Evropo damo, Orbána ne damo

Celih devet let je premier Viktor Orbán razgrajeval demokratične institucije na Madžarskem, sodišča, šole, neodvisne agencije, medije, spodbujal je nestrpnost in gradil svoj vpliv na krilih populizma. In ves ta čas je užival podporo najmočnejše evropske politične družine – konservativne Evropske ljudske stranke (EPP). Ta mu je skupaj z najmočnejšimi politiki na celini, od Angele Merkel naprej, vestno stala ob strani ter dajala njegovim izpadom pridih normalnosti in splošne sprejemljivosti. Ni dvoma, da je šlo za vezano trgovino. Več kot deset glasov, ki jih je Orbán v tem času zagotavljal EPP – enkrat več, kot jih ima Avstrija – je bilo pogosto ključnih, da je ta politična skupina lahko nadzorovala vse pomembnejše ustanove v uniji in ohranjala vpliv v Srednji Evropi. Orbán je EPP zagotavljal ugodno vladanje, EPP pa je v zameno na Madžarskem dopuščala razrast avtokracije.

»EPP je, tako kot vse velike politične skupine, konglomerat političnih idej. Danes ta politična skupina plačuje davek na to, da je pod svoj dežnik sprejemala skoraj vse in vsakogar. Jasno namreč je, da med tem, kar zagovarja in počneta denimo nemška CDU in madžarski Fidesz, težko najti drug skupni imenovalec od tega, kar to skupino najmočneje povezuje – to je njena politična moč,« pravi Igor Šoltes, evropski poslanec, ki poudarja, da najmočnejše evropske politične družine v vseh teh letih tudi niso motila Orbánovo sistematično uničevanje medijskega prostora, brezsramno obračunavanje z manjšinami in drugače mislečimi ter zapiranje Madžarske v enoumni geto. »Vnema za notranjim očiščenjem, ki jo v EPP gledamo zdaj, vsaj mene zato ni prepričala«, komentira Šoltes odločitev, ki jo je sprejela skupščine EPP ta teden. Sklenila je zamrzniti članstvo Fidesza v skupini, vse dokler trije »modreci«, Herman Van Rompuy, Hans-Gert Poettering in Wolfgang Schüssel, ne pripravijo poročila o stanju demokracije na Madžarskem. A EPP te odločitve ni sprejel zaradi Orbánovega najnovejšega omejevanja akademske svobode, ampak nazornega norčevanja iz predsednika komisije EU, člana EPP Jean-Clauda Junckerja.

Ali v EPP lojalnost stranki pomeni več kot spoštovanje njihovih vrednot, to je pluralistične demokracije, spoštovanja človekovih pravic in vladavina prava – kot lahko preberemo v statutu EPP? Zunanji opazovalci imajo sicer danes lahko delo. Tudi Tanja Fajon, evroposlanka iz vrst socialdemokratov, meni podobno kot Šoltes. »EPP ima resne težave z ’orbanizmi’, ’tajanizmi’, nacionalistično politiko in populistično retoriko. Vse to razdvaja ne le politično skupino, ampak tudi Evropo. Zavedati se namreč moramo, da pri tem nikakor ne gre za spodrsljaje,« pravi. Orbánova avtoritarna politika omejevanja svoboščin, demokracije in nespoštovanje vladavine prava je pripeljala že tako daleč, da sta evropska komisija in evropski parlament zahtevala sprožitev t. i. člena 7 zaradi madžarskih kršitev evropskih vrednot. Zato je težko govoriti o normalnih sporih v veliki družini ali o sobivanju drugačnih. »Gre za člen, ki v sklepni fazi državi kršiteljici odvzame glasovalno pravico, a se evropske vlade do tega še niso opredelile,« dodaja Fajonova. In ker je v politiki odgovornost kolektivna, breme Orbána pada na vse desne politike v EU.

Manfred Weber, kandidat EPP za bodočega predsednika evropske komisije, je recimo ob zadnjem obisku v Sloveniji svaril pred nacionalizmom: »Naslednje jutro po evropskih volitvah, 27. maja, bi se lahko zbudili v Evropi, kjer bodo nacionalisti ali populisti ali ekstremisti lahko imeli večino. Zato se moramo boriti, prepričati moramo državljane, da gredo na volišča, da podprejo SDS v Sloveniji in Evropsko ljudsko stranko po vsej Evropi.« Toda kako naj bi se v EPP – skupaj s SDS in Orbánom borili proti nacionalistom? V Evropi se je v zadnjem obdobju razrastel skrajni nacionalizem, celo neofašizem, pri tem pa je težko spregledati odgovornost evropskih zmernih konservativcev. Drži, da je v EPP zaradi Orbána mnoge bolela glava, a so dejansko zanj pokazali veliko mero razumevanja. Evropski parlament je v t. i. Tavaresovem poročilu o kršitvi temeljnih človekovih pravic na Madžarskem prvič razpravljal že pred šestimi leti. V EPP so Fideszu z izključitvijo zagrozili že pred dvema letoma, aprila 2017, ko je Orbán zagnal kampanjo »Ustavimo Bruselj« z antisemitskimi sporočili in ko je njegova vlada začela iz države izganjati Srednjeevropsko univerzo (CEU) ter omejevati delovanje nevladnih organizacij. V EPP so tedaj napovedali, da bodo proti Orbánu ukrepali po odločitvi evropske komisije. Potem so dejali, da čakajo na sodišče EU. Nato so utihnili, Orbán pa je sprejemal eno sporno reformo za drugo.

Poročilo poslanke Zelenih v evropskem parlamentu Judith Sargentini septembra lani o hujših madžarskih kršitvah evropskih demokratičnih načel, temeljnih človekovih pravic in vladavine prava je tudi nazorni prikaz madžarskega avtoritarnega režima, katerega razrast so dovolili prav v EPP. V poročilu na 26 straneh je Sargentinijeva navedla ugotovitve več organov in institucij Evropske unije, Sveta Evrope, Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), organizacij Združenih narodov, kot je Komite OZN za človekove pravice ali Visoki komisariat OZN za begunce. Seveda so številne madžarske odločitve medtem obsodili tudi Sodišče EU, Beneška komisija, skupina držav za boj proti korupciji GRECO, Evropski komite za socialne pravice Sveta Evrope, pa Evropsko sodišče za človekove pravice in tako naprej, vse do manj znanih institucij, kot je Organizacija Odprta vlada (OGP). Vse to se je zgodilo z blagoslovom trdega jedra Evrope.

V EPP so tedaj sicer glasovali proti Orbánu – večina poslancev EPP je s 114 glasovi podprla poročilo, 48 poslancev je glasovalo proti in Orbán je že tedaj izgubil najmočnejše zaveznike, kot je kancler Sebastian Kurz iz avstrijske ljudske stranke (ÖVP). A Weber, sedanji spitzenkandidat EPP, je tedaj, kot mnogi drugi konservativci, glasoval proti Orbánu s figo v žepu, z argumentom, da bo po vseh teh letih izigravanja tak pritisk vendarle »pripomogel k dialogu«. V EPP so ves čas podpirali madžarski avtokratski režim. Znani konservativni evropski politiki so ponavljali: »Naša Evropa je Junckerjeva in ne Orbánova.« Dejansko pa se ni zgodilo nič. No, vse do začetka tega leta, ko je zaradi Orbánovega očitnega norčevanja iz predsednika komisije EU Jean-Clauda Junckerja skupaj trinajst strank iz desetih držav formalno zahtevalo Fideszovo izključitev iz EPP.

V Evropi se je v zadnjem obdobju razrastel skrajni nacionalizem, celo neofašizem, pri tem pa je težko spregledati odgovornost evropskih zmernih konservativcev.

Uradno pobudo za izključitev Fidesza so dale konservativne stranke iz Finske, Švedske, Norveške, Belgije, Nizozemske, Luksemburga, Litve, Grčije, Irske in Portugalske, prva iniciativa pa je prišla iz konservativnih strank Beneluksa in Skandinavije – to sta bili predvsem švedska Zmerna stranka in Flamski krščanski demokrati (CD&V). V teh strankah poudarjajo, da je bila plakatna afera zgolj zadnja kaplja čez rob. »Izključitev Fidesza zahtevamo, ker se je nabralo že tako veliko področij, ki jih je Fidesz pohodil, od skupnih vrednot, svobode medijev, akademske svobode do zaščite zunanjih meja EU, da tega več ne moremo ignorirati. Dali smo mu mnogo drugih priložnosti, ampak slej ko prej moramo spoznati, da nismo zastopniki istih vrednot,« so nam recimo odgovorili iz Flamskih krščanskih demokratov. Mnoge konservativne stranke s severa so po letih iluzij, da je mogoče Orbána znotraj EPP prek dialoga obvladovati, končno spoznale, da življenje z njim ni več mogoče, slovenska desnica pa je ostala bolj ali manj Orbánova podpornica. Tudi ta teden se je pri razpravi v skupščini EPP pokazalo, da ima Orbán v EPP zaveznike predvsem v Sloveniji, saj naj bi prav Lojze Peterle in Janez Janša – ob nestrinjanju strank s severa Evrope in Luksemburga – posredovala za Fidesz in dosegla kompromisno rešitev: nekakšen prostovoljni suspenz Orbána, ki si ga lahko vsak razlaga po svoje.

V Sloveniji so se politične stranke članice EPP razdelile na dve skupini. V eni so predvsem člani SDS, ki Orbána v vsem podpirajo. »EPP je konfederacija strank, ki se po marsičem razlikujejo. Članice EPP s severa Evrope si prizadevajo, da istospolno usmerjeni pari lahko posvojijo otroke, čemur SDS nasprotuje, vendar ne zahteva, da bi zaradi tega izključili te stranke,« je dejal Janez Janša ta teden v intervjuju za hrvaški Jutarnji list. Njegov evropski poslanec Milan Zver je špekuliral celo o tem, da je izključitev Orbána plan »prostozidarskih lož« in t. i. »mavričnih strank« v EPP, poslanec SDS Branko Grims pa je napovedal, da se mora v primeru izključitve Orbána tudi SDS takoj odzvati in iskati svoj prostor skupaj z njim nekje drugje. »V druščini, ki bi izključila ali drugače odrinila Orbána, nimamo niti minute več kaj iskati,« je dejal v zadnjem intervjuju za tednik SDS Demokracija. Ker je Orbán v predvolilno kampanjo SDS investiral več kot dva milijona evrov in ker so njegovi najbližji svetovalci, kot je Árpád Habony, soinvestitorji v skupnih podjetjih, v SDS razumljivo izključitvi Fidesza nasprotujejo. Je pa vendarle presenetljivo, da se je stranka, ki je bila doslej tudi prek ustanovnih očetov, recimo Jožeta Pučnika, tako tesno povezana z Nemčijo, odločila za odhod v drugo smer.

Odločitev SDS, da vztraja pri Orbánu, je pomembna za njeno politično prihodnost. Pomladansko čiščenje ne poteka le v EPP, ampak tudi v SDS. Njihov član, bivši minister za šolstvo Žiga Turk, se je denimo odločil za kandidaturo na evropskih volitvah na listi NSi, s čimer se je distanciral od skrajno desnih stališč. Sam recimo zagovarja zamrznitev članstva Fidesza v EPP, ki mu je EPP nasprotovala: »Pomembno je, da se ohrani enotnost v EPP. Že od začetka je to ključna stranka za razvoj in delovanje Evropske unije in tako bo tudi v prihodnje. Orbán v času do volitev verjetno ne bo mogel izpolniti Webrove zahteve po obnovi delovanja CEU. Zato je zamrznitev članstva, dokler se to ne zgodi, kompromis, ki zadovolji kritike in zagovornike. In da jasen signal, da za EPP čisto vse pač ni sprejemljivo,« nam je sporočil. Žiga Turk je odšel k NSi, kam pa gre lahko skupaj z Orbánom SDS?

Nekdanji najbolj zagreti zagovorniki globalizacije v EPP danes postavljajo žice. Svojih napak ne vidijo, ampak kažejo na druge kot na grešne kozle.

Najverjetnejša opcija je skupina Evropskih konservativcev in reformistov (ECR), ki ji pripada tudi poljska vladajoča, skrajno desna stranka Zakon in pravičnost in kjer lahko najdemo skrajne desničarje in evroskeptike, kot je francoska Marine Le Pen ali italijanski Matteo Salvini. To je, seveda, precej nazadnjaška združba. Matjaž Gruden, ki je zaposlen v Svetu Evrope, jih označuje za populiste in družbene neoliberaliste: »Njihov populizem se izkazuje v odnosu do institucij liberalne demokracije, torej neodvisnega pravosodja, medijev, civilne družbe in drugih demokratičnih mehanizmov nadzora nad oblastjo, ki jih te stranke poizkušajo, v imenu naroda, ali podrediti ali pa stigmatizirati in onemogočiti njihovo normalno delovanje.« Družbena neliberalnost pa naj bi se v tej politični skupini izkazovala »v zelo poudarjenem konzervatizmu, ki se izraža v nasprotovanju civilizacijskim dosežkom, kot so enakost med spoloma – nasprotovanje Istanbulski konvenciji o preprečevanju nasilja nad ženskami, na primer – odprti homofobiji oziroma nasprotovanju pravicam in nediskriminaciji LGBTI-populacije ter ksenofobiji, predvsem, a ne izključno zgolj do migrantov, ki jih je v teh državah, z izjemo Madžarske, zelo malo ali skoraj nič.«

V drugem taboru pa sta NSi in SLS, ki sicer še naprej vidita Orbána kot legitimnega člana evropske zmerne desnice, a očitno zanj nista pripravljeni iti do konca. SLS je bila sicer proti izključitvi Orbána, a stranka »v vsakem primeru ostaja trden člen EPP«, nam je odgovoril evroposlanec iz SLS Franc Bogovič. V SLS spore na evropski desnici razumejo kot razlike med državami, ki so na različnih stopnjah razvoja demokracije, pravne države in gospodarstva: »Največje razlike so ravno med državami Beneluksa in Skandinavije, iz katerih prihajajo stranke, po večini predlagateljice izključitve stranke Fidesz, in državami z mlajšo demokracijo. Te razlike so: v deležu prebivalstva drugih narodnosti in posledični različni odprtosti družbe tudi v primeru sprejemanja migrantov – npr. kolonialne države in nekolonialne države ter notranje migracije v EU iz revnejših držav v bogatejše –, stopnji razvoja demokracije in pravne države, svobodi medijev … s čimer pa imamo v državah, ki imamo mlajšo demokracijo, še celo vrsto razvojnih težav,« razlaga Bogovič.

Bogovič pravi, da po petih letih dela v evropskem parlamentu opaža pomanjkanje razumevanja razlik med državami članicami in spoštovanja med državami. »Velike razlike opažam med starimi, bogatejšimi in novimi, revnejšimi državami na primer pri obravnavi delovnopravne zakonodaje.« Omenja primer Avstrije in diskriminacijo tujih in domačih delavcev pri prejemanju otroških dodatkov ali napotitve tujih delavcev na delo na zahod. »V Nemčiji in Franciji razumejo opravljanje prevozniških storitev s strani naših avtoprevoznikov kot socialni ’dumping’, mi pa kot osnovno svoboščino EU – prost pretok storitev. Sam razumem te razlike kot ključne izzive, o čemer se moramo pogovoriti znotraj EU, pa tudi najprej znotraj naše EPP, da bomo bolje razumeli, se bolj poenotili in gradili večjo kohezivnost Evrope. Ti različni pogledi na več področjih pa so tudi ključni razlogi za nerazumevanje in spore znotraj naše EPP-skupine, ki se že dlje časa odvijajo glede stranke Fidesz,« razlaga. Podobno gleda na EPP tudi Lojze Peterle, evroposlanec iz vrst NSi.

Za Peterleta je spor z Orbánom povezan z identiteto in prihodnostjo Evropske ljudske stranke in Evropske unije: »Gre tudi za odnos med Zahodno in Srednjo Evropo. Gre za umanjkanje dialoga, ki se vleče že dlje časa, in ta potencialna izključitev je le eden izmed sadov tega. Premalo se zavedamo, da je Srednja Evropa zgodovinsko, kulturno in politično drugačna. Medtem ko se je dobršen del Srednje Evrope in Balkana stoletja boril s turško prisotnostjo, so se lahko nekatere zahodne države ukvarjale z bolj eksotičnimi geografskimi območji. Ko je Zahod gradil skupnost miru, svobode in blaginje, smo se na Vzhodu borili za ohranitev ’zahodnih’ vrednot pod komunistično diktaturo. In to ne samo za nas, ampak za celotno Evropo. Odkrito se moramo pogovoriti o naših razlikah, da bomo lahko našli skupne imenovalce. Jasno pa je, da ne moremo živeti v dvojni Evropi – Evropi dveh migrantskih politik in dveh razumevanj vladavine prava,« pravi Peterle, ki meni, da bi bil Fidesz lahko »CSU« v EPP, torej nekakšno desno krilo konservativne EPP.

Za mnoge je seveda očitno, da je madžarski premier Orbán skrajni desničar, avtoritarni politik s totalitarnimi aspiracijami, nevarnost, ki grozi evropski celini od znotraj, a tudi priljubljen politik, ki ga častijo mnoge sestrske politične stranke na Poljskem, Slovaškem, Češkem, na Hrvaškem, v Makedoniji in tudi v Sloveniji. Ni težko videti, zakaj je Orbán tako priljubljen. Nagovarja namreč »drugorazredne«, če si izposodimo najnovejšo skovanko Janeza Janše, in daje vtis, da je voditelj zapostavljenih Srednje- in Vzhodnoevropejcev. Orbán danes pravi, da se bori proti privilegirani eliti, celo proti multinacionalkam, proti lažni filantropiji milijarderjev, svari pred »demokratičnim elitizmom« stare Evrope … Je premeten politik: Orbánov trik je, da po Budimpešti ne koraka s kljukastimi križi ali simboli Velike Madžarske in da v gozdovih ne ustanavlja paravojaških enot. Daje vtis zmernega voditelja. Ki pa kljub temu vodi politiko, ki koristi zgolj peščici.

Orbánov trik je, da po Budimpešti ne koraka s kljukastimi križi ali simboli Velike Madžarske. Daje vtis zmernega voditelja.

Eden boljših poznavalcev Orbána, madžarski filozof G. M. Tamás, pravi: »Orbán se je vprašal: Kako lahko jaz neomejeno povečam svojo moč, ne da bi me omejevali moji lastni državljani in mednarodna skupnost? Odgovoril si je: Kombinirajmo najbolj primitivno rasistično, etnicistično propagando s skrajnimi antisocialnimi ukrepi. Na Madžarskem imamo enotno davčno stopnjo, enega najvišjih DDV-jev na svetu, podjetja pa davkov skorajda ne plačujejo, ni nepremičninskega davka in nobene pomoči brezposelnim. Orbán in njegova družina imata ob tem na Madžarskem v lasti 500 medijev od skupaj 600. Je najbogatejši Vzhodnoevropejec.« Ali kot pojasnjuje slovenski filozof Rastko Močnik: »Orbanizem je ena izmed boljših strategij novih parazitskih razredov na periferiji,« je lepilo, »razredni kompromis« med transnacionalnim kapitalom in lokalnimi vladajočimi skupinami, ki se doslej niso mogle same sestaviti v pravi vladajoči razred.

Razlogov, da je na Madžarskem zrasel Orbán, je več – od čisto zgodovinskih, kot so madžarske zamere do zunanjega sveta, ki izvirajo še iz poraza Avstro-Ogrske v prvi svetovni vojni. Je pa težko spregledati dejstvo, da je Madžarska še ne tako davno, v devetdesetih, najbolj pravoverno sledila tedanji vladajoči ideologiji Evrope. Ali kot pravi ekonomist Jože Mencinger: »Madžari so s privatizacijo izvedli malone totalno takojšnjo razprodajo proizvodnega premoženja, vse so prodali ’trgovcem z novci’, a jajca, ki so jih nesle kure, niso bila zlata.« Zaradi razočaranj, dodaja Mencinger, zdaj protestirajo množice ljudi, ki bi se rade Orbána znebile, »ta si zato zdaj pomaga s ščuvanjem ljudi proti migrantom in opozarjanjem na napake EU, ki ji očita multikulturnost, ki naj bi pogubila krščansko Evropo.« Tudi to je posledica zmot evropskih konservativcev: Nekdanji najbolj zagreti zagovorniki globalizacije in ekonomskega liberalizma v EPP so postali največji nasprotniki globalizacije. Danes se imajo za neliberalne. Posledic svojih napačnih politik ne vidijo, ampak iščejo grešne kozle v »multikulturnosti« in gradijo zidove.

V EPP so si pred tem razvojem dogodkov dolgo zatiskali oči in tudi zdaj se zdi, da še naprej ne želijo videti. Do aktualnega spomladanskega očiščenja ni prišlo zaradi načelnosti, ampak bolj zaradi evropskih volitev. Če želi »spitzenkandidat« EPP Manfred Weber postati predsednik komisije, mu to ne bo uspelo brez koalicije s socialnimi demokrati, liberalci ali zelenimi. Politiki v teh strankah pa že dlje časa opozarjajo, da si koalicije z »orbani« pač ne predstavljajo. Evropski ljudski stranki tako grozi, da bo postala koalicijsko nesposobna, če ne bo počistila pri sebi. In Orbán je v njej zgolj vrh ledene gore. V EPP so še drugi orbani, od Berlusconija do Janše. V politiki velja: če želiš problem pomesti pod preprogo, ustanovi komisijo. V EPP so ta teden ustanovili komisijo modrecev, želijo, da se o skrajnih desničarjih v njihovih vrstah čim manj govori.

Ljubezen med politiki obstaja

Izrazi hvaležnosti, prijateljstva, privrženosti, zaupanja med Janšo in Orbánom

Pregovor pravi, da v politiki ni prijateljstva, temveč zgolj interesi, a na trenutke izredno tesni in globoki odnosi med predsednikom SDS Janezom Janšo in predsednikom Fidesza, madžarskim predsednikom vlade Viktorjem Orbánom, dokazujejo, da obstajajo tudi izjeme. Celo uradni tiskovni predstavnik madžarske vlade Zoltán Kovács, Orbánov predstavnik za medije, nam je lani v pogovoru dejal, da je pač »med Orbánom in Janšo kemija« – poleg tega seveda, da imata oba še to »srečo«, da pripadata isti politični skupini: Evropski ljudski stranki (EPP).

Kemija med Orbánom in Janšo je nastala hitro za tem, ko je Orbán zmagal na volitvah leta 2010. Ko se je Madžarska leta 2011 pred predsedovanjem EU znašla pod prvim večjim plazom mednarodne kritike zaradi omejevanja medijske svobode, je evropski poslanec SDS Milan Zver enega od madžarskih medijev, sicer v lasti sina Orbánovega guvernerja centralne banke, pozval, »ostanite močni«, mi v Sloveniji vas povsem razumemo.

Pripadniki SDS in Fidesza so se po tem srečevali predvsem v okviru EPP, v Bruslju, a tudi v okviru drugih gremijev, recimo znotraj ameriškega Mednarodnega republikanskega inštituta (IRI), kjer so svetovali SDS, jih poučevali o tehnikah negativne kampanje, jim zagotovili komunikacijske treninge, a ne samo SDS, tudi Orbánu, kot je sam priznal leta 2011. IRI je sicer organizacija, ki jo posredno financira ameriška vlada in je znana po vmešavanju v notranjo politiko držav, od Venezuele, Mehike, Haitija do »revolucij« v Srbiji in Ukrajini.

Prvič je Orbán v Slovenijo prišel leta 2012, in sicer na povabilo Janeza Janše. To je bilo eno izmed bolj prisrčnih srečanj med politiki. Janša tedaj ni mogel prehvaliti madžarske vlade, Orbánu je čestital predvsem zaradi njenih gospodarskih reform. Dejal je, da jim je na Madžarskem uspelo »stabilizirati razmere ter sprožiti temeljite reforme, ki bodo preprečile ponovitev krize«.

Stiki so se po tem s političnih razširili tudi na ekonomsko področje. Leta 2015, ko je SDS napovedala ustanovitev televizije Nova24, ki je kot medij po vsebini kopija številnih madžarskih propagandnih glasil, so se okrepile kapitalske povezave med založniškimi podjetji SDS in Orbánovimi svetovalci ali prijatelji. Madžarska podjetja so v Novo24, Demokracijo, Škandal in prek spornih posojil očitno tudi v SDS investirala več kot dva milijona evrov.

Janša in Orbán, ki sta se med tem srečevala in obedovala na različnih mednarodnih konferencah, od Malte do Avstrije, sta začela tudi skupno nastopati pri podpori drugim politikom. Leta 2017 sta se denimo skupaj odpravila na popotovanje v Makedonijo, kjer sta pred lokalnimi volitvami podprla danes že obsojenega bivšega makedonskega premiera Nikolo Gruevskega.

Leta 2017 je Orbán Janši na Madžarskem izdal tudi madžarski prevod knjige Okopi. Knjiga je izšla pri zavodu, ki ga vodi Mária Schmidt, dolgoletna Orbánova prijateljica in podpornica, ki je za izdajo knjige plačala 17 tisoč evrov. Janša je nato izvod knjige seveda tudi podaril Orbánu s posvetilom v angleščini: »Svojemu dragemu prijatelju Viktorju Orbanu, s spoštovanjem.«

Jasno je, da je pred parlamentarnimi volitvami Orbán prišel v Slovenijo podpret Janšo, v Lendavo in Celje. Stikov med obema politikoma je bilo v zadnjem letu še več, deloma so ti postali že osladni. Tako je recimo pred parlamentarnimi volitvami junija lani Janša s soprogo odšel na zasebni obisk k Orbánu, kjer mu je Orbán »dovolil« navzočnost pri telefonskem pogovoru z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom, evropski poslanec Milan Zver pa je postal redni intervjuvanec na Madžarskem, kjer je poudarjal Orbánove zmage in dosežke, njegovo proaktivno vlogo in njegove dobre predloge.

Seveda Orbán Zveru ni ostal dolžen in mu je lani jeseni poslal osebno pismo ter se mu zahvalil za njegovo pokončno držo in podporo v evropskem parlamentu. Zver je namreč glasoval proti poročilu poslanke Zelenih v evropskem parlamentu Judith Sargentini o hujših madžarskih kršitvah evropskih demokratičnih načel, temeljnih človekovih pravic …