Eva Mlinar, vizualna umetnica

Sredi devetdesetih je šel pisatelj Vid Pečjak na turnejo po osnovnih šolah: obiskoval je ure likovnega pouka in izbiral risbe, ki bi ilustrirale ponatis njegove knjige Drejček in trije Marsovčki. Ena izmed mladih zmagovalk natečaja je bila Eva Mlinar (1985), ki jo je risanja kot deklico učila že babica, mojstrica poslikave na kamniške majolike. Za nagrado je dobila polno košaro Kraševih sladkarij in svoje prve objavljene slike. Takrat se je odločila, da bo ilustratorka.

Nekaj let zatem so se na Škofijski gimnaziji z njenimi slikami nabirale tudi neopravičene ure, ko je včasih kar preskočila fiziko in matematiko, da je šla v šolski atelje in risala. A pravi veliki navdihi so prišli kasneje. Najprej je bil to srednji vek, ki ji ga je med študijem umetnostne zgodovine priljubila profesorica Nataša Golob. Znanje o srednjeveškem zeitgeistu je poglabljala na izmenjavi v Gradcu, kjer je spoznavala teologijo srednjega veka, zlasti upornike, heretike in dolcinovce. Raziskovala je rokopise tistega časa in dognala, kar so nekdaj znali »brati« vsi, čeprav nepismeni, danes pa le redki; ena od njih je Eva. »S podobami je bilo treba nepismenim razložiti resnice in koncepte, jih prestrašiti in navdušiti. Srednjeveški človek je znal brati podobe, točno je vedel, katera roža pomeni Marijo, smrt, rojstvo. Vsaka podoba je bila leksikon. Danes za to potrebuješ umetnostnozgodovinski trening, laik je za zgodbe srednjega veka slep.«

Še bolj od rokopisov so jo navdušili zemljevidi, mape mundi, ki niso bili »namenjeni orientaciji in navigaciji, ampak so bili konceptualna ohišja za enciklopedije srednjeveškega znanja«. V tem slogu je za diplomo izdelala zemljevid Vinjet straholjubca, prozno-lirskih grotesk, ki jih je v obliki Facebook objav napisala Eva Mahkovic. Letos jeseni bodo Vinjete izšle v knjižni obliki pri založbi VigeVageKnjige kot njihovo prvo izvirno slovensko delo.

Mističnost, sorodno srednjeveški, je pred šestimi leti našla tudi na Bližnjem Vzhodu. S fantom sta se na potovanju v Istanbul spoprijateljila s skupino sirskih beguncev, se začela učiti arabsko in potovati v Palestino, Izrael, Iran in Kurdistan. Ni hotela domov. Komercialne projekte je začasno dala na stran in se s fantom za eno leto preselila v Istanbul. Zaželela si je analognosti, več slikanja in risanja, manj sedenja za računalnikom v Ljubljani. »Na začetku sem imela slabo vest, ker delam nekaj, kar ne bo plačano, ker delam samo zato, ker si tega želim.« Počasi se je otresla nuje po učinkovitosti in začela odkrivati tradicijo zgodb, kulturo triurnega pitja kave, drugačne strukture dneva. Od tam je s kolegico Hano Jesih z ALUO, kjer je po filofaksu študirala še Vizualne komunikacije, začela z vizualno korespondenco. Dopisovali sta si zgolj s podobami vsaka svojega doživljanja mesta in kulture. Risali sta si podobe elementov vsakdana, kave, odseva, mraka, in k projektu povabili pet piscev, ki so slikam dodali besedne impresije. Rezultat njunega likovnega dopisovanja sta bili knjiga Impresije in razstava v Dobri vagi. Njun projekt so nagradili na Kitajskem: na mednarodnem tekmovanju ilustracije Hiii v Nanjingu sta lani dobili nagrado merit.

Svoja dela je Eva razstavljala v več galerijah, a je njena umetnost bolj doma po mestnih ulicah, v knjižnicah, knjigarnah, kinih, gledališčih, na plakatnih mestih, javnih prostorih. Leta 2011 je začela risati plakate študentom gledališke režije na newyorški Univerzi Columbia in naslovnice knjig za knjižnico MGL. Za tujino ilustrira še spletno razstavo Living with Buildings za Wellcome Collection London, doma pa prepoznavne naslovnice za revije Ekran, Kinotečnik in Outsider ter gledališke plakate za Anton Podbevšek Teater.

V njenih plakatih se prepleteta estetika poljskega gledališkega plakata in Hannah Höch. »Poljaki so mojstri plakata, v času Sovjetske zveze je bilo tam slikarstvo v zatonu, podvrženo cenzuri. Mnogi slikarji in vizualni umetniki so se vrgli v plakat in postali znani po totalni subverziji.« Hannah Höch pa je dadaistična umetnica iz Weimarske Nemčije, ki je povezala grotesko v fotomontažo, da bi tako izrazila politično in kulturno kritiko. Prav zaradi nje je Eva tradicionalno olje na platno zamenjala za ilustracijo kot kolaž. »Kolaž in groteska imata veliko skupnih značilnosti. Ustvarjata svet, rušita meje med spoloma, to so hibridi med moškim in žensko, živim in neživim, živalmi in ljudmi.«

Eva riše brez navlake časa, ki je minil od srednjega veka. Vrača se tja, kjer je vsebina narekovala formo, kjer umetniki niso poudarjali »mimesisa, ampak simboliko, barve, alegorije in nore zgodbe«. Vse, kar Eva v umetnosti išče in bi kot analogna umetnica rada izrisala v naše digitalne dneve. Da bi okrog nas obudila vizualne leksikone in bi morali kot v srednjem veku namesto besed brati podobe.