Spregledano dejanje Jacinde Ardern

Po pretresljivem morilskem pohodu skrajneža prejšnji teden na Novi Zelandiji smo imeli na TV Slovenija, ki trenutno velja za medijsko hišo z najboljšo zunanjepolitično redakcijo, priložnost opazovati izjemno državniško ravnanje premierke Jacinde Ardern. Bilo je sočutno, spoštljivo in hkrati najbolj možno pragmatično. »Imate našo ljubezen in podporo. Imate ju zdaj in v prihodnjih dneh, tednih, imate jo, ker je to vaš dom,« smo jo po celem svetu videli nagovoriti svojce in bližnje žrtev. »Oni so mi,« pa je njena izjava, ki jo na Novi Zelandiji pišejo v znamenje sožalja. Če se morda njene besede zdijo nekoliko nenavadne: dogodek je bil radikalno desničarski terorizem, moril je Avstralec, ki se je spravil na islamske vernike v mošejah.

Premierka je, kot smo videli, po dogodku ravnala tako, kot smo v bolj optimističnih časih mislili, da bo leta 2019 prav ravnati ob takšnem dogodku (čeprav smo mislili tudi, da leta 2019 takšnih dogodkov ne bo). Njeno ravnanje je ne le prvi korak k celjenju ran nacije, temveč tudi verjetno najučinkovitejši način, kako hkrati preprečevati morebitne nadaljnje konflikte. A pomembnega dela njenih prizadevanj na TV SLO niso izpostavili, opazili pa so ga drugod po svetu. Ko je nagovorila skrušene bližnje žrtev in ko se je udeležila pokopov, si je premierka, sicer kristjanka, agnostik, nadela naglavno ruto. V nacionalkinem neobravnavanju tega simbolnega spoštljivega dejanja – preprosto so ga spregledali – se skriva ne le slovenski, temveč evropski strah pred spoštovanjem naših temeljnih načel.

Spomnimo se medijske zmede leta 2011 po vsem svetu, ko je moril Norvežan Andreas Breivik. Kako ga označiti – norec, bolnik? V nekaj letih po Breiviku so se mediji, z RTV vred, zgroženo naučili, da so tudi belci in kristjani lahko teroristi. V Dnevniku in Odmevih so ob novozelandskem dogodku med drugim predstavili dejstva, da se je terorist navduševal nad evropskimi skrajnimi desničarskimi idejami, zamisel za napad naj bi dobil po potovanjih po Evropi. Tudi v EU. Nacionalka je res predstavila zbrana dejstva in ni v duhu uravnoteževanja zapadla v bizarno brezčutno politiziranje – oziroma laganje –, kot je to uspelo radikalni strankarski televiziji, saj »razlaganja« slednje, da je napadalec ekosocialist in da sta nacizem in fašizem levi ideologiji, pač ne moremo označiti kot kaj bistveno drugega kot neizmerno lažnivo sovražnost.

Ob obširnem poročanju nacionalke nas vendar malo žalosti, da so ravnanje premierke le deloma predvajali in da ga niso opremili s komentarjem, kaj njena dejanja pomenijo. Premierkina dejanja zbujajo že skoraj pozabljen pogled, da »mi« nismo belci, kristjani, Slovenci po krvi … »mi« smo ljudje, ki jih družijo vrednote, zapisane tudi v slovenski ustavi in temeljnih dokumentih Evropske unije. Mogoče pa takšen komentar na TV Slovenija še pripravljajo, saj se komentiranja in zavzemanja stališč, če sodimo po nekaterih njihovih oddajah, sicer ne izogibajo.