Ko mediji spreminjajo jezo v denar

Mediji so volitve spremenili v športni dogodek, saj o njih poročajo kot o športnih tekmah

Namen morilca v novozelandskem Christchurchu, da bi z manipulacijami medijev širil svoje sporočilo, je jasno. Vsi novinarji morajo dobro razmisliti, kako poročati o pokolih, ne da bi pomagali morilcem. Nekateri britanski novinarji bi morali priznati, da sodelujejo pri širjenju sovraštva, je na družbenem omrežju Twitter opozoril ugledni novinar Chris Davies.

Sovraštvo d. d. (Hate Inc.) pa je urednik in novinar revije Rolling Stone naslovil svojo knjigo, ki jo piše na spletu. V njej s konkretnimi primeri dokazuje, kako komercialni mediji s svojim poročanjem podpihujejo sovraštvo med ljudmi. Po njegovih besedah iz finančnih razlogov dražijo ljudi, da postanejo jezni drug na drugega. V ZDA, ki so Taibbijeva domovina, televizijska mreža MSNBC nagovarja liberalce, Fox konservativne in najlažja pot do zaslužkov je, da jih med seboj skregajo.

Volitve so mediji dejansko spremenili v športni dogodek, saj o njih poročajo kot o športnih tekmah. V studiu imajo dva analitika, vsakega za eno stran in ti ljudje napovedujejo, kdo bo zmagal. Tako vse postane konjska dirka. Tudi jezik so vzeli iz športa, v razpravah od začetka do konca volilne kampanje in volitev uporabljajo metafore iz boksa. Po Taibbijevih besedah je temu tako zato, ker je lažje občinstvo naučiti, da razumejo politiko tako, da nekoga podpirajo, kot jih poskusiti usposobiti, da znajo v zelo zapletenih zadevah poiskati odtenke.

Mediji so tudi jezik so vzeli iz športa, od začetka do konca volilne kampanje in volitev namreč uporabljajo metafore iz boksa.

Mediji danes po Taibbijevih besedah to počnejo zato, ker jezo spreminjajo v denar. Novice, ki jih ljudje dobijo prek socialnih omrežij, so narejene tako, da jih zaradi nečesa razburijo. Predsednik ZDA Donald Trump je odličen primer politične zgodbe, o kateri ljudje ne morejo imeti nevtralnega občutka. Samo dve možnosti sta: ali ga imajo radi in sovražijo njegove nasprotnike ali sovražijo njega. Zaradi tega vsako poročilo o Trumpu ljudi razjezi. »Preberejo ga, gredo na socialna omrežja, o tem se prepirajo z ljudmi, v tej neke vrste tesnobi ostanejo ves dan,« pojasnjuje Taibbi.

Ljudje, ki raziskujejo, kako delujejo socialna omrežja, kot sta Facebook in Twitter, ugotavljajo, da to povzroča zasvojenost. Ljudje postanejo zasvojeni z dopaminom jeze, ki ga dobijo z branjem novic. Mediji te zgodbe na psihopatski način objavljajo in jih dajejo v zobe javnosti, ne da bi pomislili, kako to vpliva na duševno zdravje. Po Taibbijevem mnenju bi se večina ljudi strinjala, da bi bili srečnejši, če bi prenehali spremljati novice, kar vidijo, ko gredo na počitnice. Produkt, ki mediji prodajajo javnosti, je enako škodljiv kot cigareti. Prodajajo pa jim dejansko lastno jezo - ojačano in v stekleničkah.

Za pisanje knjige se je Taibbi odločil, ker želi ljudem pokazati, kako deluje medijska industrija od znotraj, kako razmišljajo ljudje, ki ustvarjajo medijske vsebine. Tako se bodo pred tem lahko zaščitili in se ne bodo jezili nad poročili, katerih namen je, da jih razjezijo. V knjigi Taibbi priznava, da dela v medijih, pa ne ve, komu lahko zaupa. To velja tudi za medije, ki veljajo za najbolj kredibilne in so njihove objave najbolj citirane. Tako namesto, da bi bral, kaj objavljajo, kot novinar vzame v roke telefon in začne klicati vire in sam zbirati informacije. Če ne bo sprememb, si bo v prihodnje vedno več ljudi poiskalo alternativne vire, ker bodo ugotovili, da tradicionalnim ne morejo verjeti.

Če ne bo sprememb, si bo v prihodnje vedno več ljudi poiskalo alternativne vire, ker bodo ugotovili, da tradicionalnim ne morejo več verjeti.

V knjigi Matt Taibbi prav tako piše, da ljudje v veliki meri »lažnih novic« ne razumejo prav. Časopisi redko objavijo popolne izmišljotine. Večinoma določene stvari izpustijo ali pa jim pripišejo preveliko veljavo. Problem zahodnih medijev je preverjanje in ta problem je vedno večji. Zgodbe, ki vsebujejo žalitve, skoraj vedno vsebujejo tri elemente: vključujejo nacionalno varnost ali organe pregona, sklicujejo se na neimenovane vire in resničnosti bistvenih informacij ni mogoče preveriti. Taibbi to podkrepi s primeri poročil. To niso poročila iz rumenega tiska, temveč iz New York Timesa, Washington Posta in Guardiana.

PREBERITE SI TUDI članek Marcela Štefančiča, jr. v aktualni Mladini >> Ideologija smrti (belski nacionalizem, ki je ubijal v Christchurchu, je ideologija, ki vedno ubije pričakovano).