Jure Leben za Mladino: Odgovoren sem, da se je projekt drugega tira premaknil z mrtve točke

»Odgovoren sem, da se je projekt drugega tira premaknil z mrtve točke«

Priprave na intervju z ministrom Juretom Lebnom so potekale kot po scenariju slabe nadaljevanke. Po večmesečnem dogovarjanju smo za pogovor določili prejšnji petek, dan po oddaji Tarča na TV Slovenija o maketi drugega tira, po kateri so ministru zaradi nezadovoljivih pojasnil o njegovi vpletenosti mnogi napovedali skorajšnji konec ministrovanja. Na intervjuju o tem še ni želel veliko povedati. Zatrjeval je, da je osredotočen na trenutno ministrsko funkcijo. Še v nedeljo je kazalo, da bi se lahko izvlekel, saj se mu premier Marjan Šarec, ki njegovo delo zelo ceni, še ni bil pripravljen odreči. A pritisk je naraščal in po novici, da je proti njemu vložena kazenska ovadba in da je policija preiskavo razširila tudi nanj, je v sredo zjutraj premieru vendarle ponudil svoj odstop. Za nameček je to storil kar iz bolnišnice, kjer okreva po operaciji zaradi zloma noge. Še isti dan popoldne je premier s težkim srcem odstop sprejel, hkrati pa napovedal, da je v primeru, da bi Lebna policijska preiskava oprala krivde, z njim spet pripravljen sodelovati in da bo na ministrstvu za okolje zahteval nadaljevanje načina dela, ki ga je vpeljal Leben.

Kdo plača 130 tisoč evrov za maketo? Se niste niti malo zdrznili, ko ste videli številko?

Skrbel sem za projekt, vreden dobro milijardo evrov, in za tako velik projekt je ključno tudi, da se jasno predstavi javnosti. Ocenjevati, ali je cena glede na predvideno tehnologijo primerna, je zame zelo težko, saj nisem strokovnjak na tem področju. Zaupal sem ljudem nad in pod sabo.

Pa ste bili seznanjeni s konkurenčno ponudbo? 

Ne. Vključen sem bil pri oblikovanju vsebine, kar je tudi vidno iz vse do zdaj objavljene korespondence. Predvsem pa sem se vključil, ko se je zadeva znašla na mrtvi točki. Takrat sem, kot je vidno, sporočil, da bom sam sprejel odločitev in odgovornost, če se zadeva ne premakne. Iz nadaljnje komunikacije pa je vidno, da so rešitev našli tudi brez mene. Naredil sem kljukico in šli smo naprej.

Delujete kot nekdo, ki ima rad vse pod nadzorom, ki je seznanjen z vsemi informacijami, ki se rad osebno prepriča o pomembnih stvareh. Zato vaši izgovori, da o vsem skupaj niste bili obveščeni, delujejo neprepričljivo. 

Morda za zunanjega opazovalca. Če pa podrobneje pogledate dnevne aktivnosti na ministrstvu, hitro ugotovite, da naše službe delujejo zelo samostojno. Načeloma se v aktivnosti ne vtikam, dokler zadeve na kakšni točki ne zastanejo in se je treba odločiti, kako naprej. V kratkem bomo denimo koaliciji predstavili sveženj prenovljene gradbene zakonodaje. To nalogo je državni sekretar z ekipo opravil čisto sam. Zaupam mu in stvari lepo tečejo. Moja prisotnost je pomembna predvsem pri oblikovanju politik, pri akutnih problemih in takrat, ko je treba znova vzpostaviti porušeno zaupanje javnosti.

Se strinjate, da je bil razpis za maketo izveden vse prej kot korektno?

Lahko se strinjam, da je prišlo, kot je pokazala notranja revizija v prejšnjem mandatu, do napake v izračunu, kar vsekakor ni v redu. In seveda je to slabo vplivalo na celoten projekt drugega tira. Menim, da se je treba iz teh dogodkov nekaj naučiti in iti naprej. Prejšnji teden smo dobili dobro novico, da nam je tudi Evropska investicijska banka prižgala zeleno luč, in na nas vseh je, da se gradnja čim prej začne. Mislim, da smo na dobri poti.

Če osebno odgovornost zavračate, kakšna je vaša objektivna odgovornost?

Odgovoren sem, da se je projekt drugega tira premaknil z mrtve točke. Ko je treba sprejeti odločitev, ne bežim od odgovornosti. Kot družba se moramo odločiti, kaj pričakujemo od politikov. Ali naj pridem v službo, podpišem papirje, preberem časopise, grem na stranko, vlado in domov, ali pa je politik tisti, ki mora zagotoviti napredek na svojem področju. Mislim, da smo v minulih petih mesecih pokazali, da je napredek mogoč tudi v primeru ministrstva za okolje in prostor.

Vlada je zavrnila dopolnitev zakona o Magni, ki bi obravnavala prepoved gradnje tovrstnih objektov na vodovarstvenih območjih, ki jo vsebuje 69. člen zakona o vodah. Hkrati pa je vendarle dosegla, da bo lakirnica lahko začela obratovati. Kako razumete najnovejši boj Gorazda Marinčka in okoljske organizacije ROVO v primeru Magna?

Na sestanku, ki ga je organiziral minister Počivalšek in na katerem sem bil tudi sam, se je potrdil problem, da zakon o vodah ni optimalno napisan. Vsi se osredotočajo na famozni 69. člen, premalo ljudi pa bere cel zakon, recimo 74. člen, ki ponuja nekatere izjeme glede gradnje na vodovarstvenih območjih. Ne gre za izjemo, ki bi veljala zgolj za Magno. Enako je bilo omogočenih že več kot 20 projektov velikih podjetij, denimo tudi Pivovarne Union. Zakon o vodah je treba prenoviti in jasno napisati, kakšni posegi so dovoljeni na kakšnem območju. Kot okoljski minister se moram zavedati, da je edini pravi pristop sistemski pristop, zato sem v vladi glasoval proti spremembi zakona o Magni. Zakaj je neka okoljevarstvena organizacija tako dolgo vztrajala pri tem scenariju, težko komentiram. Na mizi sem imel tudi pobudo investitorja, da se ROVU odvzame status organizacije, ki deluje v javnem interesu na področju okolja, a v kaj takega kot okoljski minister nisem moral privoliti.

Marinček trdi, da so s tem dosegli, da je država priznala veljavnost 69. člena zakona o vodah in s tem raven zaščite vodovarstvenih območij, ki je danes v številnih primerih kljub zakonskemu predpisu ne spoštuje.

Na področju okoljske zakonodaje imamo veliko anomalij. To se je zgodilo predvsem zato, ker je bilo okoljsko ministrstvo v zadnjem desetletju predvsem ministrstvo za kupčkanje pri sestavljanju koalicije. Ministri se niso ukvarjali z zaposlenimi in ti so bili velikokrat prepuščeni sami sebi. Ne bi želel komentirati, kako si kdo razlaga odločitve vlade v primeru Magna, ne nazadnje tudi nisem bil zraven pri celotnem postopku. Moja naloga je, še enkrat poudarjam, da zagotovim celostno sistemsko rešitev za vse nadaljnje primere oziroma investitorje, in sicer s poglavitnim izhodiščem: najprej okolje in zdravje ter enaka obravnava vseh investitorjev, potem pa vse ostalo.

Ko si del vlade, ki mora voditi državo, je treba znati zagotavljati ravnotežje med zdravjem ljudi in okolja na eni ter razvojem države na drugi strani. Naj nam je všeč ali ne – vlada in ministri so tukaj zato, da vladajo.

Ampak prav v primeru Magne ste izjavili, da državni interes prevlada nad interesi okolja.

Ko pa si del vlade, ki mora voditi državo, je treba znati zagotavljati ravnotežje med zdravjem ljudi in okolja na eni ter razvojem države na drugi strani. Naj nam je všeč ali ne – vlada in ministri so tukaj zato, da vladajo. V primeru Magne je bilo veliko teženj, da bi se vzpostavila nekakšna fronta med ministrstvom za okolje in ministrstvom za gospodarstvo. A prepričan sem, da lahko ta dva resorja dobro sodelujeta in skupaj s potencialnim investitorjem poiščeta optimalno rešitev. Projekt Magna se je začel pred mojim mandatom, moja naloga v tem primeru je predvsem zagotavljanje spoštovanja vseh ukrepov, zapisanih v okoljevarstvenem dovoljenju.

Zelo jasno ste se opredelili proti hidroelektrarnam na Muri. Zakaj? Ali v tem primeru državni interes po zanesljivi energetski oskrbi ne prevlada nad interesom varovanja okolja?

Tudi v tem primeru gre za vzdrževanje ravnovesja. Slovenija mora vsekakor več vlagati v razvoj obnovljivih virov energije. A v primeru izkoriščanja vodne energije se moramo po mojem mnenju najprej osredotočiti na gradnjo hidroelektrarne Mokrice, ki je zadnja predvidena v spodnjesavski verigi, in pa izkoristek potenciala na srednji Savi. V primeru Mure pa lahko zagotovimo ohranjanje naravnega okolja. Vemo, da ima območje Unescov certifikat in da je tam biosferni rezervat. Tako ohranimo delček narave, kamor gredo ljudje lahko na izlet, v naravo, in s tem omogočimo razvoj turizma. Se pa zavedam, da je nasprotovanje vsaki ideji problem. Ljudje ne bi gledali vetrnic, ne bi imeli hidroelektrarn. Edini dve alternativni rešitvi razvoju lastnih obnovljivih virov pa sta višja položnica in uvoz elektrike iz tujine ali pa nova jedrska elektrarna.

Električna energija naj bi bila temelj prihodnje energetske oskrbe prebivalstva. Pri ogrevanju se povečuje delež toplotnih črpalk, tudi cestni promet naj bi se elektrificiral. Elektrike bomo potrebovali vse več, hkrati pa nočemo TEŠ 6, se bojimo jedrske energije, nasprotujemo degradaciji rek s hidroelektrarnami ... Sončna in vetrna energija še vedno pomenita praktično zanemarljiv delež energetske oskrbe. Kako si sploh predstavljate slovensko energetsko prihodnost?

Zame kot okoljskega ministra je to zelo velik izziv. H katerikoli predlagani alternativi se pojavi kup pripomb. Na neki točki se bomo morali odločiti. Vsega ne moremo imeti. Nihče si v bližini ne želi energetskega objekta, vsi pa želijo imeti na voljo dovolj poceni elektrike za svoje mobilne telefone, Facebook itd. Moj odgovor na to je, da moramo v vsakem dokumentu, v vsakem okoljskem programu, iti ambiciozno s koraki naprej. V letošnjem podnebnem programu, denimo, ne nudimo več subvencij za nakup avtobusov na zemeljski plin. Do podpore bodo upravičeni le še avtobusi na vodik in elektriko. Tehnologija mora iti naprej.

Pri uvajanju obnovljivih virov bova morala s kolegico Bratuškovo zelo aktivno sodelovati, da bomo tudi na področju energetske politike kar najbolje izkoristili delovanje Eko sklada in pa 150 milijonov evrov, ki se bodo letos predvidoma natekli v podnebni sklad.

Ob tem pa moramo končno enkrat narediti družbeni preskok, reči bobu bob in si priznati, da bomo elektriko bodisi proizvajali sami bodisi jo bomo uvažali in plačevali ustrezno višje položnice. Sam menim, da to ni neizogibno. Z razvojem hidroelektrarn na primernih območjih in vlaganjem v energetsko učinkovitost s pomočjo sanacije stavb, razvojem fotovoltaike in tudi izkoriščanjem vetrne energije nam lahko uspe.

Kot ste že omenili, je edina resna nizkoogljična energetska alternativa gradnja drugega bloka nuklearke. Bi se bili pripravljeni zavzeti zanjo?

Glede na vprašljivo sprejemljivost jedrske energije v naši družbi menim, da bi bila najboljša rešitev izvedba referenduma o tem vprašanju. Sočasno pa se seveda zavedam, da odločitve o tako strokovnem vprašanju ni primerno prelagati na ramena širše javnosti in da bi se morala o takih vprašanjih odločati vlada. A še vedno vidim referendum kot najboljši korak naprej.

Kljub temu da bo razprava posledično temeljila na čustvih, ne pa na strokovnih argumentih?

Tega se zavedam, a še vedno kot okoljski minister trdim, da je referendum najboljša možna odločitev.

Kako gledate na dejstvo, da je proteste rumenih jopičev v Franciji sprožil napovedani dvig okoljskih dajatev na gorivo?

Težko bi rekel, da je bil to glavni razlog.

Kot družba se moramo odločiti, kaj pričakujemo od politikov. Ali naj pridem v službo, podpišem papirje, preberem časopise, grem na stranko, vlado in domov, ali pa je politik tisti, ki mora zagotoviti napredek na svojem področju.

Bil pa je sprožilec.

Če je tako zbrani denar porabljen namensko, z okoljskimi dajatvami nimam težav. Ob prenovi zakona o varstvu okolja bomo denimo del sredstev, zbranih z okoljskimi dajatvami, namenili za sanacijo degradiranih območij. Fosilna goriva je smiselno malenkost bolj obremeniti, hkrati pa omogočiti dodatne ugodnosti za čistejše alternative. Boniteta za službena vozila na električni pogon bi morala biti denimo po mojem mnenju nič. S spodbudami je treba omogočiti novim tehnologijam, da se razvijejo. Tudi za razvoj javnega prometa bi morali namenjati dodatna sredstva, ki bi jih pridobili z namenskimi okoljskimi dajatvami. Ljubljana bi denimo lahko uvedla simbolično takso za vstop z avtomobilom v mesto, zbrani denar pa namenila modernizaciji LPP in prometne infrastrukture.

Pa se vam zdi, da primer rumenih jopičev ne nakazuje na to, da bodo ljudje ambiciozno okoljsko politiko podpirali, le dokler jih ne bo osebno preveč udarila po žepih?

Tega se dobro zavedam. Taki smo kot družba. Dober primer je kurjenje lesa v gospodinjstvih. Vsi bi radi dihali čist zrak, hkrati pa bi za ogrevanje plačevali čim manj, kar velikokrat pomeni vreči v peč vse, kar pač gori. Vsi si želijo čistega okolja, a ko tečem po Barju, vidim odvržene pločevinke. Treba je narediti miselni preskok. A pri mladi državi, kot je Slovenija, je tak daljši proces normalen.

Osnovni problem okoljskih dajatev je v tem, da so regresivne, da torej najbolj prizadenejo ljudi z najnižjimi dohodki. Tudi denimo investicijo v samooskrbi s sončno energijo si lahko privošči zgolj tisti, ki ima dovolj razpoložljivih sredstev. Kako zagotoviti, da okoljska politika ne bo povzročala dodatnega razslojevanja v družbi?

Treba je razumeti, da prehod na čistejše energetske vire zahteva prehodno obdobje. Takega projekta ni mogoče izvesti v enem mandatu. Žal pa je v Sloveniji tako, da se takrat, ko se zamenja vlada, zamenjajo tudi prioritete. Ne zagotavljamo kontinuitete dela, hkrati pa imamo tudi velik izvedbeni primanjkljaj. Akcijski načrt za uvajanje obnovljivih virov energije izpred desetih let je bil denimo super ambiciozen dokument, nato pa v proračunu ni bilo nikoli na voljo dovolj denarja za izvajanje predvidenih ukrepov.

Mislim, da mi niste odgovorili na vprašanje, kako rešiti problem regresivnosti okoljskih dajatev.

Ravno s tem, da začnemo striktno izvajati sprejete strategije in da poskrbimo za dovolj denarja za njihovo izvajanje. Večji prodor novih tehnologij, spodbujen z javnimi sredstvi, bo zaradi ekonomije obsega zagotovil tudi njihovo cenovno dostopnost. Z vlaganjem v javni promet pa bomo poskrbeli tudi za alternativne oblike mobilnosti, ki bodo na voljo vsem. Uspešnost ukrepov pa je, kot sem že dejal, odvisna od njihove kontinuitete.

Nedavno ste se jasno opredelili tudi proti frackingu v Prekmurju. Do takrat ste zgolj zahtevali pravilno izvajanje vseh postopkov na ARSO, zdaj pa ste agenciji na neki način poslali jasno sporočilo, kako naj se opredeli. Zakaj?

Agencija za okolje je pri svojih odločitvah neodvisna. Razmere so se po pritiskih in odstopu direktorja normalizirale. Se mi je pa ob nadaljevanju pritiskov in žalitev na moj račun, češ da investitorjem onemogočam pridobitev potrebnih dovoljenj, zdelo primerno povedati, kaj si dejansko mislim o frackingu. Del Petišovskega polja je znotraj biosfernega rezervata, ki ga priznava Unesco, in menim, da to ni združljivo z izkoriščanjem nahajališč plina.

Je to vaše stališče že dalj časa ali so vas pritiski dodatno spodbudili k nasprotovanju?

Vse dogajanje me je spodbudilo predvsem k temu, da sem svoje stališče povedal na glas.

Pa se vam, če se vrneva k zagotavljanju preskrbe z energijo, ne zdi smiselno, da bi imeli na voljo domač vir najčistejšega fosilnega goriva?

Zagotovo. A če si v tem delu Slovenije želimo termalnega turizma, če želimo s pomočjo Prekmurja zagotoviti samooskrbo z zelenjavo, potem tam ni prostora za tehnologijo, ki temelji na vbrizgavanju kemikalij v tla. Mislim, da taki projekti ne sodijo v Slovenijo.

Moravškemu županu Milanu Balažicu ste nedavno zagrozili s kaznijo zaradi morebitne krive prijave. Verjetno tega ne bi storili, če ne bi močno dvomili o njegovih trditvah o zakopavanju strupenih odpadkov iz Kemisa na območju občine?

Ne bi rekel, da sem zagrozil. Sem pa povedal, da bo morala občina v primeru krive prijave odgovarjati. S kar nekaj primeri s terena sem že imel opravka, kjer so posamezniki, tudi župani, trdili, da se na njihovem območju dogaja nekaj strašnega. Ko sem jih pozval, naj zadevo prijavijo in podkrepijo s kakršnimikoli indici ali dokazi, pa se ni zgodilo nič. V primeru Moravč me je zmotil predvsem alarmistični pristop. Govorili so o tovornjakih z lobanjami, o ljudeh v skafandrih. To je med ljudmi povzročilo veliko paniko. In moral sem se odzvati. Za vnovično vzpostavitev zaupanja je bilo nujno naročiti dodatne preiskave. A vsak tak ukrep stane, v tem primeru je znesek višji od 60.000 evrov, in država jih ne more zagotavljati v neomejeni količini.

Ne glede na to, kaj si mislimo o Kemisu in njegovem spoštovanju okoljskih standardov – ali menite, da je ravnanje z nevarnimi odpadki smiselno zaupati podjetjem v zasebni lasti?

Primeri iz tujine kažejo, da je to sistem, ki lahko deluje. Je pa izključno od podjetja odvisno, kako ga lokalna skupnost sprejema v svojem okolju. Če bi bil jaz direktor podjetja, bi naredil vse za vključitev predstavnikov lokalne skupnosti v proces sanacije in nadaljnjega obratovanja. Še vedno mislim, da je s pravim pristopom mogoče najti simbiozo.

Na področju ravnanja z odpadno embalažo, ki je bil prvi problem, s katerim ste se morali spopasti, ste denimo prepričani, da bi bilo namesto zdajšnjih šestih zasebnih dovolj eno podjetje v državni oziroma javni lasti.

Želim biti jasen, da je to zgolj predlog rešitve, ki ga je treba uskladiti z vsemi deležniki. Konkurenca na področju ravnanja z odpadno embalažo je pripeljala do tega, da so vsi gledali le še na končne letne bilance, ne pa na to, koliko zbrane embalaže je še na dvoriščih komunalnih podjetij. Povedal vam bom primer, ki me je prepričal, da razmišljam v pravo smer. Ko smo lani jeseni zbirali informativne ponudbe za interventni odvoz nakopičene odpadne embalaže, so se ponudbe gibale med 100 in 120 evri za tono. Takoj ko smo javno naznanili državno intervencijo, je v desetih dneh cena poskočila na 200 evrov za tono.

Trenutno gre v reciklažo zgolj približno tretjina zbrane embalaže. Večina roma v sežigalnice. Problem so predvsem sestavljeni materiali, ki jih ni mogoče zlahka ločiti na frakcije. Kako podjetja, ki dajejo embalažo na trg, spodbuditi k oblikovanju embalaže, ki bi jo bilo mogoče v večji meri reciklirati?

Že ukrep, ki predvideva, da bodo morala o količini embalaže poročati vsa podjetja, ki dajo letno na trg več kot 500 kilogramov embalaže, bo podjetja spodbudil k bolj racionalnemu načrtovanju embalaže. V enem izmed svojih člankov ste opozorili na ogromno škatlo, v katero je zavit mali USB, to ne bo več stroškovno učinkovito, zato se bo trg odzval. Sem privrženec postopnega zaostrovanja politike. Počakati moramo, kaj bo prinesel ta ukrep, šele nato bi bil eventualno pripravljen razmisliti o dodatnih omejitvah.

Če si v tem delu Slovenije želimo termalnega turizma, če želimo s pomočjo Prekmurja zagotoviti samooskrbo z zelenjavo, potem tam ni prostora za tehnologijo, ki temelji na vbrizgavanju kemikalij v tla.

Vaša stališča se praviloma zelo dobro ujemajo z večinskim javnim mnenjem. Ko veste, da imate javno mnenje na svoji strani, ste zelo odločni. Ste bili zato, ko ste načeli temo gradnje sežigalnice, mnogo previdnejši, češ da je o tem treba zgolj opraviti razpravo?

Ravno v tem primeru se je pokazalo, da sem skušal delovati strokovno, ne pa populistično. Zavedam se, da je v Sloveniji družbena sprejemljivost termične obdelave odpadkov na zelo nizki ravni. Sem pa prepričan, da se moramo končno dogovoriti, kaj želimo, in temu primerno ukrepati. Ne zdi se mi prav, da zgolj cincamo na mestu. Kakšen drugi okoljski minister bi verjetno naročil novo študijo in si opral roke. Vemo, da drago plačujemo odvoz odpadkov na sežig v tujino, vemo, da se trg z odpadno embalažo zapira. Moramo se odločiti, kako naprej.

Strokovnjaki že dalj časa opozarjajo, da tovrsten objekt potrebujemo. Se boste upali zavzeti za sežigalnico, tudi če javno mnenje ne bo na vaši strani?

Morate vedeti, da ima veliko teh strokovnjakov pri gradnji sežigalnice tudi osebni interes. Zato so tudi vsi zastrigli z ušesi, ko sem dejal, da bi morala biti morebitna sežigalnica neprofitna. Menim, da je to edina prava pot. Samo tako bi lahko morebiten dobiček vlagali izključno v zagotavljanje največje možne okoljske sprejemljivosti. Računam, da se bom o stališču do sežigalnice sam dokončno odločil nekje do poletja. A to ni odvisno samo od mene. Če ne bo širše politične podpore in podpore okolja, kjer bi tak objekt stal, potem v Sloveniji sežigalnice ne bomo imeli in sam pri tem ne morem veliko pomagati. V bitki z odklonilnim javnim mnenjem ni mogoče zmagati. Problem je izguba zaupanja. Nihče nikomur več ne verjame.

Moji redni sestanki s svetom predstavnikov nevladnih okoljevarstvenih organizacij so namenjeni prav vnovični vzpostavitvi zaupanja.

Nemška mesta se množično odločajo za omejevanje vožnje starejših dizelskih vozil. Ali tudi sami razmišljate v tej smeri? 

Osebno bi takoj sledil njihovemu zgledu, politično pa bi naletel na velikanski odpor. V Sloveniji je avto še vedno statusni simbol. Že ko smo pozvali k zmanjšanju uporabe nagrobnih sveč, smo malodane doživeli pogrom. Skratka, pri omejevanju dizelskih vozil gre sicer za po mojem mnenju smiseln ukrep, ki si ga v tem trenutku ne bi upal predlagati.

Ali podpirate širitev ljubljanske obvoznice in gradnjo tretjega pasu na najbolj obremenjenih odsekih slovenskih avtocest?

Menim, da to ni primerna rešitev. Denar, ki bi ga za to porabili, je po mojem mnenju bolj smiselno preusmeriti v razvoj železnic. Za obvladovanje prometnih konic bi bilo smiselno uporabiti odstavne pasove. Literatura s tega področja je jasna – dodatna cesta pripelje dodaten promet. In seveda veliko posla tistim, ki se ukvarjajo z gradnjo cest. Treba je narediti preskok v glavi s cest na železnice. Vsaka sprememba prinese tudi odpor do njih. Vedno nekdo pridobi, nekdo pa izgubi moč. In to je v Sloveniji največji problem. Zanimivo se je denimo spomniti medijskega poročanja ob začetku uvajanja krožišč, češ da ljudje ne bodo znali voziti in da se bo povečalo število prometnih nesreč. Danes semaforiziranih križišč praktično ne gradimo več.

Kaj je po vašem mnenju trenutno največji okoljski problem Slovenije?

Trenutno so največji akutni problem odpadki, sicer pa neustrezno in neučinkovito izvajanje obstoječe okoljske zakonodaje. Na vseh področjih, od izdajanja okoljevarstvenih dovoljenj do inšpekcijskih nadzorov, je prostor za izboljšave.

Pa sicer menite, da je Slovenija med okoljsko bolj zglednimi državami? Ste načeloma vendarle zadovoljni s stanjem?

Ne. Po eni strani se gremo zgodbo zelenega turizma, po drugi strani smo okoljsko zavedni zgolj do trenutka, ko nam za to ni treba nič plačati, ko se nam ni treba ničemur odreči. A če nam v tem mandatu uspe zagotoviti učinkovito izvajanje zakonodaje in strategij ter vzpostaviti učinkovit program financiranja iz podnebnega sklada, bomo že storili velik korak naprej.