Rejverski misticizem

O tem, da je kolektiv Phi v sodelovanju s klubom K4 našel svojo glasbeno nišo, ni več nobenega dvoma. Na začetku sedanje klubske sezone je K4 gostil žanrskega surferja Luka Viberta, nato je Phi v Ljubljano povabil acid zanesenjaka DMX Krew, prejšnji petek pa še finskega rejverskega ezoterika Aleksija Perälo. Ker so vsi trije dejavni že več kot dvajset let, so v štirko s sabo prinesli precej nostalgije, kar pa v luči trenutnega brskanja po elektronskoplesni zgodovini ni nič slabega – celo nasprotno. Še toliko bolj zato, ker so vsi trije producenti izraziti (stilski) individualisti, kar je glede na to, da so vsi objavljali plošče pri (zdaj že upokojeni) založbi Rephlex, ki jo je (so)vodil Aphex Twin, ekscentrik in eden najpomembnejših elektronskih producentov zadnjih tridesetih let, pravzaprav samoumevno. Perälä je Slovenijo obiskal prvič, svoj live set pa je sestavil okoli notoričnega sistema Colundi, s katerim je v zadnjih petih letih posnel že več kot dvajset plošč in tako postal favorit svetovnih poznavalskih elektronskih prizorišč.

Elektronsko glasbo je začel ustvarjati že konec osemdesetih, ko je na krilih acid housa klavir zamenjal za sint. Konec devetdesetih se je pod imeni Ovuca in Astrobotnia znašel pri Rephlexu in nekaj časa tresel (londonsko) rejversko sceno, se nato vrnil v Helsinke ter se tam študijsko poglobil v sintezo zvoka, pred petimi leti pa skupaj z Grantom Wilson-Claridgeem (Rephlex) razvil sekvenco Colundi, lestvico sto osemindvajsetih mikrotonalnih frekvenc, izbranih s pomočjo mistične filozofije in empirične znanosti. Ja, na štirkinem plesišču smo v petek hkrati kontemplirali in preštevali sinusoide ter na račun Perälove neumorne rejverske taktirke predvsem plesali.

Zanimivo je, da Perälä stilsko pravzaprav ne počne nič bistveno novega. Spretno vijuga med elementi electra, acida, techna in jungla in si vsake toliko privošči kakšen zanimiv trik, kot denimo vrtoglavo ritmično tempiranje, s katerim štiričetrtinski ritem zgosti v zvočno osupljivo brnečo mantro. So pa Colundijeve eksotične lestvice oziroma melodika ključne za to, da glasba in izkušnja v zahodnjaških ušesih dobita drugačen, izviren predznak. Zaradi zvočnega minimalizma in intenzivnosti, vsaj sodeč po praznjenju in polnjenju plesišča, priložnostno vse skupaj postane nekoliko prenaporno, kar pa ni zmedlo ekipe Phi. Ta je za to, da smo udeleženci dogodka v polnosti doživeli novo rejversko izkušnjo, celo zaprla po navadi nekoliko rekreativnejšim muzikam namenjeno manjše plesišče. Še dodaten znak, da se svojega poslanstva loteva zelo resno.

No, zato, da so na koncu vendarle vsi prišli na svoj račun, je zelo lepo poskrbela stalna ekipa Phijevih didžejev, med katerimi je treba izpostaviti predvsem v Berlinu delujočega Evana. Ta je s svojim eklektičnim izborom EBM-ovske plesne elektronike, electra, acida, housa in techna in elegantnim, poznavalskim miksom spet dokazal, da upravičeno postaja protagonist že tako izvrstnih Phijevih dogodkov.