Manj konvencionalni načini likovnega izražanja

Od 15. marca do 5. maja bo v Galeriji sodobne umetnosti Celje na ogled skupinska razstava Osm

V Galeriji sodobne umetnosti Celje bodo 15. marca ob 19.00 odprli skupinsko razstavo Osm, na kateri se bodo s pretežno slikarskim deli predstavili: Nevena Aleksovski, Ivana Bajec, Nina Čelhar, Simon Kocjančič, Nez Pez, Miha Perne, Zoran Pungerčar in Leon Zuodar. Kustosinja razstave: Maja Antončič.

Na razstavi se predstavljajo štiri umetnice in štirje umetniki, ki jih poleg študija na ljubljanski likovni akademiji, povezujejo podobni neformalni interesi, zanimanje za manj konvencionalne načine likovnega izražanja in vzporedna, ne le na en medij vezana umetnostna okolja. Osmerico združuje tudi dejstvo, da se v svoji praksi še najbolj zvesto poslužuje dvodimenzionalnih likovnih tehnik, svoja dela pa je že predstavila v ljubljanskih galerijah DobraVaga in Ravnikar Gallery Space, Galeriji Škuc, Galeriji Alkatraz in MGLC, v zadnjem obdobju pa je programsko začrtala tudi Hišo Kulture v Pivki.

"Gre za pretežno slikarsko razstavo, iz katere se izvije kolektivna pobuda ob zanimanju zbranih umetnic in umetnikov za medij slikarstva, grafiko, risbo in zinovsko produkcijo. Prebuja poglede na produkcijo ustvarjalk in ustvarjalcev, ki združuje več področij sodobnega likovnega ustvarjanja ter skuša ustvariti komunikacijo med njihovimi vizualnimi zanimanji, iskati skupne točke srečevanja in razhajanja. Ob novejši slikarski produkciji večjih platen nastopajo manjše risbe, ki izrazijo hipnost umetniškega izraza, dnevniške poteze umetnikove osebnosti, narativnega vsakdana ali kritični oris sodobnega trenutka", je zapisala kustosinja Maja Antončič.

"Gre za pretežno slikarsko razstavo, iz katere se izvije kolektivna pobuda ob zanimanju zbranih umetnic in umetnikov za medij slikarstva, grafiko, risbo in zinovsko produkcijo. Prebuja poglede na produkcijo ustvarjalk in ustvarjalcev, ki združuje več področij sodobnega likovnega ustvarjanja ter skuša ustvariti komunikacijo med njihovimi vizualnimi zanimanji, iskati skupne točke srečevanja in razhajanja."
(Maja Antončič, kustosinja)

Leon Zuodar in Miha Perne se tokrat ne predstavljata v tandemu Beli sladoled, ampak vsak zase. Zuodar domiselno vpleta koncept jezika in pomena v slikarske in risarske forme. S surovo obravnavo figure ali zapisa v ospredje postavlja princip rebusa in grafita.  Perne v sliki uporabi natančno izdelano, malodane pravljično figuraliko ali abstrakcijo, vizualna občutja zajema skozi premišljeno izbiro barv, postavitev in oblik. 

Nez Pez, edina kiparka v skupini, občasna tetovatorka in raziskovalka različnih reprodukcijskih tehnik, na razstavi predstavlja novejša slikarska dela, v katerih, podobno kot pri kiparskih projektih, združuje principe digitalne in manualne obdelave materialov. Nevena Aleksovski formalno in vsebinsko nadaljuje na bistvo osredinjeno risbo, ki prehaja iz slike na steno ali obratno. V ospredju je gesta figure in menjava ozadja ter nosilca risbe.

Ivana Bajec začrtano figuro ali kompozicijo gradi hkrati s kombiniranjem materialov na platnu (mešano tehniko, kolažem). Geste se spremenijo v obliko, ki jo večkrat začrta ali napolni barva. Simon Kocjančič pušča med abstrakcijo in figuraliko odprt prostor, pomene naseljuje primarnost oblik, podpirajo jih velike barvne površine. Kompozicijo slike gradi z asociacijo na oblike stvari, ki se izvijajo enoznačni trditvi in delujejo kot nedokončana slutnja podobe.

Tudi Zoran Pungerčar, ki je zelo aktiven v polju grafičnega oblikovanja, v slikah uporablja velike barvne ploskve, zajete v obrise velikih znakov, smiselno uravnotežene in pomensko odprte. Nina Čelhar ima formalno najbolj tiho in v varnejše zavetje pomenov ujeto sliko ter na svetle podtone in zelene kontraste omejeno barvno lestvico. Prav ta skrčena barvna shema, kljub slutnji motivov urbane krajine, slike postavlja na nivo abstraktnega.

Večina sodelujočih se v Celju predstavlja prvič, pobuda je prišla ravno iz želje po razstavljanju zunaj prestolnice in zunaj začrtanih izborov ponavljajočih se skupinskih, predvsem bolj grafičnih, zinovskih in večmedijskih razstav. Skozi samostojne predstavitve medija se nakazuje več smeri, ki jih kljub njegovi heterogenosti slikarstvo ubira zadnje desetletje. Na eni strani gre za podobe, ki motivno in tehnično temeljijo na zelo aktualnih vizualnih dražljajih popularne ter medijske kulture (fotografija, svetovni splet) in na učinkih informacijske tehnologije nasploh, na drugi strani gre še vedno za vizualno zapuščino poznega modernističnega slikarstva.