Ideologija smrti

Belski nacionalizem, ki je ubijal v Christchurchu, je ideologija, ki vedno ubije pričakovano

Prejšnji petek je belski ultranacionalist – tipična pošast populistične dobe – v novozelandskem Christchurchu pobil 50 muslimanov. To je počel, kot so pripovedovali, povsem mirno in zbrano, brez panike. S polavtomatom je hodil po dveh mošejah in na slepo streljal, ustreljenim pa je poslal še strel v glavo – po vojaško. To ni bilo streljanje – to so bile eksekucije, likvidacije. Čistka.

Belski nacionalist v kvazivojaški opravi – sicer 28-letni Avstralec Brenton Tarrant – je pokol prenašal v živo (prek Facebooka), niti za trenutek pa ni puščal dvoma, da je na križarskem pohodu. Razlog več, da je prinesel tudi eksploziv. Iz njegovega avta je donel štikel Fire (via The Crazy World of Arthur Brown), ki ga podčrtuje verz: »I am the god of hellfire!« Da bi ta »god of hellfire« dokazal, da je človeštvo sredi verske, rasne vojne, je pobil 50 muslimanov.

Pred pokolom je – tako kot Anders Breivik ali pa Hitler, če hočete – objavil 74-stranski manifest (Breivikov je bil 1518-stranski, Hitlerjev je naslovljen Mein Kampf), ki že sam po sebi, opozarja Taylor Lorenz (Atlantic), deluje kot trol. Tarrant rožlja z memi, ki jih je pobral na spletu (»Subscribe to PewDiePie«, »Remove Kebab«, »Navy Seal Copypasta«, »Shitposting« ipd.), in bralce sili v iskanje skrivnih sporočil, obenem pa izkazuje obsedenost z rasno čistostjo, migranti in etničnim čiščenjem, saj poudarja, da je »le navaden belski moški«, ki bo »plesal po truplih svojih sovražnikov«, da bo s čistko zagotovil »prihodnost belskim otrokom«, da bo »človek, ki ga bodo razglasili za fašista, končno enkrat res fašist«, da bo »zavojevalcem pokazal, da naše dežele nikoli ne bodo njihove, kajti naše dežele so naše, in dokler belci še živijo, jih ne bodo nikoli osvojili«, da so imigracije »napad na evropsko raso«, da so »neoboroženi zavojevalci za naše ljudstvo nevarnejši od oboroženih«, da »ne vemo, kako bi se jih ubranili«, da jih bo pobijal toliko časa, dokler se ne bodo vrnili domov, da so belci žrtve »genocida« in da »prihodnost belski rasi v Severni Ameriki zagotavlja le balkanizacija Združenih držav Amerike, katere posledica bo ponovna rasna segregacija«. In ker je prepričan, da hočejo muslimani povsod – tudi Down Under – zamenjati belce, ne preseneča, da je svoj manifest naslovil Velika zamenjava (The Great Replacement). »To je etnična zamenjava. To je kulturna zamenjava. To je rasna zamenjava. To je genocid nad belci.«

Simbol prenovljene belske identitete

Brenton Tarrant – trol iz spletne divjine, drekač s forumov 8chan, 4chan in Reddit – je na forumu 8chan, na katerega je pripel tudi svoj manifest, tik pred pokolom zapisal, da je napočil čas, da se od »spletnega drekanja« in »rasističnih memov« preide k »pravemu nasilju«, med tistimi, ki so navdihnili njegov prehod k »pravemu nasilju«, pa je navedel britanskega nacista Oswalda Mosleyja, ameriško skrajno desno komentatorko Candace Owens, črnko, ki ljubi Trumpa in sovraži črnsko gibanje Black Lives Matter (antifašisti se ji zdijo nevarnejši od kukluksklanovcev, demokratska stranka je »plantaža«, policijsko nasilje nad črnci – recimo uboji Trayvona Martina, Michaela Browna, Erica Garnerja, Tamirja Ricea, Erica Harrisa, Freddieja Graya ipd. – ni rasistično, za rasne zločine je kriva levica ipd.), Dylanna Roofa, ki je leta 2015 v Charlestonu (Južna Karolina) pobil devet črncev in pred tem prav tako spisal manifest, v katerem je poudaril, da so pravi rasisti črnci, da nihče ne vidi črnskih umorov belcev, da je dovolj spletnega blebetanja in da je čas za prehod k dejanjem (»In kot kaže, bom to storil jaz«), Andersa Breivika, ki je leta 2011 na Norveškem pobil 77 ljudi, in kakopak Donalda Trumpa – tega je razglasil za »simbol prenovljene belske identitete«.

Vsekakor, Trump je res »prenovil« belsko identiteto: Mehičane je razglasil za kriminalce, morilce in posiljevalce, Haiti za »usrano luknjo«, neonaciste in klanovce, ki so marširali v Charlottesvillu (Virginija), pa za »fejst ljudi«, muslimanom je prepovedal vstop v Ameriko, za portoriške žrtve hurikana je rekel, da si ne zaslužijo humanitarne pomoči, psoval je gibanje Black Lives Matter, priseljence je ločeval od otrok, trdil je, da se Barack Obama ni rodil v Ameriki, obljubil je, da bo zgradil mogočen obmejni zid in izgnal vse ilegalne priseljence.

Nihče ne more reči, da se je to, kar se je zgodilo v Christchurchu, zgodilo nepričakovano. Belski nacionalizem je ideologija, ki vedno ubije pričakovano.

Ne, ni si izmislil ideologije belskega nacionalizma, toda s svojo izvolitvijo, svojimi nastopi in svojimi tviti jo je opolnomočil in legitimiral ter ji omogočil, da se je iz spletne divjine in družbenega obrobja premaknila v ospredje. Vsi tisti belski nacionalisti, klanovci, neonacisti, neokonfederativci, ksenofobi, konspirologi, paravojaški patrioti in drugi desničarski ekstremisti, ki so prepričani, da je Obama skrivni musliman (in Antikrist in Hitler), da se je rodil v Keniji, da je zrasel v indonezijski medresi, da je iz predsedniškega letala odstranil ameriško zastavo, da so podnebne spremembe le izmišljotina, da vlada manipulira z vremenom (in ustvarja hurikane), da letala za sabo puščajo chemtrails, da je cepljenje tisto, ki povzroča avtizem, da je 11. september zrežiral Sadam Husein in da se Amerika spreminja v tretji svet, in ki živijo v strahu pred Novim svetovnim redom (zasužnjili nas bodo!), razorožitvijo (odpravili bodo II. ustavni amandma in nam vzeli orožje!), Upravo za zaščito in reševanje (za belce gradi koncentracijska taborišča!), »skorumpiranimi«, »zatiralskimi« elitami (vzeti nam hočejo svobodo!), politično korektnostjo (utišati nas hočejo!) ter »parazitskimi« priseljenci, begunci in etničnimi manjšinami (zamenjali nas bodo!), nenadoma niso več veljali za čudake, bebce in lunatike. Postali so referenčni – in viralni. Trump jih je prižgal, vnel, aktiviral.

Relativizacije tu niso mogoče: ideologija, ki je izvolila Trumpa, je natanko ideologija, ki je morila v Christchurchu.

Alternativna Amerika

Ta morilska ideologija – ideologija smrti, ideologija nove »končne rešitve«, ideologija, ki je radikalizirala desnico in prestrašene, paranoidne, agresivne, lahko vodljive, etnocentrične, omejene, kognitivno disonantne množice, ideologija, ki je viralna in ki se seli od celine do celine, od dežele do dežele, od računalnika do računalnika, od telefona do telefona, ne s hitrostjo klika, temveč s hitrostjo algoritma – se je, pravi David Neiwert v knjigi Alt-America (2018), leta in leta kotila v »alternativni Ameriki«, bizarnem, grotesknem, po malem komičnem, celo karnevalskem vzporednem vesolju.

Tu, v tem alternativnem svetu, so neokonfederativci – recimo League of the South ali Sons of the Confederate Veterans – terjali odcepitev Juga in objemali zastavo konfederacije, ki naj bi slavila »tradicijo«, »pravice zveznih držav«, »unikatno etnično identiteto«, »južnjaški ponos« in »južnjaški nacionalizem«, v resnici pa je pomenila »belsko moč« in belsko vzvišenost nad črnci (»Segregacija danes, segregacija jutri, segregacija vedno!«).

Tu so klanovci, neonacisti, suverenisti, konstitucionalisti, survivalisti, samoobrambni patrioti in paravojaške milice – recimo David Duke (nekdanji vodja Kukluksklana), John Trochmann (gibanje Christian Identity), Richard Mack (šerif arizonskega okrožja Graham), LeRoy Schweitzer (pilot iz Montane), Bo Gritz (nekdanja zelena baretka) ipd. – oznanjali, da Ameriko varuje le »rasna čistost«, da so belci žrtve vse hujših predsodkov in vse hujše diskriminacije, da postajajo »drugorazredni državljani«, da jih Novi svetovni red in etnične manjšine – predvsem črnci in ilegalni priseljenci – vse bolj molzejo, izrivajo in zamenjujejo ter da demokrati namerno, zarotniško uvažajo ilegalne priseljence, to pa zato, da bi jih spremenili v svoje volivce.

»Ko pomislim na Ameriko, pomislim na belsko deželo,« je rad poudaril David Duke, razvpiti rasist, nekoč prvi klanovec, ki je holokavst razglasil za fabrikacijo, toda njegova izjava je tu, v tem alternativnem svetu, kjer je bilo slišati, da priseljenci uprizarjajo »invazijo« in ogrožajo »belsko kulturo«, da priseljenci v Ameriko prinašajo kriminal in bolezni, da Američanom kradejo delovna mesta in da se nočejo integrirati ali asimilirati, da torej nikoli ne postanejo »pravi« Američani in da se še angleščine nočejo naučiti, nekaj povsem »normalnega«, zato so tu nastajale »patriotske« paravojaške milice (Minuteman Project, American Patrol, Ranch Rescue, Tombstone Civil Defense Corps ipd.), ki so patruljirale po meji in lovile ilegalne priseljence.

»Dva ali tri ustreliš, pa jih ni več,« je oznanil eden izmed organizatorjev teh vigilantskih »državljanskih mejnih straž«. Nekateri so pozivali k pobijanju priseljencev, ker ti izrivajo belce, drugi pa k pozivanju liberalcev na odgovornost, ker omogočajo »invazijo« in razkroj »belske nacije«. Ali kot pravi Neiwert: »Eliminacionizem je postal glavna sestavina desničarske retorike.« Za Obamo so klanovci, ki so jim »kodirano« prikimavali skrajno desni mnenjski voditelji (Sean Hannity, Rush Limbaugh, Michael Savage, Ann Coulter, Glenn Beck ipd.), itak rekli, da ga čaka krogla, če bo izvoljen. »Tudi Hitler je bil izvoljen,« so ponavljali in dodali: »Enkrat!«

Ideologija, ki je izvolila Trumpa, je natanko ideologija, ki je morila v Christchurchu.

Obenem pa so ti alternativci, ki živijo v strahu pred Novim svetovnim redom in »invazijo« priseljencev, svarili: konec bo naše suverenosti, konec bo naše svobode, konec bo naše valute! Pobrali nam bodo orožje! Odpravili bodo ustavo! Kolaps Amerike je neizbežen! Naredite si zaloge hrane! Zgradite si samozadostno zaklonišče! Magari citadelo! Utrdite se! Odcepite se! Prihajajo! »Obama, kdo ti je dal dovoljenje, da mi ukradeš deželo?« Skrajno desna komentatorka Ann Coulter je delala vse, da bi Američane čim bolj zastraševala z ilegalnimi priseljenci: »Kar pripravite se na to, da bodo posiljevali vaše punčke!«

Tu, v glavah teh utrujenih, prestrašenih, jeznih, žalostnih tropov, neutrudnih »borcev za svobodo«, ki so včasih ustrelili kakega ilegalnega priseljenca, včasih kakega črnca, včasih kakega Juda, včasih kako liberalno političarko in včasih kakega pro-choice zdravnika, so rjoveli konspirologi, ki so – tako kot recimo Alex Jones (Infowars) – sejali paranojo in prodajali svoje teorije o Novem svetovnem redu, globalistih in zaroti proti patriotskim belcem. Da se patriotskim belcem, »pravim« Američanom, obetajo tiranija, policijska država, črni helikopterji, »Stasi«, razglasitev obsednega stanja, koncentracijska taborišča, pranje možganov in genocid, niso skrivali, obenem pa so vse teroristične napade – z napadoma na Svetovni trgovinski center in zvezno stavbo v Oklahoma Cityju vred – razglašali za inscenacije in tajne vladne operacije (»inside jobs«). Osama bin Laden, ki itak še ni mrtev, je bil le bavbav, ki so ga lansirale tajne službe, so ponavljali. Spomnite se samo »ekspozejev« iz serije Zeitgeist ali pa »dokuja« Loose Change – Jared Lee Loughner, ki je leta 2011 na shodu arizonske kongresnice Gabrielle Giffords pobil šest ljudi, je bil fen te konspirologije, teh »ekspozejev« in »dokujev«. Logično: konspirologi – na čelu z Alexom Jonesom – so njegov pokol takoj razglasili za tajno vladno operacijo. Loughnerju so oprali možgane! No, možgane mu je – tako kot Brentonu Tarrantu, Dylannu Roofu in Andersu Breiviku – opral belski nacionalizem.

Tu, v tem alternativnem vesolju, so nativisti in drugi apokaliptiki, ki ne prenesejo, da Amerika ne izgleda več tako kot v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so obstajale povsem jasne rasne, etnične in spolne hierarhije, panično javkali, da Amerike ne prepoznajo več, da so jim ukradli domovino in da jo hočejo nazaj. »Veliko« kot nekoč, se razume.

Ja, prav v tem alternativnem vesolju so prenavljali »belsko identiteto«. Tu so priseljence razglašali za »podgane«, črnce za »divjake«, muslimane pa za »raka«. Tu so nenehno brbotale zahteve po eliminaciji priseljencev, muslimanov, črncev, istospolno usmerjenih, feministk, liberalcev nekaj povsem vsakdanjega, rutinskega. Tu so cveteli sovražni govor, pozivi k rasnemu nasilju in državljanski vojni, strupena nestrpnost, fantazije o množičnih pobojih nebelcev, priprave na apokalipso (»milenijski hrošč« ipd.) ter fašistoidni memi, kot je »14« oziroma »štirinajst besed« (»We must secure the existence of our people and a future for white children« oz. »Because the beauty of the White Aryan woman must not perish from the earth«), ali pa »88« (Heil Hitler – dvakrat osma črka angleške abecede).

Samo preko mojega trupla!

Prvi »veliki« rezultat tega vrtoglavega blodnjaka desničarskega populizma, prežganega z nativizmom, rasizmom, antisemitizmom, antifeminizmom, neonacizmom in paravojaškim patriotizmom (oh, in z ekstremnim kapitalom dinastij Koch in Coors), je bilo gibanje Tea Party, ki so ga razglašali za vstajo »pravih« in »suverenih« Američanov. Vemo pa, kaj je počelo: pod krinko boja proti Obamovemu socializmu, marksizmu, »liberalnemu fašizmu«, preveliki državi in previsokim davkom je oznanjalo in podžigalo belski nacionalizem. Teapartijci so Obamo razglašali za fašista in nacista, ki mu bo, kot je prerokoval eden izmed njih, »uspelo to, kar Hitlerju ni uspelo – uničenje Združenih držav Amerike«.

Sarah Palin, teapartijska mučenica, je famozno pozvala: »Ne umikajte se, ampak PONOVNO NABIJTE!«

Prav res, pravi David Neiwert, leta 2007, tik pred Obamovo izvolitvijo, je bilo 131 paravojaških milic (Freemen, Oath Keepers, Three Percenters, Sons of Liberty, Posse Comitatus ipd.), ki so sejale rasizem, antisemitizem, islamofobijo, šovinizem, konspirologijo ter strah pred zvezno vlado (v kateri so videle »večjo grožnjo od teroristov«), množičnimi aretacijami/internacijami »pravih« Američanov in scenarijem iz Miliusove antikomunistične epopeje Rdeča zora (1984). Leta 2011, ob koncu Obamovega prvega mandata, jih je bilo že 1360.

Belski nacionalizem je fašizem. Hitlerja je zelo privlačil Kukluksklan, ker je v njem videl gibanje, sorodno nacističnemu.

»Samo preko mojega trupla,« so mantrali pripadniki teh milic, ki so se pogosto – bodisi v Idahu, Nevadi ali Oregonu – spopadali s policijo (klan Hammond vs. FBI v oregonskem Burnsu), prepričani, da pred Novim svetovnim redom branijo svojo svobodo, ustavo in Ameriko. Niso pustili, da bi kdo hodil po »njihovem«. »Ne stopaj po mojem,« je moto teh ruralnih mučeniških kavbojev, ki so sveto prepričani, da begunci, priseljenci, črnci, Mehičani in muslimani – oh, in zvezne oblasti – stopajo po »njihovem«. »Prepovejte islam, deportirajte vse muslimane,« so terjali davno pred Trumpom, ki jih je le citiral. Prikimal jim je – in jim laskal.

Alt-right

Drugi »veliki« rezultat tega vrtoglavega blodnjaka desničarskega populizma, še dodatno ozaljšanega z gibanjem Tea Party, je bila alternativna desnica (alt-right), ki je nastopila kot »prenoviteljica belske identitete«, jasno, prenoviteljica tiste jezne belske identitete, paranoidne belske identitete, šovinistične belske identitete, rasistične belske identitete, mizoginične belske identitete, antisemitske belske identitete, antifeministične belske identitete.

Ja, ta »prenovljena belska identiteta«, v imenu katere je v Christchurchu pobijal Brenton Tarrant, je bila ekstremna, etnocentrična, agresivna. Ja, v tej »prenovljeni belski identiteti« so se – na spletnih forumih 8chan, 4chan in Reddit ter v medijih, kot so Breitbart News, Drudge Report in Fox News, in na portalih, kot so Stormfront, Total Fascism, Daily Stormer, The Right Stuff in Danger and Play  – ujele retorike rasistov, neonacistov, paravojaških milic, teapartijskih patriotov, homofobov, antisemitov, islamofobov, antifeministov, konspirologov, borcev za »moške pravice« ter ljubiteljev kulture posiljevanja in drugih »tradicionalnih vrednot«. In ja, ta »prenovljena belska identiteta« je trepetala pred begunci in priseljenci, ki da ji vsiljujejo nebelske, nekrščanske vrednote (»tujo kulturo«), a tudi pred ženskami (spomnite se le afere Gamergate, brutalnih napadov na Zoe Quinn, Brianno Wu in druge dizajnerke videoigric), ki da načrtujejo uničenje moških in moškosti, in liberalci, ki da belce terorizirajo s »politično korektnostjo«, »kulturnim marksizmom« in »bojem za socialno pravičnost«.

Hecno, toda nenadoma ni bilo nič bolj ogroženega od »belske identitete«: če je niso zatirali »kulturni marksisti«, so jo zatirale ženske. Če je ni ogrožal črnski kriminal, jo je ogrožala »islamizacija« Amerike. Če je niso ogrožali »liberalni« mediji, jo je ogrožal Hollywood. Če je ni ogrožala »politična korektnost«, so jo ogrožali previsoki davki. Belci so trpeli. Niso bili muslimani – recimo tisti v Afganistanu in Iraku – žrtve belcev, ampak so bili belci žrtve muslimanov.

Alterdesničarji, vojska trolov, ki so iskali platforme, na katerih bi bili lahko politično nekorektni in na katerih bi lahko rekli, kar bi hoteli (muslimanom je treba prepovedati vstop v Ameriko! Mehičani so kriminalci! črnci so posiljevalci! pametni sovražijo Jude!), so kmalu dobili tudi svoje guruje, junake in mučenike: Yareda Taylorja, avtorja knjige The Color of Crime, ki je trdil, da so črnci bolj nagnjeni h kriminalu kot belci, Petra Brimelowa, avtorja knjige Alien Nation, ki je trdil, da je Amerika »belska nacija«, Kevina McDonalda, avtorja knjige A People That Shall Dwell Alone, ki je trdil, da Judje izkoriščajo Nejude in da je antisemitizem povsem upravičen, Williama Linda, vodjo fundacije Free Congress, ki je trdil, da sta »politična korektnost« in »kulturni marksizem« totalitarni ideologiji, ki ameriške univerze spreminjata v severne koreje, Davida Lana, obsojenega rasističnega, antisemitskega morilca, ki je v ječi – pod vplivom kultne rasistične distopije The Turner Diaries (1978), navdihovalke Timothyja McVeigha, Andersa Breivika in Brentona Tarranta – skoval izraz »genocid nad belci« in ki je svoj manifest – White Genocide Manifesto – potem skrajšal na tistih razvpitih »14 besed« ( ja, »We must secure the existence of our people and a future for white children«), Mila Yiannopoulosa, britanskega geja, ki je dizajnerke videoigric razglašal za »sociopatske feministične programerke«, in kakopak Richarda Spencerja, ki si je izraz alternative right, alias alt-right, izmislil leta 2009, leto po Obamovi izvolitvi.

Spencer je poudarjal, da so »imigracije posredna vojna proti Ameriki«, da mora alternativni desničar sprejeti belski nacionalizem in rasno politiko, da ne sme zanikati svoje »rasne identitete«, da mora biti etnični separatist, da se mora zavzemati za »novo družbo, etnodržavo« in da mora biti vedno brezhibno urejen, kot iz škatlice – sicer mu ljudje ne bodo verjeli.

Alternativni desničarji, patetični nedojebanci ekonomske distopije, recesije, brezposelnosti in plačne stagnacije, ki jih ni bilo več »sram, da so belci«, in ki so imeli občutek, da so v slogu Matrice (1999) pogoltnili rdečo tabletko in končno spregledali, so oznanjali, da so belci žrtve zarote in »kulturne vojne«, usodno pa jih je povezal in opolnomočil internet, kjer so se lahko – potopljeni v močvirje povsem deregulirane, narcistične, agresivne anonimnosti in »neomoškosti« – ovohavali, izživljali, radikalizirali in maščevali in kjer so lahko strupeno, neusmiljeno, sociopatsko žareli, sadistično žalili »normalneže«, prakticirali svojo verzijo »psihološke vojne« ter metali konspirološke in rasistične granate. In igrali trole. Objavljali so to, kar je politično korektne »elite« najbolj jezilo.

Belsko superiornost (white supremacy), ki so jo nekoč oznanjale primitivne klanovske in neonacistične skupine (Aryan Nations, National Alliance ipd.), danes pa jo slavijo njihove rasistične dedinje (Imperial Klans of America, National Socialist Movement, The Knights Party, Council of Conservative Citizens, Vanguard News Network ipd.), ki ne skrivajo, da so sredi »rasne vojne« in da je rasizem v resnici božje delo (mešanje ras je zato herezija in groba žalitev Boga!), so pretopili v »belski nacionalizem«, ki je bil za čuda »sprejemljivejši« od rasizma.

V imenu »prenovljene belske identitete« so Ameriko razglašali za »belsko nacijo«, »politično korektnost« za nasilje in inkvizicijo, multikulturnost in raznolikost pa za »genocid nad belci«.

V imenu »prenovljene belske identitete« so pozivali k ustanovitvi »belske etnodržave« (živeti hočejo med »svojimi«).

V imenu »prenovljene belske identitete« so prisegali »belskemu ponosu« in ponavljali, da je »konec belske krivde«, da jim ni žal, da so belci, da so »belske dežele ustvarjene za belce« in da »meje nekaj pomenijo, identiteta nekaj pomeni, kri nekaj pomeni«.

V imenu »prenovljene belske identitete« so oznanjali, da ni rasne in spolne enakosti, da je feminizem »bolezen«, da »genocid nad belci« orkestrirajo Judje, ki da so si besedo »genocid« itak izmislili.

V imenu »prenovljene belske identitete« so pokali vice, ki slavijo naciste.

Trump si ni izmislil ideologije belskega nacionalizma, toda s svojo izvolitvijo, svojimi nastopi in svojimi tviti jo je opolnomočil in legitimiral.

In seveda: v imenu »prenovljene belske identitete« so terjali uvedbo avtokratskega režima, ki bo naredil red. Ne, proti Trumpovim avtokratskim, diktatorskim ambicijam nimajo nič. Le zakaj? Alternativni desnici je namreč manjkal le še karizmatični vodja, pravi Neiwert.

Morilski stroj

In potem se je zgodilo: prišel je »združitelj vseh teh ideologij«, Donald Trump, ljubljenec belskih nacionalistov, nativistov, klanovcev, rasistov, neonacistov, antisemitov, antifeministov, mizoginikov, ksenofobov, islamofobov, borcev za »moške pravice«, teapartijskih patriotov, paravojaških milic, šerifov, konspirologov, trolov.

Bil je na njihovi strani. Nenehno je prikimaval in mežikal vsem tem belcem, ki so se v Ameriki počutili kot »tujci«, ki so izgubili glas, ki jih je ubijala »politična korektnost« in ki so lahko zdaj spet mahali s svojim »ponosom« – in besno, bombastično, na odprti sceni sovražili. In napovedovali revolucijo. In prisegali, da bodo ubijali in se borili do zadnje kaplje krvi.

Podprli so ga vsi prvaki alternativne desnice, tudi veljaki Ameriške nacistične stranke, Kevin MacDonald pa je vzkliknil: »Trump govori to, kar belski Američani že leta mislijo.«

Jared Taylor je poudarjal, da se Trump »ne sramuje resnice«, Andrew Anglin, urednik Daily Stormerja, se je razveselil, da bo Trump – »naš veličastni vodja in ultimativni rešitelj«, »rešitelj belske rase, ki ga je poslal Bog« – ustavil »genocid nad belci« in »premagal sovražnike naše rase«, Stormfront je hvalil Trumpove množice, ki da so »skoraj stoodstotno belske«, Richard Spencer pa mu je po izvolitvi dopaminsko zighajlal: »Hail Trump!« In dodal: »Emocije so za nas pomembnejše od dejstev.«

A ko emocije postanejo pomembnejše od dejstev, postanejo emocije dejstva. Ko pa dejstva postanejo emocije (in emocije dejstva), se belski nacionalizem prelevi v ideologijo, ki seje smrt.

Nihče ne more reči, da se je to, kar se je zgodilo v Christchurchu, zgodilo nepričakovano. Belski nacionalizem je ideologija, ki vedno ubije pričakovano. Tako kot fašizem, ki se je zanašal na čistost izvoljenega ljudstva, kult tradicije, avtoriteto naravnega vodje, lepoto nasilja in učinkovitost volje. Belski nacionalizem je fašizem. Hitlerja je zelo privlačil Kukluksklan, ker je v njem videl gibanje, sorodno nacističnemu.

Zato ne odhajajte nežno v to noč.