Zakaj milijarderji ne odpravljajo revščine

Kako skušajo milijarderji z manipulacijo podatkov prikazati, da neoliberalni kapitalizem obenem, ko njim omogoča nerazumno bogatenje, pomaga zmanjševati revščino

Odkar se je ustanovitelj koncerna Microsoft Bill Gates lani upokojil in s tem umaknil iz podjetniškega življenja, večino svojega denarja in časa namenja reševanju svetovne revščine. Prepričan je, da njegovo delo ni zaman. Na Twitterju je namreč objavil grafe, ki prikazujejo spremembe v družbi v zadnjih 200 letih. Izdelal jih je ekonomist na univerzi Oxford Max Roser. Med njimi izstopa tisti, ki prikazuje ekstremni padec deleža ljudi, ki živijo v revščini od leta 1820 do danes. »To je eden mojih najljubših grafov,« je tvitnil 63-letni milijarder Gates. Ogromno ljudi po njegovih besedah ne vidi, kako zelo se je v zadnjih dveh stoletjih izboljšalo življenje.

Britanski antropolog Jason Hickel se z njim ne strinja. V kolumni v Guardianu je napisal, da se bolj ne bi mogel motiti. Graf, s  katerim Gates utemeljuje svojo ugotovitev o zmanjšanju revščine, predstavlja »vsiljeno globalno proletarizacijo kot zmagoslavje neoliberalizma«.

Po Roserjevem grafu se je delež ljudi, ki živijo v revščini, zmanjšal od 94 odstotkov leta 1820 na 10 odstotkov danes. Ta trditev je preprosta in privlačna. Navdušila ni samo Gatesa, ampak celotno elito, ki se vsako leto zbere na svetovnem gospodarskem forumu v Davosu in je prepričana, da je razširitev kapitalizma prostega trga po vsem svetu vsakomur prinesla koristi. Gates še pravi, da se zaradi naraščanja neenakosti ne bi smeli pritoževati, kajti iste sile, ki najbogatejšim zagotavljajo sanjsko bogastvo, pred našimi očmi odpravljajo revščino.

Roserjevi podatki kažejo, da je svet prešel od razmer, kjer večina ljudi sploh ni potrebovala denarja, do današnjih razmer, ko se večina ljudi z izjemno malo denarja bori za preživetje. Roserjev graf zato ne prikazuje zmanjšanja revščine, ampak proces razlastitve, ki je v času gibanj oziroma nemobilnosti v Evropi in kolonizacije svetovnega juga s prisilo ljudi porinil v kapitalistični delavski sistem.

Jason Hickel navaja več razlogov, zakaj to ni res. Po njegovih besedah se pravi podatki o revščini zbirajo šele od leta 1981. Poleg tega Max Roser prikazuje zmanjšanje revščine na podlagi podatkov o neenaki distribuciji bruto domačega proizvoda (BDP) po svetu in še to za omejeno število držav. Ti podatki nikoli niso bili mišljeni za prikaz revščine. Raziskav o dolgoročni revščini ni. Kar je prikazal Roser, po Hicklovih besedah ni znanost.

Roserjevi podatki dejansko kažejo, da je svet prešel od razmer, kjer večina ljudi sploh ni potrebovala denarja do današnjih razmer, ko se večina ljudi z izjemno malo denarja bori za preživetje. Roserjev graf zato ne prikazuje zmanjšanja revščine, ampak proces razlastitve, ki je v času gibanj oziroma nemobilnosti v Evropi in kolonizacije svetovnega juga s prisilo ljudi porinil v kapitalistični delavski sistem.

Pred kolonizacijo je večina ljudi živela v samooskrbnih gospodarstvih, kjer so bili zemlja, živali, gozdovi, voda skupno bogastvo, ki so si ga delili. Za življenje tako rekoč niso potrebovali denarja, zato je nesmiselno govoriti, da so bili revni. Ta način življenja so uničili kolonizatorji, ki so prisilili ljudi, da so zapustili zemljo in odšli delat v rudnike, tovarne, na plantaže v lasti Evropejcev, kjer so za ubožne plače morali opravljati dela, ki jih nikoli niso želeli delati.

Pred kolonizacijo je večina ljudi živela v samooskrbnih gospodarstvih, kjer so bili zemlja, živali, gozdovi, voda skupno bogastvo, ki so si ga delili. Za življenje tako rekoč niso potrebovali denarja, zato je nesmiselno govoriti, da so bili revni.

To je bila prisiljena proletarizacija, za katero ni mogoče reči, da je izboljšala življenje ljudi, saj se prihodki od plač pri večini niti približno niso približali vrednosti izgubljene zemlje in virov, ki so si jih prisvojili kolonizatorji. Gatesov najljubši graf tako dejansko prikazuje nasilje kolonizacije, ki ga on predstavlja kot veselo zgodbo napredka.

Po besedah Jasona Hickla to ni njegova edina napaka. Narejen je pod predpostavko, da je meja revščine pri 1,90 dolarja na dan. To je v vsakem primeru zelo nizka meja. Več kot dovolj dokazov je, da ljudje, ki živijo tik pod to mejo, trpijo zaradi podhranjenosti in imajo visoko stopnjo umrljivosti. Niti približno ni mogoče reči, da so ljudje, ki zaslužijo 2 dolarja na dan, daleč od ekstremne revščine.

Stroka že več let zahteva dvig praga za določanje revščine. Večina se strinja, da bi meja morala biti 7,40 dolarja na dan, ekonomist z univerze Harvard Lant Pritchett vztraja celo pri 10 do 15 dolarjih na dan. Če upoštevamo znesek 7,40 dolarja na dan, ugotovimo, da se je število revnih od začetka merjenja leta 1981 do danes izjemno povečalo - na 4,2 milijarde ljudi.

Stroka že več let zahteva dvig praga za določanje revščine. Večina se strinja, da bi meja morala biti 7,40 dolarja na dan, ekonomist z univerze Harvard Lant Pritchett vztraja celo pri 10 do 15 dolarjih na dan. 

Večina od manjšine, ki se jim je v tem času življenjski standard izboljšal, je s Kitajske. Če Kitajsko izvzamemo, je slika še hujša. Ob tem, ko se je od leta 1981 povečalo število ljudi, ki živijo v revščini, se od takrat delež ljudi, ki živijo v revščini, ni spremenil in je še vedno 60 odstotkov.

To je po Hicklovih besedah odraz sedanjega gospodarskega sistema, od katerega večina ljudi na svetu nima koristi. »Svet je danes bogatejši kot kadar koli, a tako rekoč vse ima v rokah ozka elita,« piše britanski antropolog. Samo 5 odstotkov novega prihodka dobi 60 odstotkov revnih, čeprav so to ljudje, ki v tovarnah, rudnikih in na plantažah, kamor so pred 200 leti bili prisiljeni oditi delat, proizvedejo večino hrane in dobrin, ki jih porabimo. To je norost, ki je milijarderji z nobeno manipulacijo ne morejo prikriti.