Za otroke (ločenih staršev) gre

Da so koristi otrok ločenih staršev najpomembnejše, poudarjajo vsi in vselej, tudi politika, ne glede na prepričanje. Politika tudi iz leta v leto sprejema nove in nove zakonske ukrepe, ki naj bi v tem pogledu kar najbolj zaščitili otroka, tako pred nasiljem v družini kot tudi pred neplačevanjem preživnine, ki je sicer tudi po zakonu ena izmed oblik nasilja nad otrokom. Pred leti je bil glede tega spremenjen celo kazenski zakonik, ki je zaostril kaznivo dejanje neplačevanja preživnine in zanj predvidel zapor. A realnost mater (in včasih tudi očetov), ki se znajdejo v tem položaju, se pogosto ne ujema z velikimi besedami o državni skrbi za otrokove koristi.

V zadnjem desetletju in več različne vlade in njihove koalicije v državnem zboru pogosto spreminjajo vidike zakonodaje na tem področju – uvajajo izboljšave. Terjatve iz naslova neplačanih preživnin imajo tako absolutno prednost pred drugimi terjatvami. Pri izterjavi je mogoče poseči v večji del neplačnikovih dohodkov kot pri drugih terjatvah. Odločanje o preživninah in tudi izterjavah neplačanih preživnin, ki je prej potekalo na centrih za socialno delo, je že leta zaupano najvišji ravni odločanja v državi, sodiščem. Če je izvršba neuspešna, vskoči država in plačuje preživnino namesto neplačnikov. Kaznivo dejanje je bilo spremenjeno, zadnja leta tako ni več kaznivo le izmikanje neplačevanju preživnine, dovolj za pregon in obsodbo je že samo dejstvo, da preživnina ni bila plačana. In še bi lahko naštevali.

Nevenka Ristović, ki ima izkušnje s problematiko neplačevanja preživnin tako z delom pri Belem obroču – društvu za pomoč žrtvam kaznivih dejanj – kot tudi z odvetniškim delom, pojasnjuje najpogostejše razloge za neplačevanje preživnine: »Ko pride do neplačevanja preživnine, je največkrat razlog, da druga stran, tisti, ki je dolžan plačevati preživnino in torej nima otrok v varstvu in oskrbi, po navadi moški, ne razumejo plačevanja preživnine kot pomoči otrokom, pač pa kot plačilo bivši partnerici in jo z neplačevanjem želijo kaznovati. Niso sposobni ločiti roditeljske dolžnosti od partnerske, ki je nekoč obstajala.« Drugi, pogosti razlog, nadaljuje Ristovićeva, je zatrjevanje neplačnikov, da nimajo dovolj sredstev, da bi plačevali preživnino. Ali pa plačevanje pogojujejo in recimo zatrjujejo, da ne vidijo dovolj svojih otrok. »Sami si napišejo zgodbo, na sodišču jim je jasno razloženo, kaj preživnina je in kaj se zgodi, če je ne bodo plačevali. To se jim razloži na centru za socialno delo. Ne gre za to, da tega torej ne bi vedeli, vendar se po tem zna zgoditi, da zavezanci tega ne razčistijo sami pri sebi oziroma ne razčistijo razhoda z drugo osebo. In potem nekako nočejo razumeti, da to plačujejo za otroka, ne pa za partnerico.« Ristovićeva dodaja, da je v takih primerih naslednji korak vložitev predloga za izvršbo in pa tudi vložitev kazenske ovadbe, če se žrtev oziroma oškodovanka tako odloči.

Predvsem kazenska ovadba je po njenih izkušnjah pogosto dobra spodbuda, da se preživnina začne plačevati, ljudje ne marajo kazenskih postopkov in stvari se rešijo na poravnalnem naroku, kazenska ovadba pa se potem umakne. Kar približno polovica vseh zadev, torej vloženih kazenskih ovadb, se konča s poravnavo in umikom ovadbe. Kadar tudi to ne uspe, je na vrsti sodišče. Lani je bilo vloženih nekaj manj obtožnic in je bilo tudi nekaj manj obsodb kot v prejšnjih letih. Vloženih je bilo 117 obtožnic, 98 neplačnikov pa je bilo obsojenih na večinoma pogojne zaporne kazni. Največ neplačnikov preživnine je bilo obsojenih leta 2016, in sicer 161.

»Tudi družinski zakonik napotuje, da mora tisti, ki je dolžan plačevati preživnino, narediti vse, da jo plačuje. To pomeni, da tudi, če je recimo oseba na zavodu za zaposlovanje in prejema neko nizko nadomestilo, to še ne pomeni, da preživnine ni treba plačevati. Seveda se glede na zmožnosti zavezanca za plačevanje lahko višina preživnine primerno zniža, a dolžnost plačevanja ostane, to ne pomeni, da je ni treba plačevati, kakor si velikokrat mislijo zavezanci,« še opozarja Nevenka Ristović.

A v praksi je tisti od staršev, ki je upravičen do preživnine za otroka, najpogosteje so to matere (očetov je le 13 odstotkov), še vedno prepogosto prepuščen sam sebi in uradnim postopkom, v katerih stvari ne tečejo tako gladko, kot bi lahko sklepali iz skrbi zakonodajalca za dobrobit otrok.

Preživnina je pravica otroka in ne nakazilo bivši partnerici ali partnerju. Neplačevanje preživnine je kaznovanje lastnega otroka.

Ristovićeva opiše eno izmed zgodb – zgodbo matere, ki se je po pomoč obrnila na Beli obroč: »Bivši partner je po izdaji sodbe za plačevanje preživnine ostal brez zaposlitve, vendar po vednosti naše uporabnice dela na črno in ima dovolj sredstev za plačilo preživnine. Poleg tega živi pri starših in nima nikakršnih stroškov. Naša uporabnica pa je najemnica z minimalno plačo, težko se preživlja iz meseca v mesec.« Vložili so sicer že tudi predlog za izvršbo, vendar je bil glede na to, da oče uradno nima nič premoženja, neuspešen. »Vmes si je kupil nov avto in hodi na dopuste. Velikokrat zavezanci izigravajo sistem na način, da trdijo, da nimajo ničesar, kar dokazujejo tudi s prijavo na zavodu za zaposlovanje, z brezposelnostjo. Včasih se znajdejo tudi tako, da v Sloveniji zaprejo bančni račun, kar je še dodatna težava pri izterjavi. Tako je oče storil tudi v tem primeru,« pojasnjuje Ristovićeva.

A v primeru neplačevanja preživnine to vendarle plača država. Je s tem težav otrok ločenih staršev konec, vsaj kar se preživnine tiče? Ne povsem. Gre za dobrodošlo ureditev, da namesto neplačnikov preživnino izplača država, potem pa jo namesto upravičencev od neplačnikov terja kar sama. In pri rednih neplačnikih je mogoče takšno rešitev uveljaviti za leto ali dve vnaprej, kar naj bi pomenilo vsaj začasno stabilnost prejemanja preživnine. A do te »pravice« je kar dolga pot. Upravičenec do preživnine, najpogosteje mati otroka, mora najprej na sodišču vložiti zahtevo za izvršbo, in šele potem, če je ta neuspešna ali pa se postopek ne zaključi v treh mesecih, lahko na preživninski sklad vloži predlog za nadomestilo. Vse seveda pod pogojem, da se preživnina ne plačuje. Da se ne plačuje, velja, če ta ni bila plačana tri mesece zapored ali ni bila plačana trikrat v enem letu. Nekaj manevrskega prostora, da svoji bivši partnerici, partnerju, v resnici pa svojemu otroku, prepreči uveljavitev te pravice, starši vendarle imajo. Dovolj je, da plačajo deset od dvanajstih preživnin na leto.

Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad, ki izplačuje nadomestila preživnin, na leto izplača okoli 4000 nadomestil. In to kljub temu, da so bile ob uvedbi te novosti napovedi centrov za socialno delo, da jih bodo plačevali od 8 do 12 tisoč. Toliko otrok naj bi namreč neredno prejemalo preživnino ali pa sploh ne. Čeprav povsem točnih podatkov o neplačnikih, predvsem pa o nerednih plačnikih, ni mogoče dobiti, naj bi torej vsak šesti otrok, ki je upravičen do preživnine, te ne prejemal ali pa vsaj ne redno. Preživninski sklad pa zaradi dokaj zahtevnih pogojev za pridobitev nadomestila, to izplačuje le tretjini teh otrok.

Preživninski sklad poleg tega preživnino izplačuje v zelo omejenem obsegu. Omejena je namreč višina. Tiste najnižje preživnine plačujejo v celoti, vse ostale pa le v zelo omejenem obsegu. Za otroka do 6. leta starosti največ 75 evrov, za otroke med 6. in 14. letom starosti dobrih 82 evrov, za vse starejše pa v maksimalni višini dobrih 97 evrov. Kaj to pomeni za vse preživnine, ki presegajo ta znesek in so v večini, verjetno ni treba posebej poudarjati. Upravičenci dobijo le del preživnine, do katere so upravičeni.

Leta 2017, za katero so znani zadnji podatki, je povprečna mesečna preživnina za enega otroka, ki jo je izplačal preživninski sklad, znašala 73 evrov. Po zadnjih podatkih ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ki so iz istega leta, je do preživnine v Sloveniji upravičenih skoraj 70 tisoč otrok, povprečna preživnina pa znaša skoraj 140 evrov.

»V mojem primeru je bila preživnina določena na 120 evrov, a je moj bivši mož ni plačeval, sčasoma mi je uspelo pridobiti nadomestilo preživnine, ki ga zdaj plačuje država. A gre za znesek 80 evrov. V štirih letih, odkar dobivam nadomestilo, se je tako nabralo okoli 2000 evrov razlike,« pojasnjuje ena izmed sogovornic, ki ni želela biti imenovana. Dodaja, da se tistega časa ne spominja rada, saj je morala vse to urejati v času, ki je zaradi ločitve že tako težak in stresen. Poleg tega, dodaja, se hitro obrne nekaj mesecev, pol leta ali celo leto dni, preden se končajo vsi postopki in začne država plačevati preživnino.

Povprečna preživnina znaša skoraj 140 evrov. Povprečno nadomestilo, ki ga namesto neplačnikov plačuje država, pa le 73 evrov.

Vodja preživninskega sklada Ajda Likar pojasnjuje, da »nadomestilo preživnine ni socialna pravica, to je delni prevzem terjatve. Mi poskušamo zagotoviti, da kadar otroci ne prejemajo preživnine, vsaj nekaj prejmejo.« Dodaja, da država plačuje nadomestilo preživnine v obsegu, ki ga je zmožna plačevati.

So pa tudi primeri, kjer zaradi birokratskih zapletov staršem, ki imajo otroke v oskrbi, ne uspe pridobiti niti nadomestila preživnine. Tak je primer Ivanke Kojić, ki se je skupaj z možem in dvema otrokoma v Slovenijo iz Srbije preselila pred sedmimi leti. Danes 45-letna Kojićeva za nobenega od otrok, ki sta zdaj stara 15 in 16 let, od bivšega moža ni dobila niti evra preživnine. Bivši mož, ki je v Sloveniji odsedel štiriletno zaporno kazen zaradi družinskega nasilja, se je po prestani kazni odselil v Srbijo. Čeprav bi za vsakega otroka moral plačevati po sto evrov preživnine in ima v Srbiji dovolj premoženja, da bi svojo obveznost lahko izpolnjeval, tega ne počne. Ker Srbija in Slovenija nimata sklenjenega potrebnega sporazuma, da bi v primeru neplačevanja Kojićeva lahko dobivala vsaj nadomestilo prek preživninskega sklada, tega tudi ne prejema. To je za Kojićevo, ki z otrokoma živi v enosobnem najemniškem stanovanju v Luciji, precejšen problem. Z delom – je pomivalka posode v enem izmed obalnih hotelov – ne zasluži prav veliko.

Sistem državne skrbi za dobrobit otrok ločenih staršev bo moral biti tako kot doslej deležen izboljšav tudi v prihodnje. Sploh, ker je ločitev zakonskih ali zunajzakonskih zvez vedno več. Veljavni sistem pa od zakonitega zastopnika otroka, torej večinoma matere, zahteva dnevni ali pa vsaj mesečni angažma v primeru nerednega plačevanja preživnine. Zato se mnoge matere za vstop v uradne postopke niti ne odločajo ali vsaj ne redno. To pa pomeni, da poleg omenjenih problemov obstaja tudi precejšnje sivo polje, ki ga država niti ne more zaznati – neredni plačniki in posledično njihove žrtve, ki jih v statistikah ni.