Kaj nam umetnost, ustvarjena v »neuvrščenih« državah, govori o današnjem času?

Resda je gibanje neuvrščenih, čeprav se ponaša s 120 državami članicami, danes le kurioziteta v svetovni politiki, toda v obdobju hladnovojne blokovske delitve je imelo pomembno vlogo pri iskanju drugačnega političnega ustroja sveta. Njegovi snovalci – egiptovski predsednik Gamal Abdel Naser, Ganec Kwame Nkrumah, predsednik indijske vlade Džavaharlal Nehru, Indonezijec Ahmed Sukarno in jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito – so na srečanjih v indijskem Bandungu in nato na Brionih in v Kairu, torej še pred formalno ustanovitvijo na konferenci v Beogradu leta 1961, gibanje opredelili kot združenje držav, ki zavračajo vključitev v vojaška pakta ZDA in Sovjetske zveze in se zavzemajo za mirno reševanje sporov med državami, zlasti pa – ker je bila večina članic iz Afrike, Azije in Južne Amerike – so zavezane boju proti imperializmu in kolonializmu ter zagovarjanju drugačne svetovne gospodarske ureditve.

Čeprav so pobude za združevanje »tretjega sveta« vzniknile najprej med voditelji afriških in azijskih držav, ki so se po 2. svetovni vojni otresle jarma kolonializma, je že na prvih srečanjih neformalno vodstvo gibanja pripadlo jugoslovanskemu predsedniku Josipu Brozu. Po mnenju uglednega hrvaškega zgodovinarja Hrvoja Klasića, ki ga je izrekel v pogovoru za Al Džaziro, je bil Broz številnim afriškim in azijskim voditeljem v navdih, saj je »bil maršal zmagovite strani v 2. svetovni vojni, pa tudi politik, ki si je v obdobju miru drznil reči ’ne’ vsemogočnemu Stalinu in kapitalističnemu Zahodu«. K temu je zgodovinar Tvrtko Jakovina v pogovoru za isti medij dodal, da je gibanje šele z angažmajem Jugoslavije, evropske države, postalo pomemben dejavnik svetovne politike. Zamisel za ustanovitev je bila torej Titova, res pa je, da je to kasneje »rezultiralo v dogmi, da so Jugoslavija, neuvrščenost in Tito sopomenke,« je dejal Jakovina.

Zgodovinarja poudarjata, da si je Jugoslavija s sodelovanjem v gibanju neuvrščenih zagotovila vstop v svetovno politiko, hkrati pa si je s tem zagotovila tudi poslovne priložnosti. Več sto jugoslovanskih podjetij in tisoči zaposlenih v njih so gradili ceste, poslopja in pristanišča v afriških in azijskih državah. Beograjsko gradbeno podjetje Energoprojekt se je v osemdesetih letih, ko je delalo v 50 državah na treh celinah, oglaševalo s sloganom »Za Energoprojekt sonce nikoli ne zaide«. Hkrati je Jugoslavija s štipendijami tisočem študentov iz »tretjega sveta« omogočila študij na svojih univerzah. Samo na beograjski univerzi naj bi bilo v tistem obdobju vpisanih več kot 40 tisoč afriških in azijskih študentov.

Res je, da tri ključna načela neuvrščenosti – mir, enakost in mednarodno sodelovanje – zvenijo danes, ko se povsod po svetu uveljavljajo le nacionalni interesi, anahronistično. A morda se ravno zato ideje in koncepti gibanja »vračajo« na politično in umetniško prizorišče. Po mnenju direktorice Moderne galerije Zdenke Badovinac umetniki »v obdobju vse večje globalne neenakosti, svetovnih kriz, prepadov med bogatimi in revnimi iščejo nove poti in izraze, kako preseči takšne delitve in kako morda ponovno organizirati drugačne in pravičnejše globalne povezave«. Od tod odločitev Moderne galerije, da v sklopu evropskega projekta Nova mapiranja Evrope pripravi o neuvrščenih razstavo Južna ozvezdja: poetike neuvrščenih. Na njej bodo prvič na enem mestu na ogled konkretni primeri razstav, zbirk, institucij, arhivov in umetniških del, ki jih je spodbudilo sodelovanje med državami članicami gibanja neuvrščenih. Poleg tega so snovalci razstave povabili k sodelovanju tudi sodobne umetnike, ki v svojih umetniških delih »premišljujejo« o idealih gibanja in jih postavljajo v kontekst izzivov sodobnih družb.

Kustosinja Bojana Piškur, ki je vodila ta obsežni in kompleksni projekt, je v prispevku za zbornik, izdan ob tej priložnosti, zapisala, da so umetnosti in kulturi v gibanju neuvrščenih pripisovali precejšen pomen, čeprav na srečanjih voditeljev in konferencah nista bili nikoli v ospredju razprav. Kulturni vidik je bil za članice gibanja pomemben, saj so v kulturah videle eno izmed orodij svoje emancipacije, izraza tega sta bila obsodba kulturnega imperializma in spodbujanje lastnega umetniškega izraza. V teh procesih iskanja »avtentičnosti« kultur, katerega del je bilo tudi »primerjanje« z drugimi kulturami, je imela Jugoslavija posebno mesto. Do sedemdesetih let prejšnjega stoletja je vzpostavila različne oblike sodelovanja v kulturi z več kot 60 članicami gibanja neuvrščenih, bolj okrepljeno zlasti s Tunizijo in Egiptom v Afriki, z Indijo v Aziji in v Srednji Ameriki s Kubo. Na podlagi kulturnih izmenjav so leta 1977 v Beogradu odprli (etnografski) Muzej afriške umetnosti in zatem še Muzej revolucije jugoslovanskih narodov, v katerem so skrbeli za veliko artefaktov, ki jih je Tito prejel v dar na potovanjih. Le eno umetniško ustanovo so sicer ustanovili neposredno pod pokroviteljstvom gibanja neuvrščenih: Galerijo umetnosti neuvrščenih držav, ki so jo leta 1984 odprli v Titogradu. Posebno mesto v medkulturnih izmenjavah je imel Mednarodni grafični bienale v Ljubljani. Ta je po prvi konferenci gibanja neuvrščenih v Beogradu zaslovel kot institucija, kjer so razstavljali »tako rekoč vse, ves svet«. A tudi jugoslovanski vizualni umetniki so na podlagi bilateralnih kulturnih programov razstavljali na bienalu v Aleksandriji, na bienalu v São Paulu in na Indijskem trienalu v New Delhiju.

Razumljivo je, da sta bili umetnost in kultura neuvrščenih prežeti s politiko, saj so države članice menile, da lahko le s poudarjanjem svoje edinstvenosti vstopijo v svetovni (kulturni) prostor. Kljub raznoliki umetniški produkciji in obsežnim kulturnim mrežam, ki so se spletle med državami članicami gibanja, pa vse to po mnenju kustosinje Piškurjeve ni prispevalo k »razpravam o pomenu umetnosti zunaj zahodnega kanona«. To je vidno tudi iz njenega izbora umetniških del, ki bodo predstavljena na razstavi v Moderni galeriji, čeprav lahko v njih zaznamo nekatere skupne točke, kot so boj proti (kulturnemu) imperializmu, poskusi utrjevanja »avtentičnega« glasu v postkolonialnih družbah in tudi iskanja novega jezika v udejanjanju novih družbenih paradigem.

Med 25 umetninami, ki bodo predstavljene na razstavi, je denimo videoinstalacija Morje pod puščavami romunskega umetnika Dana Acostioaeija. Ta je na podlagi dokumentov in podob svojega očeta, ki je bil gradbeni inženir in so ga konec sedemdesetih let poslali na delo v Sirijo, nato pa še za tri leta v Irak, »premišljeval« o socialističnem trgovanju z bližnjevzhodnimi državami v času Ceausescujevega režima kot alternativi sodobnim odnosom med Vzhodom in Zahodom ter Severom in Jugom. Na ogled bo še dolgometražni film Duhovi, v katerem belgijski umetnik Sven Augustijnen popelje gledalca v enega najmračnejših dni dekolonizacije Belgijskega Konga, v čas, ko so umorili prvega premiera neodvisnega Konga Patrica Lumumbo. Razstavljene bodo podobe Babija Badalova, azerbajdžanskega pesnika in poliglota, živečega v Parizu, ki v svojih delih raziskuje meje jezika in izraža utopično željo po jeziku, skupnem vsem. Še posebej zanimivi bodo razstavljeni evropski grbi, izvezeni na papirju časnika Financial Times, s katerimi britanski umetnik ganskega rodu Godfried Donkor reflektira komercializacijo ljudi v zgodovini in zdajšnje selitve iz Afrike v Evropo. Na razstavi bo s podobami zastav treh geopolitičnih blokov iz druge polovice 20. stoletja, torej tudi članic gibanja neuvrščenih, sodeloval madžarski umetnik Ferenc Gróf. Prikazana bosta še kratka videa bosansko-francoskega umetnika Ibra Hasanovića. V prvem, Prikaznih, na podlagi videoposnetkov s Titove ladje Galeb premišljuje o veličini in propadu različnih vizij v razvoju družb, v drugem, Krožnem pripovedovanju zgodb, pa o možnosti poenotenja zgodb zdajšnjih beguncev, ki iščejo pribežališče v Evropi. Srbski umetnik Siniša Ilić je video- in prostorsko instalacijo Brez predloga za konkretno rešitev zasnoval na ročno naslikani razglednici, ki jo je njegov oče v sedemdesetih letih prejel od prijatelja iz Egipta. Razglednica je bila zanj izhodišče za premislek o drugačnih odnosih med ljudmi, ki jih je spodbujala politika neuvrščenih. Na razstavi bo na ogled tudi videoprojekt Mile Turajlić, zasnovan na posnetem gradivu in terenskih zapiskih Stevana Labudovića, snemalca jugoslovanskih Obzornikov, ki ga je Tito poslal v Alžirijo v času njenega boja za neodvisnost. Omeniti je treba vsaj še delo beograjske videoumetnice Katarine Zdjelar Moje življenje (Malaika). V njem ponuja izsek z vaj Ganskega državnega orkestra, ki igra Malaiko, veselo postokolonialno skladbo, vendar je zaradi telesnih naporov preutrujeni glasbeniki ne zmorejo odigrati tako, kot bi jo morali, obenem pa skladbe, ustrojene po evropskih glasbenih vzorcih, ne čutijo več kot svoje.

Iz kataloške predstavitve del, ki bodo na ogled na razstavi, je vidno, da so njeni snovalci izbrali zlasti dela sodobnih umetnikov, ki interpretirajo in »komentirajo« različne poetike, vznikle na idejah in konceptih gibanja neuvrščenih. Da bi opozorili na svežino, vitalnost in pogum umetnikov iz »neuvrščenih« držav, so na razstavo umestili tudi dela Semsarja Siahaana. Ta nepopustljivi indonezijski slikar je v svojih delih in javnih provokacijah od umetnikov zahteval, da se zavzamejo za razlaščene in zatirane in se javno postavijo na njihovo stran. Trdil je, da se z umetnostjo človeštvo lahko osvobodi, saj je ta, če je zares avtentična, vedno odsev univerzalnega humanizma. Kar je zagovarjal, je tudi živel. Ustvarjal je še po tem, ko so ga pripadniki državnih varnostnih sil surovo pretepli in ga trajno pohabili.

Razstava:
Južna ozvezdja: poetike neuvrščenih
Kustosinja: Bojana Piškur
Kje: Muzej sodobne umetnosti Metelkova, Ljubljana
Kdaj: Od 7. marca do 31. avgusta 2019