Šarec Janši: Zakaj vam je nerodno priznati, da ste bili član Zveze komunistov, veste vi

Predsednik vlade Marjan Šarec ostro odgovarja stranki SDS. "Čudno je, da meni, ki sem zvezdo nosil samo na pionirski čepici v prvem razredu, očitate komunistično doktrino. Veste, tudi jaz znam pogrevati zgodovino, ne samo vi, ampak bodi dovolj, ker se s tem ne mislim ukvarjati," je med drugim povedal premier.

Predsednik vlade Marjan Šarec je na seji Državnega zbora (DZ) zavrnil očitke, ki so jih v predlogu ustavne obtožbe nanj naslovili v strankah SDS in SNS. "Ne bodite v skrbeh, odločbe ustavnega sodišča o financiranju javno veljavnih programov osnovnošolskega izobraževanja ne bomo ignorirali," je zagotovil premier. Nato pa je ugotavljal, da predlagatelji ustavne obtožbe nenehno ponavljajo in obračajo nekaj istih stavkov, večkrat pa spomnijo tudi na besede, ki jih je izrekel v času kampanje pred predsedniškimi volitvami, češ da je vse sodbe treba spoštovati, če hočemo dati signal, da spoštujemo sodišča. "Slovenske javne šole so dobre. Ne govorim na pamet, pač pa to kažejo rezultati mednarodnih raziskav," je poudaril predsednik vlade.

"Moje stališče danes ni prav nič drugačno, še vedno sem prepričan, da je sodbe in ustavne odločbe treba spoštovati, a pri meni ne gre zgolj za besede, pač pa tudi dejanja," je dejal premier. Pri tem je opozoril, da so ta vlada in poslanke ter poslanci koalicijskih strank prej kot v sto dneh uresničili ustavno odločbo o odškodninah izbrisanih.

"Sam tudi ne sodim med tiste, ki so prepričani, da je vse, kar je zasebno, tudi nujno boljše, večvredno in bolj učinkovito."
(Marjan Šarec, premier)

Na očitek, da kot predsednik vlade vztraja pri diskriminaciji šoloobveznih otrok, ki obiskujejo javno veljavni program na zasebnih šoahl, je odgovoril, da bi šlo za diskriminacijo, če starši teh otrok ne bi mogli vpisati v eno od šol iz javne mreže, a to možnost imajo. "Diskriminacija, ki jo morda vidim sam, tiči drugje: da vpisni pogoji v javnih in zasebnih šolah niso enaki," je dejal.

Predsednik vlade je tudi poudaril, da je zagovornik javnega šolstva, kar pa ne pomeni, da komurkoli odreka pravico do zasebnega izobraževanja. A prepričan je, da je javno šolstvo s svojo univerzalno dostopnostjo pomemben element družbe, celo preveč pomemben, da bi ga prepustili izključno trgu. "Sam tudi ne sodim med tiste, ki so prepričani, da je vse, kar je zasebno, tudi nujno boljše, večvredno in bolj učinkovito," je poudaril in noče, da bi se javnim šolam lepilo negativne etikete in izničilo njihov pomen. Slovenske javne šole so po njegovih besedah dobre, kar kažejo tudi rezultati mednarodnih raziskav.

"Skušam si prestavljati vaš odziv, ko ne bo šlo za katoliško, pač pa za osnovno šolo katere druge veroizpovedi, recimo muslimanske. Kaj bo takrat?"
(Marjan Šarec, premier)

"Skušam si prestavljati vaš odziv, ko ne bo šlo za katoliško, pač pa za osnovno šolo katere druge veroizpovedi, recimo muslimanske. Kaj bo takrat?" je vprašal premier. Predlagateljem je očital, da so vsakokrat doslej svoj predlog ustavne obtožbe oprli na temo, s katero so želeli le eno, razdvajati javnost. Glede na njihova pretekla ravnanja, pa ga preseneča njihova skrb za neuresničene ustavne odločbe.

"Zakaj vam je nerodno priznati, da ste bili člani zveze komunistov. To veste vi. Čudno pa je, da meni, ki sem zvezdo nosil samo na pionirski čepici v prvem razredu, očitate komunistično doktrino."
(Marjan Šarec, premier)

"Lahko me napadate, žalite, mi očitate zraven še krivdo vsaj za razpad Demosa leta 1992 v Dolskem. Lahko me poskušate predstavljati kot del ne vem kakšne elite, ki uničuje državo. Lahko tvitate do onemoglosti in naprej, s pravimi ali lažnimi profili, če vas to sprošča. Vedno ste trdili svoje, če so bila dejstva drugačna. Če so bila drugačna, toliko slabše za dejstva," se je na predlagatelje še obrnil Šarec. "Zakaj vam je nerodno priznati, da ste bili člani zveze komunistov. To veste vi. Čudno pa je, da meni, ki sem zvezdo nosil samo na pionirski čepici v prvem razredu, očitate komunistično doktrino," je še dodal.

Spodaj objavljamo govor predsednika vlade v celoti

Odgovor predsednika vlade RS Marjana Šarca na predlog ustavne obtožbe

Spoštovani predsednik DZ, spoštovane poslanke in poslanci,

danes smo se zbrali v hramu demokracije, da bi obravnavali darilo, ki sem ga prejel s strani stranke SDS v obliki ustavne obtožbe. Meni in še komu se sicer to zdi nerazumno dejanje, a že zdavnaj sem obupal nad poskusi razumevanja vaših besed in dejanj.

Najprej o zapisanem na sedmih oziroma šestih straneh, vsebine je sicer neprimerno manj, ker nenehno ponavljate in obračate istih nekaj stavkov. Večkrat me spomnite na besede, ki sem jih glede financiranja zasebnih osnovnih šol izrekel v času kampanje pred predsedniškimi volitvami, češ da je vse sodbe treba spoštovati, če hočemo dati signal, da spoštujemo sodišča. Naj poudarim, da moje stališče danes ni prav nič drugačno. Še vedno sem prepričan, da je sodbe in ustavne odločbe treba spoštovati. A pri meni ne gre zgolj za besede, temveč tudi za dejanja. Prej kot v stotih dneh mandata so ta vlada ter poslanke in poslanci koalicijskih strank uresničili ustavno odločbo o odškodninah izbrisanim. Pa se ne spomnim, da bi vlagatelji predloga ustavne obtožbe, torej poslanci SDS in SNS, razen Zmaga Jelinčiča, pri izpolnitvi te odločitve ustavnih sodnikov sodelovali s svojimi glasovi … Ampak to je zgolj medklic, omenjam mimogrede.

Naj se vrnem k svojim besedam o spoštovanju sodb, na katere me večkrat spomnite. Vlada jih bo spoštovala. Tudi to o financiranju zasebnih osnovnih šol. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je že pripravilo več različic možnih popravkov zakona. Očitate mi, da sem kot predsednik vlade opustil dolžno ravnanje, češ da bi, navajam: »[M]oral ministrstvom v okviru svojih pristojnosti naložiti zagotavljanje spoštovanja ustave in odločb ustavnega sodišča.« Naj vas pomirim, točno to sem tudi storil. Zato za vaše obtožbe o opustitvi dolžnega ravnanja ni prav nobenega razloga, prav tako ne za namigovanja o kaznivem dejanju nevestnega dela v službi. Ponavljam, spremembe Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja so uvrščene v normativni delovni program vlade za letošnje leto, datum uveljavitve je 1. september. Skratka, ministrstvo je popravke zakona uvrstilo med prioritete in bi jih, verjamem, tudi brez mojega posredovanja oziroma navodila. Zato, spoštovani predlagatelji ustavne obtožbe, ne bodite v skrbeh, odločbe ustavnega sodišča o financiranju javno veljavnih programov osnovnošolskega izobraževanja ne bomo ignorirali.

O vsebinskih rešitvah vlade na tem mestu ne bom govoril. Naj omenim le, da smo, v nasprotju z vami, ki vas zanima zgolj financiranje, prepričani, da je področje zasebnih osnovnih šol nujno urediti celovito. Poleg samega financiranja je pri že obstoječih šolah treba doreči vprašanja, povezana najmanj s sprejemanjem programov, izpolnjevanjem in zagotavljanjem njihove kakovosti ter z vpisom v razvid. Ko gre za ustanavljanje novih šol, pa je treba urediti vsaj pogoje ustavljanja in pridobitev javne veljavnosti programov.

Kakor koli, možna rešitev ni ena sama. V SDS trdite, da vaš zakonski predlog v celoti odpravlja neustavnost, ki jo je ugotovilo ustavno sodišče, skratka verjamete, da je vaša rešitev »edina zveličavna«. No, kot rečeno, sam menim drugače, in nisem edini. V SDS ste predlagali 100-odstotno financiranje javno veljavnega programa osnovnošolskega izobraževanja, ob tem pa ste, verjetno namerno, spregledali zakonsko razlikovanje med obveznim (obvezni predmeti, obvezni izbirni predmeti, ure oddelčne skupnosti) in razširjenim programom (podaljšano bivanje, jutranje varstvo, dodatni in dopolnilni pouk, interesne dejavnosti, neobvezni izbirni premeti). Skratka, predlagali ste polno financiranje celotnega programa – tudi razširjenega dela, pa čeprav ta ni bil predmet ustavne presoje.

Zato, spoštovani predlagatelji ustavne obtožbe, zakonski predlog, ki sta ga ponudili v SDS, ni edini možen. In to so vam pred dvema mesecema vnovič povedali tudi v zakonodajno-pravni službi državnega zbora, češ da edini način za izvršitev ustavne odločbe ni 100-odstotno financiranje celotnega javno veljavnega programa.

O sami vsebini ustavne odločbe iz leta 2014 sicer ne bom polemiziral. Bom pa to priložnost vseeno izkoristil za širšo osvetlitev tematike. Velja spomniti, da ta zadnja odločba o financiranju javno veljavnega programa zasebnih osnovnih šol ni edina. Obstaja vsaj še tista, zelo povedna, iz leta 2001. In ta je po mnenju nemalo pravnih strokovnjakov popolno vsebinsko nasprotje zadnje. Diametralno nasprotna je. Če povem drugače, dve različni sestavi ustavnega sodišča sta sprejeli dve popolnoma različni odločitvi.

Najprej o zadnji, zgolj mimogrede, sprejeta je bila s tesno večino – pet proti štiri. Financiranje iz javnih sredstev tako rekoč enači z brezplačnim šolanjem. Pa čeprav »financiranje iz javnih sredstev« po mnenju pravne stroke ne pomeni absolutne pravice posameznega otroka do brezplačnega osnovnošolskega izobraževanja, temveč dolžnost države, da z javnimi sredstvi organizira osnovnošolsko izobraževanje, ki bo vsakemu posameznemu otroku zagotavljalo vključitev v eno izmed osnovnih šol iz javne mreže. Za to mrežo pa je država dolžna skrbeti, tudi zaradi drugega člena ustave, da je Slovenija socialna država.

In naprej. Iz zadnje odločbe ustavnega sodišča izhaja, da je 85-odstotno financiranje zasebnih osnovnih šol iz javnih sredstev v neskladju z ustavo; da za različno financiranje ni utemeljenih razlogov in da je država obvezni program zasebnih šol dolžna financirati v enaki višini kot program javnih, torej 100-odstotno.

Na drugi strani so popolnoma drugačni poudarki ustavne odločbe iz leta 2001, ki je bila, kar ni nepomembno, sprejeta soglasno. Denimo, da je različen obseg državnega financiranja javnih in zasebnih šol ustavno dopusten. In še dva citata iz te odločbe bom navedel:

»Pomislek, da so starši, ki otroke pošiljajo v zasebne šole in morajo plačevati šolnino, v neenakopravnem položaju v primerjavi s tistimi, katerih otroci obiskujejo javne šole, ni utemeljen.«

»Zakonodajalčeva odločitev, da država financira le javne šole, v katere lahko vpišejo svoje otroke vsi starši, je v polju njegove presoje in zato NI v nasprotju z Ustavo.«

In zdaj se vračam k vašim očitkom. Eden je, da kot predsednik vlade vztrajam pri diskriminaciji šoloobveznih otrok, ki obiskujejo obvezni javno veljavni program na zasebnih osnovnih šolah.

Gre res za diskriminacijo? Morda bi šlo, če ti starši svojih otrok ne bi mogli vključiti v eno od osnovnih šol iz javne mreže. A to možnost imajo. Diskriminacija, ki jo morda vidim sam, tiči drugje, da vpisni pogoji v javnih in zasebnih šolah niso enaki.

Pišete tudi, da sem odgovoren za povzročene nepopravljive posledice na področju izvajanja obveznega osnovnošolskega izobraževanja. Ne razumem, kam merite. Sploh glede na to, da zasebne šole poleg javnega denarja služijo tudi s šolninami. In ko bodo zasebne šole financirane 100-odstotno, s tem ne bo usahnila njihova pravica, da staršem svojih učencev še naprej zaračunavajo tudi šolnine.

Naslednji očitek je, da vztrajam pri ustvarjanju neenakosti. Res vztrajam? Lahko vam ponovim zgornja dva citata. Sprašujem pa se tudi, kako bi vam odgovorilo ustavno sodišče. A to je bržkone odvisno od tega, katero sestavo ustavnega sodišča bi vprašali oziroma katera sestava bi se o tem izrekala.

Namerno bom ponovil: na eni strani torej šibka večina petih ustavnih sodnikov, ki so za javno veljavni program zasebnih šol odredili enako denarja kot za javne. In na drugi strani soglasna odločitev deveterice iz leta 2001, da je različen obseg financiranja zasebnega in javnega izobraževanja ustavno dopusten, pri čemer so se ti zadnji izrecno vprašali: “Ali je neenako financiranje zasebnih in javnih šol, zaradi katerega morajo učenci zasebnih plačevati šolnino, protiustavno?” Odgovorili so, da ne, kot sem že omenil.

In če bi, spoštovani predlagatelji ustavne obtožbe, bil vrstni red teh dveh odločb drugačen? Kaj bi storili potem? Bi to sprejeli? Ali bi, nasprotno, v svoji stari maniri pohiteli z orkestriranimi napadi na sodstvo in z znanimi ocenami o njegovi domnevni spolitiziranosti? Bi začeli grebsti po zasebnosti ustavnih sodnikov, kot ste to spretno počeli, ko je šlo za vrhovne sodnike in sodnike nižjih sodišč? Bi vnovič zahtevali lustracijo? Bi prirejali proteste, tokrat na Beethovnovi? Bom ugibal. Spet bi govorili o krivosodju in o še čem.

Sem zagovornik javnega šolstva, kar pa ne pomeni, da mi ne bi česa pripisali, da ne rečem podtaknili, da komur koli odrekam pravico do zasebnega izobraževanja. Vendar, kot rečeno, prepričan sem, da je javno šolstvo s svojo univerzalno dostopnostjo pomemben element družbe, celo preveč pomemben, da bi ga prepustili izključno trgu. Sam tudi ne sodim med tiste, ki so prepričani, da je vse, kar je zasebno, tudi nujno boljše, večvredno in bolj učinkovito. Še zdaleč ne. Tudi ne, ko gre za šolstvo. In nočem, da bi v Sloveniji videli scenarij, po katerem bi se javnim šolam z nenehnimi kritikami učnih načrtov, ki ne nazadnje spodbujajo širok svetovni nazor, lepilo negativne etikete in izničilo njihov pomen. Nočem, da bi se uveljavilo prepričanje, češ, zasebne šole so avtomatično bolj kakovostne. Nočem, da bi zaradi svojih finančnih prednosti, ker jih poleg države financirajo tudi ustanovitelj in s šolninami starši, zasebne šole začele prevzemati najboljše učitelje. Nočem odliva otrok, najprej otrok premožnejših staršev. In nočem elitizacije. In tudi ne maram je.

Slovenske javne šole so dobre. Ne govorim na pamet, temveč to kažejo rezultati mednarodnih raziskav. Verjamem, da jih znate brati, pa vendar jih bom nekaj naštel:

V raziskavi bralne pismenosti PIRLS 2016 so 10-letniki dosegli nadpovprečne rezultate, napredek na tem področju je bil v zadnjih 15 letih velik.

Rezultati raziskave PISA 2015 kažejo stabilnost naravoslovnih ter porast matematičnih in bralnih dosežkov, pri čemer slovenski šolarji na vseh področjih pismenosti presegajo povprečje držav članic OECD.

Tako so na lestvici povprečnih dosežkov naravoslovne pismenosti naši učenci med 72 državami dosegli 13. mesto in pri tem prehiteli vrstnike iz vseh evropskih držav, razen estonskih in finskih. Pri matematični pismenosti je bil leta 2015 dosežek slovenskih šolarjev pomembno višji kot tri leta prej in hkrati tudi pomembno višji od povprečja OECD, med evropskimi državami pa sta se više uvrstili zgolj Švica in Estonija. Izboljšali, in to zelo, so se tudi dosežki v bralni pismenosti. Še leta 2012 so bili slovenski učenci pod povprečjem držav OECD, leta 2015 že nad njim.

In še raziskava TIMSS 2015: tudi ta kaže na odlično znanje matematike in naravoslovnih predmetov; Slovenija je dosegla zelo visoke rezultate, osmošolci so pri naravoslovju dosegli 5. najvišji dosežek, gimnazijci, ki so za maturitetni predmet izbrali fiziko, pa so v fiziki dosegli celo prvo mesto. Naj bo dovolj … Ti rezultati o kakovosti slovenskega šolstva govorijo sami zase, in sicer, da je javno šolstvo dobro.

Naj ob tem priznam, da se včasih sicer vprašam, ali so šolski programi popolnoma ustrezni. Ali morda ne silijo k »piflariji«? Ali ni v njih preveč pomnjenja in premalo spodbujanja otrok in mladih k razmišljanju? Skratka, ali niso učni načrti prenatrpani in prezahtevni? Vzgoja, ki je sicer prvenstveno naloga staršev, je iz šol že skorajda popolnoma izrinjena, ker je vse podrejeno nenehnemu boju za ocene. Večina se po končani devetletki vpiše na gimnazijo, kdor se ne, je označen za manjvrednega. Neka psihoza vlada. In žal jo pomagajo ustvarjati, nekateri celo izdatno, tudi ambiciozni starši, ki svoje otroke silijo in delajo namesto njih, s tem pa jim, ne da bi se tega zavedali, povzročajo neizmerno škodo. K učiteljem se prihajajo celo prerekat za ocene, ob koncu šolskega leta s seboj nemalokrat pripeljejo odvetnike in »trgujejo za uspeh« svojih otrok. In to njim v škodo, vsaj v veliki večini primerov. Ustvarjajo nezaupanje v učiteljsko delo, kar je slabo in popolnoma nepotrebno.

A naj se vrnem k predlogu ustavne obtožbe. Še nekaj razmislekov se mi ob vsem zapisanem in ob odločbah ustavnega sodišča utrne. Od tega, da je leta 2014 na ustavnem sodišču uspelo staršem, ki zmorejo plačevati šolnino, do tega, da so zasebne osnovne šole zaradi javnega in »zasebnega« denarja v ugodnejšem materialnem položaju. In ne nazadnje, skušam si predstavljati vaš odziv, ko ne bo šlo za katoliško, temveč osnovno šolo katere druge veroizpovedi, recimo za muslimansko.

In še glede samega predloga ustavne obtožbe. Spoštovani poslanci SDS, vaša vnema vlaganja je, glede na nikakršen izkupiček, pravzaprav neverjetna. Če se ne bi zavedal, da ste institut tudi tokrat, že četrtič, uporabili zgolj za promocijo svoje ideologije, bi vam celo utegnil svetovati, da ga uporabljajte redkeje in bolj izbrano, ker ga boste sicer razvrednotili, če ga že niste. Ampak se bom z nasveti vzdržal, ker vem, da se s tem politikantskim manevrom zgolj promovirate.

Kakor koli, vsakokrat doslej ste svoj predlog ustavne obtožbe oprli na temo, s katero ste želeli samo eno, in to je razdvajati javnost: pri mojem predhodniku Miru Cerarju (januar, 2018) je šlo za sirskega begunca Ahmada Šamija. Pri nekdanjem predsedniku republike Danilu Türku (marec, 2010) vas je zbodlo odlikovanje nekdanjega sekretarja za notranje zadeve Tomaža Ertla, za katerega ste dejali, da je simbol kršenja človekovih pravic. »Kakšno sprenevedanje,« je vse, kar bom rekel. S predlogom ustavne obtožbe tudi niste prizanesli nekdanjemu premierju Janezu Drnovšku (maj, 1998), ki ste mu očitali sklenitev tajnega varnostnega sporazuma z Izraelom leta 1995, pravzaprav je šlo za tajni sporazum dveh obrambno-varnostnih služb, slovenske in izraelske. Zgolj mimogrede, že v tej zgodbi iz daljnega leta ’95, povezani z orožarskimi posli, so se pojavila nekatera danes znana imena, denimo Walter Wolf, Jure Cekuta in Dragan Bavčar. In če se vrnem k Drnovšku, z ustavno obtožbo ste mu žugali še vsaj dvakrat, a je ostalo zgolj pri grožnjah. Pametno!

Če strnem, pravzaprav sem, glede na naštete imena, v dobri družbi.

Spoštovani predlagatelji ustavne obtožbe, naj ob koncu priznam, da me ta vaša skrb za neuresničene odločbe ustavnega sodišča preseneča. Zlasti, če se spomnim vaših preteklih ravnanj. Recimo vseh vaših naporov pri vlaganju različnih referendumskih zahtev in pobud, ko je šlo za izbrisane. A to seveda niso bili napori za uresničitev ustavne odločbe, prav nasprotno, bili so napori za preprečitev njene uresničitve.

In naprej. Vaša vlada, gospod Janša, bi lahko uresničila odločbo glede Zakona o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij, ki je bila ob nastopu mandata vaše prve ministrske ekipe neuresničena že pet let. A je taka ostala tudi, ko ste leta 2008 mandat končali.

Vaša druga vlada, gospod Janša, bi lahko, a tega ni storila, uresničila ustavno odločbo, povezano z Zakonom o parlamentarni preiskavi in Poslovnikom o parlamentarni preiskavi. Če me spomin ne vara, pa me popravite, če se motim, so bili poslanci SDS in SNS celo predlagatelji zahteve za oceno ustavnosti zakona in poslovnika.

Vaš tretji, če rečem, »dolg« je neuresničena ustavna odločba glede Zakona o sistemu plač v javnem sektorju. Leto dni ste še imeli časa do res hitrega predčasnega konca mandata vaše druge vlade … Pa nič.

In še četrta ustavna odločba, ta je sicer delno neuresničena. Povezana je z Zakonom o prispevkih za socialno varnost. Sprejeta je bila resda pred nastopom vašega drugega mandata, ampak glede na skrb, ki jo izražate zaradi neupoštevanja zapovedi ustavnega sodišča, bi od vas pričakoval popolnoma drugačno ravnanje. Pravzaprav me preseneča, da ob tej vaši tankočutnosti predloga za ustavno obtožbo niste vložili proti sebi. Ali interpelirali svojih ministrov oziroma kar celotne vlade, kar ste iz opozicije prav vešče počeli. Dopuščam pa, da sta vaša »občutljivost« in skrb za pravno državo vzklili pozneje.

Verjamem, da bo danes razprava dolga in da mi boste očitali marsikaj, ne oziraje se na dejstva. Mogoče je čas, da se začnete ukvarjati s svojimi problemi in jih ne prikrivate z napadi name, ki ne želim nič drugega, kakor delati. Lahko me napadate, žalite in mi očitate zraven še krivdo vsaj za razpad Demosa leta 1992 v Dolskem. Lahko me poskušate predstavljati kot del ne vem kakšne elite, ki uničuje državo, lahko tvitate do onemoglosti in naprej, s pravimi ali lažnimi profili, če vas to sprošča. Vedno ste trdili svoje, če so bila dejstva drugačna, toliko slabše za dejstva. Zanikanje članstva vidnejših članov v Zvezi komunistov, obrat v desno po neuspeli kandidaturi za sprejem v Socialistično internacionalo leta 1994, sprejeta je bila tedanja ZLSD z Janezom Kocijančičem na čelu, poudarjanje Jožeta Pučnika, čeprav je bil on socialdemokrat, tako kot moj sovaščan France Tomšič, ustanovitelj vaše stranke. Zakaj vam je nerodno priznati, da ste bili člani Zveze komunistov, veste vi. Čudno pa je, da meni, ki sem zvezdo nosil samo na pionirski čepici v prvem razredu, očitate komunistično doktrino. Veste, tudi jaz znam pogrevati zgodovino, ne samo vi, ampak bodi dovolj, ker se s tem ne mislim ukvarjati. Želim vam vse dobro na vaši nadaljnji poti, vzroke za neuspešno sestavljanje vlade pa iščite v svojih vrstah.

Hvala.