Ladytron: Ladytron

+ + +

Leta 1999, ko je postalo jasno, da se bo vpliv (plesne) elektronske glasbe obdržal v mainstreamu, in so velike založbe številne ustvarjalce podpirale z visokimi finančnimi vložki, sta Daniel Hunt in Reuben Wu v Liverpoolu za petdeset funtov pod imenom Ladytron posnela prvi singel. Nekaj mesecev pozneje sta v zasedbo povabila še pevki in klaviaturistki Helen Marnie in Miro Aroyo in skupaj so posneli prvo malo ploščo, zaradi prvih treh singlov pa so jih opazili pri reviji NME. Zdelo se je, da je vzpon na mainstreamovske lestvice le še vprašanje časa. No, po petih dolgometražnih ploščah, od katerih je zadnja izšla pred osmimi leti, se jim ta še vedno izmika. Se bo z novo ploščo to spremenilo, tudi zaradi kultnega statusa, ki so si ga pridelali v teh dveh desetletjih?

Kje tiči razlog, da jim niti po tem, ko sta jih na turneji povabili zvezdniški zasedbi Depeche Mode in Nine Inch Nails, ni uspelo nagovoriti širšega občinstva, ni povsem jasno. Še toliko manj, ker so mojstri pisanja pop skladb, ki se hitro obdržijo v ušesih. Njihove največje uspešnice Playgirl, Seventeen in Ghosts ne ostajajo relevantne zgolj zaradi nostalgičnih vzgibov, temveč tudi zato, ker so prestale preizkus časa.

Paradoksalno jih morda prav zaradi tega mainstream ne opazi. Zdi se, da njihova glasba ostaja zaprta v nekakšni časovni kapsuli, v katero sodobni trendi ne prodrejo. Kvartet se raje kot z novimi smernicami spogleduje z britanskim in nemškim sintpopom iz osemdesetih let, shoegazom z začetka devetdesetih in plesno elektroniko. Te vplive pa z izjemnim občutkom za pop senzibilnost spaja v povsem samosvoj izraz, s katerim je v prejšnjem desetletju mimogrede navdihnil kopico precej prepoznavnejših bendov.

Med osemletnim premorom po prejšnji plošči sta glasbeno dejavna ostala le Hunt, ki se je posvetil ustvarjanju filmske glasbe in produkciji za druge glasbenike, in Marniejeva, ki je v tem času posnela dve izvrstni solistični plošči. Sodeč po novi plošči pa dolg premor ni pustil nobenih posledic. Trinajst novih skladb ponudi točno tak Ladytron, kot ga privrženci poznamo: melanholično, skoraj distopično razpoloženje, iz katerega pronicata upanje in nostalgična toplina. Ploščo zaznamujejo tudi ostrejše zvočne teksture ter opojno dvoglasno prepevanje Marniejeve in Aroyove. Nekoliko zmotijo le pretirano repetitivni, štancasti plesni ritmi, ki v nekaterih skladbah resda upravičijo namen, hkrati pa po nepotrebnem preveč poenotijo celostno podobo plošče.

Zdi se, da je zasedba zamudila lepo priložnost, da bi z novo ploščo pustila močnejši vtis. A to ne pomeni, da kopice novih skladb ne bomo slišali na kakšni od Ladytronovih bodočih kompilacij best of. Plošča fenov ne bo razočarala, verjetno bo kvartetu pridelala celo kakšnega novega.