osnovna šola, bi se lahko tak norveški »učitelj« tudi v Sloveniji zaposlil zgolj s spričevalom, ki bi potrjevalo, da ima končano osnovno šolo, njegovi »slovenski« protikandidati pa bi, recimo, morali izpolnjevati strožje pogoje. Verjetno je tako tudi z inflacijo »avstrijskih« učiteljev glasbe. V skladu z avstrijsko zakonodajo, poudarja Vatovec, za opravljanje poklica učitelja glasbe zadošča končan prvostopenjski bolonjski izobraževalni program, po slovenski zakonodaji pa mora tak kandidat imeti opravljen (bolonjski) magisterij in še strokovni izpit. Če želi opraviti strokovni izpit, se od njega zahteva še opravljena pedagoška praksa. Vatovec predvideva, da v Sloveniji primanjkuje takšnega kadra, lahko celo, da imajo nekateri kandidati sicer opravljen magisterij, a jim manjka praksa, zaradi česar institucije ali šole nato zaposlijo manj izobražene učitelje, ki so kvalifikacije pridobili v Avstriji.

O tem smo povprašali ministrstvo za šolstvo, ki je v Sloveniji pristojno za priznavanje v tujini pridobljenih kvalifikacij, in dobili odgovor, da so v omenjeni skupini 102 učiteljev glasbe seveda tudi slovenski državljani. Kaže, da so slovenski študenti glasbene vzgoje ugotovili, da lahko do poklica v Sloveniji veliko hitreje pridejo, če se šolajo pri sosedih.