Vojni dobičkarji. Je bilo kupovanje rezilne žice skriti posel SMC in SDS?

Če bi pisec tega članka ali pa bralec želel kupiti armirno železo, bi za večje količine zavil h kakšnemu grosistu, kot je mreža gradbenih trgovin Obnova, manjše količine pa bi kupil v trgovinah, kot so Merkur, Obi in Bauhaus. Zelo verjetno armirnih palic s premerom 25 milimetrov ne bi kupoval pri mikro podjetju Minis iz Žalca.

Če bi si hotel okoli vrta postaviti ograjo iz nerjavečega jekla, bi zanjo skupaj z delom in davkom plačal približno sto evrov za tekoči meter. Postavitev navadne panelne ograje bi stala okoli 30 evrov za meter. Brez dvoma se odgovoren gospodar dvorišča ne bi odločil za nakup panelne ograje po 120 evrov za meter. Za to bi dobil škarpo iz najboljšega, belega betona, poleg tega pa še deske iz sibirskega macesna!

In če se dotaknemo še najekstravagantnejših zamisli: kdor bi želel okoli domačije potegniti rezilno žico po Natovih standardih, to je tip concertina BTO-22, bi jo lahko kupil prek spletne trgovine Amazon, kitajske spletne trgovine Alibaba ali nizozemske spletne trgovine Vidaxl po približno pol evra za meter. Noben Slovenec, verjetno niti največji »domoljub«, zanjo ne bi plačal 4,4 evra za tekoči meter, še manj bi kakšnemu delavcu plačal dodatnih 10 evrov za meter, da bi jo razprl in zakoličil …

Je pa to naredil Anton Zakrajšek, direktor javnega zavoda za blagovne rezerve, kandidat za župana Velikih Lašč iz SDS na zadnjih lokalnih volitvah, ki je po navodilih vlade Mira Cerarja leta 2015 in 2016 kupoval rezilno žico in panelno ograjo po navedenih cenah. To smo ta teden razbrali iz kupoprodajnih pogodb, ki jih je na podlagi odločbe upravnega sodišča in na zahtevo Transparency International moral objaviti zavod za blagovne rezerve.

Organizacija Transparency International, ki je z zahtevo po dostopu do javnih informacij zmagala v leta trajajoči bitki, se v podrobnosti iz pogodb ni vtikala, je pa zaradi nekaterih drugih sumov zoper Zakrajška, ki je skupaj za nakupe rezilne žice in panelne ograje plačal več kot 7,5 milijona evrov, vložila naznanitev suma storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja, je dejala predsednica organizacije Alma Sedlar. Mimogrede – pri njenem nekdanjem delodajalcu, protikorupcijski komisiji, doslej nepravilnosti pri nakupu rezilne žice niso zaznali.

V prihodnjih dneh bomo verjetno slišali puhlice, zakaj je Cerarjeva vlada tako netransparentno kupila panelno ograjo po tako visoki ceni. Recimo, da je bilo takrat rezilno žico veliko teže kupiti in da je bila cena teh ograj precej višja kot danes, ali pa, kot je Cerar dejal v prvem odzivu na razkrite pogodbe, da je morala vlada v takratnih razmerah »hitro reagirati«.

Morda, ampak odzvala se je tako, da je prek neznanega podjetja Minis nakup poskušala skriti pred javnostjo.

Zakaj so v SMC lastniku podjetja Minis Bojanu Plohlu omogočili, da je zelo hitro obogatel, oziroma kam je šel denar iz tega posla, verjetno ne bomo nikoli izvedeli. Lahko samo dodamo, da je bila odgovornost za nakup rezilne žice deljena. »Žico je bilo treba kupiti včeraj,« in »Žična ograja čim prej tem boljše,« je leta 2015 v parlamentu rohnel tedanji notranji minister Vinko Gorenak iz SDS. Danes vemo, da so nekateri s to ograjo zelo dobro zaslužili.

Ko je Grčija leta 2011, na začetku vojne v Siriji, postavila ograjo na meji s Turčijo, so številni begunci v brezupu ubrali smrtonosno pot s čolni prek Sredozemskega morja. Na desettisoče jih je od takrat umrlo na tej poti. Ograja ni rešila ničesar in tudi danes begunci zaradi nje umirajo v Kolpi. Vlada Marjana Šarca o odstranitvi ne razmišlja.