Tisti okoli njiju

Na javni vaji, pet dni pred premiero predstave »Ali: Strah ti pojé dušo«, je bil Fassbinderplac v Železniškem muzeju nabito poln. Tako so se na novem prizorišču zbrali ljubitelji gledališča, ki so med prvimi želeli videti, kako danes na oder prenesti film s socialno tematiko iz sedemdesetih let 20. stoletja, saj se je naša družba tako spremenila, da morda sveta iz sedemdesetih sploh več ne razumemo. Morda tudi zato, ker so se vse vizije/iluzije o pravičnejši družbi, ki so v sedemdesetih še grele naša žitja, razblinile. Vendar pri tem ne gre za katerikoli film, gre za film nemškega režiserja in scenarista Rainerja Wernerja Fassbinderja (1945–1982) Angst essen Seele auf (Strah pojé dušo) iz leta 1974. V Sloveniji smo ga gledali pod naslovom Vsi drugi se imenujejo Ali. Gre za film kompleksnega avtorja, ki je imel velik vpliv na svetovno kinematografijo, pa tudi na druge zvrsti umetnosti. Na to je opozorila tudi obsežna študijska razstava Fassbinder Jetzt (Fassbinder zdaj) leta 2015 v berlinskem razstavišču Martin Gropius Bau. Skratka, Nemci na novo odkrivajo in vrednotijo tega izredno plodovitega in prodornega filmskega in gledališkega ustvarjalca.

Tematika, ki jo odpirata film in gledališka predstava, je danes še kako aktualna. Vendar iz drugačnega zornega kota. Povojni Nemčiji so njeno bogastvo in blaginjo pomagali graditi prav gastarbajterji – iz Jugoslavije in Turčije ter tudi iz Afrike, Italije ali Portugalske ... Nemčija je potrebovala tuje delavce, ki so bili ključni člen v zagonu nemškega gospodarstva, a hkrati jim je dala vedeti, da so le občasni prebivalci, ki ne bodo nikoli enakopravni državljani. Ljubezenska zgodba o maroškem gastarbajterju Aliju in čistilki Emmi je zgodba z roba nemške družbe sedemdesetih in takratnih začasnih delavcev. Z aktualno družbeno in politično situacijo, ko je tisoče beguncev in migrantov prišlo v Evropo zaradi vojne v Siriji, Iraku, Afganistanu ..., ima njuna zgodba skupno točko morda le v Alijevi barvi kože, jeziku in islamski kulturi, politični, ekonomski, kulturni in družbeni kontekst pa je dandanes zelo drugačen. Podoben pa je ostal odnos domačinov do prišlekov, strah pred tujim in neznanim, pred tistim, ki bo morda zasedel njihov življenjski prostor, prevzel delo, ’osvojil’ njihovo dušo in srce. Iz meglic družbenega roba se iskri rasizem, ta je v povojni Nemčiji še tlel in se danes žal razplamteva. Film in predstava govorita tudi o dvomih in strahovih, ki jih nosimo v sebi, kadar prestopimo družbene konvencije. Tako je tudi z Emmi in Alijem v bitki za ljubezen proti celotnemu svetu. A v njun odnos se počasi ’naseli ta svet’ in nagrize njuna čustva in odločitve.

Izredno zanimiva gledališka postavitev Ali: Strah ti pojé dušo v režiji Sebastijana Horvata uprizori tovrstne strahove in občutke; v Fassbinderplacu zaživita ljubezen in strah, zaživi sovražnost okolice, kremplje pokažejo sodelavke, pivski tovariši, sosedje. Ljubezensko razmerje med šestdesetletno Nemko in dvajset let mlajšim maroškim gastarbajterjem je hkrati tako enostavno in lepo, kot je tudi težko in zapleteno. »Emmi in Ali že s tem, da sta skupaj, žalita svojo okolico. Emmi in Ali sta srečna, ko sta sama, toda strupeni okolici ne moreta ubežati. Zgodba se poigrava z žanrom melodrame, toda tisto, kar jo preveva, je tihi obup,« pravi Horvat. Gre za konflikt, ki se bije globoko v obeh protagonistih in hkrati pokaže vso plitkost njune okolice.

V uprizoritvi sobivata možnost gledalčevega poistovetenja s protagonisti in potujitveni učinek. Predvsem v prvem dejanju je na delu Brechtovski princip kritične distance in pogleda s strani. Ali drugače, prvo dejanje je didaktično. Predstavi nam Emmi in Alija ter poskuša razložiti nemško družbeno situacijo v sedemdesetih tudi s pomočjo didaskalij/razlag, ki so ponekod odveč. Drugo dejanje je empirično, ekspresivno in sugestivno. Več ne smemo zapisati, da ne bi obiskovalcem pokvarili presenečenja. Predstava v celoti utripa z melodramsko žilico, ki mravljinči občutke in vrtinči čustva, je uprizoritev, ki raziskuje med prostorom, telesom in besedo. Igralci so temu sledili in dobro opravili težko nalogo. Presunljiva je igra Nataše Barbare Gračner, ki podoživlja Emmi. Da ji meso in kri, dušo in glas, solze in smeh; zagotovo ena izmed najboljših vlog Gračnerjeve. In prav zato, ker je dandanes težko verjeti solzam in čustvom, še posebej na odru, je fascinantno, kako je Gračnerjeva stopila v Emmino kožo. 

Gledališka predstava SNG Drama Ljubljana:
Ali: Strah ti pojé dušo
Kdo: režiser Sebastijan Horvat
Kje: Železniški muzej Slovenskih železnic, Parmova 35, Ljubljana
Kdaj: premieri 15. in 16. marca ob 20.00 ponovitve: 18., 19., 20., 21., 22., 27. in 29. marca ob 19.30