Ema, ki se ji je zgodil Trump

Če kaj, se za nacionalko pogosto zdi, da se trudi. A kaj, ko je lepota televizije ravno v tem, da gledalca očara z ustvarjanjem iluzije o odsotnosti napora. Z vtisom, da vsi na malem zaslonu uživajo in v to kolektivno izkušnjo potegnejo še gledalce. To je smoter razvedrilnega programa. Medtem je gledalec letošnje Eme lahko slutil, da občinstvo v studiu RTV namesto na oder pogleduje na plonklistek, kam naj gleda in kam da roke. In skoraj teden dni kasneje se nacionalka še kar trudi.

Izbor pesmi za Evrovizijo za marsikoga še vedno velja za eno redkih nešportnih priložnosti, ko se Slovenija lahko počuti vsaj malo enotna. Spletna stran RTV Slovenija pa po slovenskem izboru razvaja bralce z naslovi, kot bi poskušala božati naš nacionalni ponos z opeko. Iz poudarkov, da »ni bilo kuhinje«, da zmaga drugouvrščene »ni bila načrtovana« in da zmagovalca »nimata zamer« do lanske zmagovalke Lee Sirk, ki je razglasitev zmage nejeverno pospremila s kletvico, bralci lahko razberejo, da bi lahko obstajala kuhinja, da je mogoče, da je zmaga nekega izvajalca načrtovana kljub zagotovilom, da zmagovalca izbira občinstvo, in da obstajajo razlogi za neke zamere nekoga do nekoga. Še najverjetneje gledalcev do nacionalke.

Pomemben del priprave šovov talentov na največji komercialni televiziji je namreč prav animacija občinstva, ki se zgodi, še preden se šov začne. Za to uporabijo dobre animatorje, ki dobro ogrejejo občinstvo in tako sprožijo nalezljivo veselo pričakovanje. To je le ena od spretnosti, ki jih nacionalka želi posnemati, a je približno toliko uspešna, kot bi ukazovala zaljubljenost.

In če je bila pred leti nacionalka tako trmasta, da je kraljici ljudskih src Simoni Weiss prepovedala nastopanje, ker je omenila svoj prihajajoči koncert, se zdaj v duhu »svobode govora« loteva relativiziranja precej grobe napake pevke, zaradi katere so imeli številni gledalci slab vtis o celotni prireditvi. Vključno z dajanjem prostora njeni naknadni izjavi, da je »res to rekla, ker je res to tudi mislila«. Ni smisel nacionalne televizije v gradnji enotnosti – v tem, da smo sposobni svoje mnenje vsaj v posebnem trenutku postaviti na stran?

Saj ne, da presenečeni odziv ni razumljiv. Ob razglasitvi so bili skoraj vsi na odru videti tako presenečeni in zmedeni, kot da gledamo uprizoritev zadnjih ameriških predsedniških volitev. Po nekaj zmede in kletvic je nesojena zmagovalka presenečeno, a elegantno čestitala, no, Zala Kralj in Gašper Šantl pa sta bila trumpasta le glede dajanja vtisa, da mogoče nista zares želela zmagati.

Slog zmagovalcev zagotovo ni všečen vsem, se pa v celi kolobociji dejansko vedeta tako, kot naj bi se vedli resni glasbeniki na dolge proge. Kot da sta se tiho oklenila pravila, da lahko zmagata le tako, da ne sprejmeta tistega dela pravil igre, ki zahteva nesmiselno opletanje. Odfrcnila sta neugledni dogodek, ker res ni imel nič z njima, in se posvetila dobrim stvarem.

TV Slovenija bi se lahko kaj naučila iz njunega vedenja. Res se ji ne bi bilo treba pretvarjati, da je nekaj drugega, kot je. Je naša nacionalna televizija in gledalci imamo do nje neka pričakovanja, ponekod visoka. Tako pa je včasih kot marmor, ki se dela, da je keramična ploščica, ki želi biti marmor.