Trpinčenje za zaprtimi vrati ministrstva za kulturo

Marsikdo je doslej poskušal orisati razmere v peklu, le malokomu pa je to uspelo tako dobro kot francoskemu eksistencialnemu filozofu Jean-Paulu Sartru v drami Za zaprtimi vrati. Vsebina igre je približno taka: liki v drami, grešniki, se znajdejo v peklu. Toda ta, ugotovijo, ni takšen, kot so si ga predstavljali. V njem ni telesnega trpinčenja, ognja, staljenega železa ali kuhanja v velikanskih kotlih, ampak veliko hujše duševno mučenje. Grešniki živijo v večno zaprti sobi, ki je ne morejo zapustiti. Ne morejo niti zaspati, da bi vsaj tedaj ubežali drug drugemu. V tem delu je Sartre zapisal tudi svoj najslavnejši stavek: »Pekel so ljudje okoli nas.«

Če tak pekel obstaja kje v Sloveniji, potem je ministrstvo za kulturo, sodeč po poročilu podsekretarke Minke Jerebič o trpinčenju zaposlenih med letoma 2014 in 2018, dober približek najhujšega. Zadnja leta naj bi se bili uradniki tam tako rekoč polivali z utekočinjenimi kovinami. Potem ko je vlada leta 2009 sprejela ukrepe za varovanje dostojanstva državnih uradnikov, so morali uradni organi imenovati svetovalce za pomoč in obveščanje, ki jim zaposleni lahko prijavljajo primere morebitnega trpinčenja na delovnem mestu. Na posameznem ministrstvu se svetovalci vsako leto ukvarjajo z nekaj primeri, od katerih se eden ali dva nadaljujeta v različnih formalnih postopkih. Svetovalka na ministrstvu za delo Anka Valentinčič je recimo povedala, da so zadnja leta prijave podale tri osebe, vse tri primere pa so na ministrstvu rešili neformalno, s pogovorom med vpletenimi. Povsem drugače naj bi bilo na ministrstvu za kulturo.

Tam je leta 2014 prijavo podalo sedem oseb, leta 2015 že 32, leta 2016 so dobili 19 prijav, leta 2017 neverjetnih 74, lani novih 25 in letos še dve. Ti podatki niti niso tako grozljivi, kot je podsekretarkin zapis. Žrtve mobinga naj bi bile deležne psovk, ki jih njihove sodelavke »ponavljajo konstantno, tudi v javnosti in pred vodstvom,« piše v poročilu. Nadrejeni moški naj bi bili ženske žalili na osebni ravni. Omenjali naj bi bili barvo las (blond …) ali »okroglo« postavo. Zaposleni naj bi si bili prikrivali informacije, se zapirali v pisarne, preverjali drug drugega. Nekateri zaposleni naj bi bili po službi iskali celo »pomoč v zdravstvenih ustanovah, samo zato, da s pomočjo tablet lahko preživijo 8 ur na delovnem mestu«. Trpinčenju naj bi bili še najbolj izpostavljeni zaposleni, ki na ministrstvo niso prišli s političnim imenovanjem (niso jih imenovale politične stranke), njihov strah pred izgubo službe je največji.

Vedno več naj bi bilo starih, nerazjasnjenih zadev, ki se vlečejo že leta. Žrtve mobinga poleg tega menda ne želijo začeti uradnih postopkov pred sodišči, bojijo se, da bi ostale brez službe in bile javno še bolj ponižane. Na ministrstvu za kulturo naj bi obstajala vidna segregacija med moškimi in ženskami, starejšimi in mlajšimi, politično opredeljenimi in politično neopredeljenimi. Primanjkovalo naj bi osebne komunikacije. »Ta pojav je v zadnjih treh mesecih leta 2018 izredno izrazit na relaciji nadrejeni–podrejeni, kjer nadrejeni ne komunicira s svojimi podrejenimi, komunikacija poteka le preko elektronske pošte.« Nekatere oblike trpinčenja so tudi sadistične, »… kjer nadrejeni podrejenemu z nasmeškom na obrazu pove o nepravilnostih, ga obtoži za dejanja, za katera ni kriv … Ko pa se to dokaže, opravičila ni.«

Konfliktni odnosi na ministrstvu trajajo že dlje, so veliko starejšega datuma in globlji od dogajanja med Prešičkovo vladavino.

Nekaj je sicer na tem mestu treba priznati: podatkov o mobingu iz poročila Minke Jerebič, ki ga je ta urgentno napisala zaradi tragičnih dogodkov na ministrstvu, ni mogoče čisto neposredno primerjati s podatki z drugih ministrstev, saj je Jerebičeva za žrtev mobinga štela vsakogar, ki se ji je zaupal, na drugih ministrstvih so šteli primere, ko so domnevne žrtve mobinga o tem, kaj so doživele, obvestile nadrejene. A o tem, da so odnosi na ministrstvu za kulturo slabši kot na drugih ministrstvih, ni dvoma, saj podobno kažejo še drugi podatki. Eden izmed kazalcev slabih odnosov v neki delovni organizaciji je denimo bolniška odsotnost. Leta 2016 so bili zaposleni na ministrstvu za kulturo v povprečju zaradi bolezni odsotni 17,7 dneva, to je 25 odstotkov več, kot je bilo tedaj bolniško odsotnih na ministrstvu za delo. Podobno »bolni« so bili na ministrstvu za kulturo tudi leta 2017.

Kaj je vzrok slabih odnosov na delovnem mestu? Na splošno – razlagajo strokovnjaki v teoriji – je v Sloveniji statistika mobinga v zadnjih letih eksplodirala zaradi dveh razlogov. Zaradi večje ozaveščenosti, torej zvišanja pričakovanj o delu, standardih in kakovosti medsebojnih odnosov. Hkrati pa zaradi intenzifikacije dela. Sodeč po raziskavi Slovensko javno mnenje, ki jo občasno opravlja Center za raziskovanje javnega mnenja Fakultete za družbene vede, je število tistih, ki se pritožujejo nad trpinčenjem na delovnem mestu, od leta 2011 do 2016 zraslo za kar 30 odstotkov. Tako rekoč vsak šesti zaposleni naj bi bil v zadnjih šestih mesecih občasno, redko, vsak dan ali večkrat na mesec izpostavljen trpinčenju, vsak drugi zaposleni pa naj bi bil leta 2016 izpostavljen žaljivim ali sovražnim pripombam. Za kasnejša leta anket ni.

Da se položaj zelo verjetno ne izboljšuje, kažejo podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje o porabi antidepresivov. Leta 2017 je bila poraba teh ponovno za dva odstotka višja kot leto poprej. Leta 2017 smo v Sloveniji zaužili trikrat toliko antidepresivov kot leta 2002. Eden izmed razlogov za to naraščanje naj bi bile čezmerne obremenitve zaposlenih. O tem sta že v leta 2012 izdanem poročilu o psihosocialnih tveganjih na delovnem mestu pisala Aleksandra Kanjuo Mrčela in Miroljub Ignjatović s Fakultete za družbene vede. Zapisala sta, da zaposleni v Sloveniji več delajo kot zaposleni drugod v Evropi, so manj zadovoljni z delovnimi razmerami in doživljajo večjo zaposlitveno negotovost. Doživljanje stresa, splošne utrujenosti, naraščanje mobinga naj bi kazali na preveliko količino in slabo organizacijo dela. Je mogoče sklepati, da so se na ministrstvu za kulturo zaradi čezmernih obremenitev znašli v peklu?

Zadnji teden smo slišali več različnih razlag, od kod slabi odnosi na ministrstvu. Od te, da je odstopljeni minister Dejan Prešiček imel neprimeren odnos do čezmerno izkoriščanih zaposlenih, do nasprotne razlage, da je Prešiček hotel zgolj narediti red med zaspanimi birokrati. Brali smo pozive in odprta pisma z obeh strani. Toda ob tej aferi je treba priznati vsaj nekaj: očitno je, da konfliktni odnosi na ministrstvu trajajo že dlje, da so veliko starejšega datuma in da so globlji od tega, kar se je dogajalo med Prešičkovo vladavino. »Na mojem področju o rešitvah razpravljamo že 30 let, dejansko pa se s tem problemom ne da ukvarjati nobeni politični opciji. Ali še huje: pride ministrica, ki o tem nima pojma, in nam razsuje celoten urad,« nam je zaupal eden od zaposlenih uradnikov. Ali kot recimo pravi Simon Kardum, direktor Kina Šiška, ki je leta 2005 zaradi neustreznega odnosa do zaposlenih med prvimi odšel z ministrstva za kulturo: »Ta pot v pekel se ni začela s Prešičkom, ampak z ministrom Vaskom Simonitijem.«

Ministrstvo za kulturo seveda ni prostočasno združenje, v katerem bi bili medčloveški odnosi eden ključnih ciljev.

Kardum pravi, da je ministrstvo za kulturo eden najkompleksneje zasnovanih resorjev, hkrati pa v zadnjem obdobju eden politično najbolj nestabilnih, zaradi česar obsežnejših težav, pri katerih je nujno dolgoročno delovanje, ni mogoče reševati. Vedno znova je po letu 2005 za najpomembnejše stvari zmanjkalo časa: »Uradništvo je zato razvilo nekakšen samoobrambni mehanizem. Začelo se je zapirati vase, s tem pa je izgubilo tudi stik s terenom, s kulturno srenjo, ki v zadnjem obdobju od njega zahteva vse več, morda že preveč. Tako se konflikt le še stopnjuje.« Interne težave na ministrstvu odslikavajo težave na terenu, pravi Kardum. So odraz težav, ki se kažejo pri kulturni dediščini in umetnosti, pozabljene reforme položaja medijev, verskih skupnosti, samozaposlenih v kulturi … Kulturo je varčevanje najbolj prizadelo. Generacija kulturnih delavcev, starih od 20 do 35 let, ki večinoma živi le še od honorarjev, je danes sinonim za prekarne delavce. Kar tretjina kulturnikov naj bi živela v slabih socialnih razmerah. To so resnične težave.

Zgodbo o zaposlenih na ministrstvu za kulturo, ki so vse bolj frustrirani, ker težav niso zmožni reševati, so nam tako ali drugače povedali še drugi sogovorniki. Zaposleni so obremenjeni, ne pa nujno smiselno obremenjeni, pravi predzadnji kulturni minister Tone Peršak: »Spomnim se nekega uslužbenca, ki je imel tri enometrske kupe spisov iz denacionalizacijskih postopkov, starih 30 let. Spomnim se tudi, da smo še vedno reševali pritožbe iz prostorskih zadev – ministrstvo mora podati recimo mnenja k občinskim prostorskim načrtom –, ki so bile stare tri leta. Vse to sproža nezadovoljstvo in živčnost. Ko zahtevaš še kaj več, pa, logično, nastanejo težave.« Opozarja na še en paradoks: na ministrstvu za kulturo so se zaradi težnje, da bi izmuzljivo kulturno vsebino čim objektivneje določili, recimo v javnih razpisih, nakopičila normativna pravila. Hkrati pa tam delajo ljudje, sami napol kulturniki, tudi občutljivi posamezniki, ki jim je birokratski svet tuj.

Malce drugačen vidik je predstavil Uroš Grilc, ki je bil na vodilnih položajih na ministrstvu za kulturo od leta 2000 do 2007 ter minister med letoma 2013 in 2014. Da je na ministrstvu za kulturo ogromno dela, nedvomno drži, pravi, »ampak zaposleni so pod menoj v zelo kratkem času spisali izredno obsežen nacionalni program za kulturo, vložili smo spremembe številnih zakonov, bilo je veliko dela in tudi zadovoljstva nad opravljenim.« Vzrok konfliktnih razmer naj bi zato bila nesmiselna obremenjenost: »To se je tudi zdaj brutalno pokazalo. Če zaposleni vidijo smisel v tem, kar delajo, je obremenitve lahko prenašati. Če so del sprememb. Če pa jih vodi nekdo, ki nima vizije, ki na vprašanje, kaj bo naredil, odgovarja, da bo o tem povprašal kulturnike in jih dobro poslušal, je konec.« Nezadovoljstvo na ministrstvu za kulturo je po njegovem mnenju posledica podcenjevanja resorja, v katerem se kopičijo težave in v katerega v zadnjem času koalicije kadrujejo politično šibke kandidate, hkrati pa so tam zaposleni več kot zgolj uradniki. »Uradnik na ministrstvu za kulturo ni tipičen uradnik. Poznati mora zelo široko področje filma, knjige, medijev, kulturne dediščine,« pravi.

Ključno vlogo morajo zdaj odigrati v SD s primernim kandidatom za kulturnega ministra. Na popravnem izpitu so oni, ne uradniki.

Stavek »Pekel so ljudje okoli nas« je moral Sartre kasneje večkrat pojasnjevati, češ da z njim ni mislil, da so odnosi med ljudmi vedno zastrupljeni, ampak da so odnosi med ljudmi edino, kar je za človeka pomembno, ker ga pač določajo. Toda to ne pomeni, da bi dobri odnosi morali biti najpomembnejše poslanstvo zaposlenih na kulturnem ministrstvu. Tako smo namreč pretekli teden lahko razumeli predsednika vlade Marjana Šarca. Ta je sprejel odstop Dejana Prešička skupaj z odstopom obeh državnih sekretarjev ter dodal, da ne sindikat ne zaposleni ob tej odločitvi ne bi smeli »odpirati šampanjcev, ampak bi se morali ozreti tudi vase in ugotoviti, kaj je narobe na tem ministrstvu, da že vsa leta poslušamo o skrhanih odnosih, da se zadeve ne premikajo in da so pripeljale celo tako daleč, da se pogovarjamo o ministrovem odstopu«.

Graditi na dobrih odnosih je samo po sebi nesmiselno, navsezadnje ministrstvo za kulturo ni prostočasno združenje, v katerem bi bili medčloveški odnosi eden ključnih ciljev. Najpomembnejši cilj, smisel ministrstva za kulturo, je, da rešuje težave v kulturi. Zato mora imeti vizijo in strategijo. Če bi ju zaposleni spet imeli, bi se brez dvoma izboljšali tudi odnosi. Zato pa morajo zdaj ključno vlogo odigrati socialni demokrati s primernim novim kandidatom za kulturnega ministra. Na popravnem izpitu so oni, politiki, ne pa uradniki.