Zakaj je dvig minimalne plače najbolj učinkovito zdravilo

Večine ekonomistov in politikov v razpravah o dvigu minimalne plače ne zanima, kako dvig plač vpliva na življenje ljudi, ki prejemajo nizke plače

Julio Payes, ki je prišel v ZDA iz Gvatemale, je leta 2014 opravljal dve službi za polni delovni čas. Od 22. ure zvečer do 6. ure zjutraj je prodajal hitro hrano v restavraciji McDonalds. Potem je imel dve uri časa za počitek in prhanje. Med 8. in 16. uro jer opravljal različna dela za določen čas. Za vsa dela, ki jih je opravljal, je dobival minimalno plačo, v New York Timesu piše Matthew Desmond, profesor sociologije na univerzi Princeton in avtor knjige Evicted. »Počutil sem se kot zombi,« pravi Payes. Bil je brez energije in vedno žalosten. Šestnajst ur na dan, sedem dni v tednu je moral delati, da je zaslužil dovolj za pokritje osnovnih potreb.

Nekega dne mu je mlajši brat Alexander, ki je bil takrat star 8 let, dejal, da daje na stran denar. »Hočem kupiti eno uro tvojega časa,« mu je pojasnil. Kmalu zatem se je Julio zaradi izčrpanosti zrušil v trgovini. Star je bil 24 let.

To je bilo v času, ko je svet mesta Emeryville, kjer je živel, začel razpravljati o minimalni plači. Županja Ruth Atkin je začela razpravo, kaj mesto lahko naredi, da bi minimalno plačo približala znesku, ki zagotavlja preživetje. Julio Payes se je priključil politični kampanji za dvig minimalne plače na 15 dolarjev na uro. »Ko smo prvič stavkali, sem bil živčen,« razlaga. Ko pa je na protestu zagledal množico ljudi, ki delajo v restavracijah za hitro prehrano, je ugotovil, da njegov glas šteje.

Mestni svet jim je prisluhnil in maja 2015 sprejel postopno povišanje minimalne plače na 16 dolarjev na uro do 1. julija 2019. To je najvišja minimalna plača v državi, višja kot v San Franciscu in Seattlu. Payes zdaj dela za 15 dolarjev na uro v restavraciji za hitro hrano Burger King in za 15,69 dolarja na uro kot sobar v velikem hotelu. Zdaj si lahko privošči, da dela manj. Namesto 80 ur na teden, ko ni gneče dela 48 ur, ko je gneča pa 60 ur. Več časa lahko spi in privošči si lahko sprehod v parku. »Počutim se bolje,« razlaga.

Povišanje plač je veliko olajšanje za revne delavce. Na trgu ni zdravila s približno enakim učinkom.

Politiki v ZDA leta razpravljajo o minimalni plači in njenem vplivu na trg dela. Ekonomisti ves čas razlagajo, da bi dvig plač za najrevnejše povzročil zmanjšanje zaposlenosti, dvig cen in zmanjšanje števila ur. Večina pa jih ne vpraša, kako dvig plač vpliva na življenje ljudi, ki prejemajo nizke plače. Enako je mogoče reči tudi za Slovenijo.

V ZDA je majhna skupina raziskovalcev začela iskati odgovore, kako višje minimalne plače vplivajo na javno zdravje. Študija iz leta 2011 je pokazala, da imajo v državah z višjo minimalno plačo ljudje z nizkimi plačami boljši dostop do zdravstvenih storitev, manj se odpovedujejo pregledom. Študije so tudi pokazale, da se v državah z višjo minimalno plačo zmanjšuje število kadilcev med ljudmi z nizko plačo, ker višje minimalne plače zmanjšujejo revščino.

Med tistimi, ki jim dvig minimalne plače najbolj koristi, so otroci. Lindsey Bullinger, gostujoča profesorica na šoli za javne politike na inštitutu za tehnologije v državi Georgia, v študiji iz leta 2017 ugotavlja, da bi dvig minimalne plače za 1 dolar zmanjšal število poročil o zanemarjanju otrok za skoraj 10 odstotkov. Višje plače v sektorjih z nizkimi plačami staršem omogočajo, da jim ni treba zaradi varčevanja z energijo ugašati luči, in lahko napolnijo hladilnik. Študije tudi kažejo, da dvig minimalne plače vpliva na zmanjšanje zlorabe otrok, števila rojstev otrok s premajhno težo, števila alkoholikov med mladimi, najstniških nosečnosti. Študija, ki jo je leta 2016 objavila revija American Journal of Public Health, kaže, da bi v New Yorku med letoma 2008 in 2012 lahko preprečili med 2800 in 5500 preranih smrti, če bi minimalno plačo dvignili z dobrih 7 na 15 dolarjev na uro. To pomeni, da bi lahko tako preprečili vsako dvanajsto prezgodnjo smrt. Kronični stres, ki je posledica revščine, je mogoče videti na ravni celic, med drugim kot slabše zdravje mater ali rast tumorjev.

Povišanje plač je veliko olajšanje za revne delavce. Tsu-Yu Tsao, direktor za raziskave na oddelku mesta New York za zdravje in duševno higieno, je bil kot vodilni avtor študije iz leta 2016 »zelo presenečen nad razsežnostjo odkritij«. Na trgu ne pozna zdravila s približno enakim učinkom.

Med tistimi, ki jim dvig minimalne plače najbolj koristi, so otroci.

Minimalna plača v višini 15 dolarjev na uro je antidepresiv, lajša probleme z nespečnostjo, omogoča bolj zdrav način prehranjevanja, zmanjšuje stres, je kontracepcijsko sredstvo, ki zmanjšuje število najstniških nosečnosti, preprečuje prezgodnje smrti, otroke ščiti pred zanemarjanjem. Zakaj? Revščina je lahko neizprosna, ljudi je sram, če so revni, jih izčrpava. Ko ljudje živijo na robu revščine, jim najmanjši problem povzroči travmo. Če recimo ne morejo pravočasno plačati najemnine, lahko ostanejo brez strehe nad glavo.

Istočasno zmeren dvig plač povzroči izboljšanje razmer in zadovoljstvo. Revščine nikoli ne bo mogoče omiliti na poceni način. Zaradi tega ne gre spregledati odziva zaposlenih na majhno povišanje plač.

V San Franciscu so julija lani minimalno plačo dvignili na 15 dolarjev na uro. Dr. Margot Kushel, vodja centra za ranljive skupine univerze Kalifornija, ki deluje v lokalni bolnišnici, pravi, da se njeni pacienti takoj, ko imajo več denarja, več gibljejo, zmanjša se stres, prenehajo kaditi. Duševno zdravje se jim bistveno izboljša. Bolje spijo, prehranjevati se začnejo bolj zdravo. »Ogromen znesek denarja bomo porabili za novo zdravilo za srce. Če pa bi povečali minimalno plačo za 1 dolar, bi rešili več življenj,« pravi dr. Margot Kushel.

»Godi mi, ko me spoštujejo. Ko je plača nizka, se počutim, da nas sploh ne cenijo,« pravi Alexandria Cutler, ki v dveh bolnišnicah pomaga pripravljati hrano za bolnike, na uro zasluži 14,42 dolarja in se je priključila skupini zaposlenih, ki si prizadevajo ustanoviti sindikat.

Minimalna plača v višini 15 dolarjev na uro je antidepresiv, lajša probleme z nespečnostjo, omogoča bolj zdrav način prehranjevanja, zmanjšuje stres, je kontracepcijsko sredstvo, ki zmanjšuje število najstniških nosečnosti, preprečuje prezgodnje smrti, otroke ščiti pred zanemarjanjem. 

Minimalna plača, ki zagotavlja preživetje, omogoča nakup zdravil in boljše hrane, zagotavlja pa tudi nekaj manj otipljivega. Nizke plače so sramotenje osnovnega dostojanstva. Ljudem dajejo občutek, da so majhni, nepomembni in nemočni. Julio Payes je potem, ko so mu povišali plačo, odprl varčevalni račun, več časa ima tudi za brata Alexandra.

Milijoni Američanov nimajo takšne sreče, saj so še vedno prisiljeni delati za 7,25 dolarja na uro. To sramotno plačo imajo že leta. Plače, ki ne zagotavljajo preživetja, je mogoče obravnavati kot poklicno tveganje. Iz tega vidika ni velike razlike med nizkimi plačami in izpostavljenostjo delavcev azbestu, strupenim kemikalijam in krutim delovnim pogojem. Ti strupi zmanjšujejo blaginjo delavcev in njihovih otrok. Obratno je tudi res: da je dvig minimalne plače učinkovito zdravilo. Julio Payes se je prej počutil kot suženj, zdaj se počuti bolj varnega.