Kmetijstvo bo treba korenito spremeniti, tudi v Sloveniji

V Angliji je zgled za spremembe kmetija Hope, v Nemčiji so po njenem modelu leta 2017 začeli izvajati projekt Franz. Zaradi nekonvencionalnega pristopa se je povečalo število gnezdišč in število metuljev. 

V EU se je med letoma 1980 in 2015 za 56 odstotkov zmanjšalo število ptic, ki živijo na kmetijskih površinah, kot so škrjanec, jerebica in priba. Tudi število in količina insektov naglo padata. Eden od glavnih razlogov za zmanjševanje biotske raznovrstnosti je intenzivno kmetijstvo. Nemški akademiki so po poročanju die Zeit oktobra lani objavili študijo, v kateri navajajo, da kmetje vzpostavljajo velike površine, ki jih lahko obdelujejo z velikimi stroji. Pridelujejo le nekaj kultur, ki so dobičkonosne, in polja močno gnojijo. Redko kolobarijo. Pogosto že kot preventivo uporabljajo pesticide in insekticide. Med polji ni več žive meje, kupov kamenja in drugih pregrad. Neobdelanih površin tako rekoč ni več.

Je edini izhod biološko kmetijstvo ali je mogoče zagotoviti varstvo vrst tudi s konvencionalnim kmetijstvom in koliko bi to stalo? V Nemčiji to testirajo o0d leta 2017, v Angliji podoben poskus izvajajo že 20 let.

Kmetija Hope v kraju Cambridgeshire je na prvi pogled klasična kmetija. Ob natančnejšem pogledu pa je mogoče videti zaraščene površine. Več desetletij je bila Hope klasična kmetija, kjer so redili govedo in se ukvarjali s poljedelstvom. Leta 2000 jo je prevzela naravovarstvena organizacija Royal Society for the Protection of Birds (RSPB), ki je z več kot 1 milijon člani največja organizacija za varstvo ptic v Evropi. Kmetijo se je odločila kupiti v prepričanju, da je mogoče kmetovati donosno z uporabo škropiv in gnojil ter ob tem hkrati zagotavljati prostor za življenje divjih živali. Richard Gregory, odgovoren za varovanje vrst, je to opisal z besedami »jesti kolač in ga obdržati«.

Zdaj že žanjejo rezultate, saj se je raznolikost vrst na kmetiji občutno povečala, čeprav žita in ogrščico na 181 hektarih površin pridelujejo na konvencionalni način. Do poletja 2017 so na novo odkrili šest dodatnih vrst. Število gnezdišč se je povečalo s 117 na 271. Tudi število metuljev se povečuje.

Medtem ko imajo podatke o povečanju števila vrst na kmetiji Hope, ni podatkov, koliko kmetov je prevzelo njihove metode. Vedo le, koliko jih obišče kmetijo. Lani so jih našteli 60, kar je malo v primerjavi več tisoč drugih obiskovalcev. 

Načrt s šestimi točkami ni predvideval bistvenih sprememb kmetije Hope. Pogoj je tudi bil, da izvajanje načrta ne sme vplivati na gospodarnost kmetije. Njegov namen je bil zagotoviti življenjski prostor za divje živali in pridelovati hrano. V skladu s tem načrtom imajo na kmetiji Hope vsaj na štirih odstotkih površin medonosne rastline in rastline, ki imajo semena, da zagotovijo življenjski prostor za insekte in hrano za ptice. Nekaterih površin ne obdelujejo, pustili so jih kot praho, da na njih ptice lahko nemoteno živijo. Med njivami imajo vsaj šest metrov široke površine s cvetočimi rastlinami, na kmetiji imajo tudi ribnike in živo mejo.

Tudi na poljih se je nekaj spremenilo: če je le mogoče, poljščine sejejo spomladi, ne v jeseni. Za poljske ptice je to blagoslov. Če kmetje sejejo žita pred zimo, so rastline v času gnezdenja previsoke. Če se jesenski setvi ni mogoče izogniti, na kmetiji Hope sredi njiv pustijo otoke, ki niso posejani. Zadnja točka načrta je za gospodarjenje na kmetiji lahko problematična, a se je izkazala kot ključna za varstvo vrst. To so površine s cvetočimi rastlinami med polji. Velika polja so za številne insekte puščava, ki je ne morejo preleteti. Potrebujejo oaze, ki jim zagotavljajo varnost in hrano.

Ali za kmete ta načrt pomeni, da ne smejo več uporabljati herbicidov, ob tem pa s območij s travo na žitna polja prehaja plevel? Zoologinja Georgina Bray, ki je pred tremi meseci prevzela vodenje kmetije Hope, pravi, da to ni problem, saj kulturne rastline rastejo tako hitro, da plevelu odvzamejo svetlobo.

Medtem ko imajo podatke o povečanju števila vrst na kmetiji Hope, ni podatkov, koliko kmetov je prevzelo njihove metode. Vedo le, koliko jih obišče kmetijo. Lani so jih našteli 60, kar je malo v primerjavi več tisoč drugih obiskovalcev. Podobnega načrta na Valižanskem niso uresničili. V Veliki Britaniji je kmetija Hope za zdaj edina.

Medtem ko je naravovarstvena organizacija Royal Society for the Protection of Birds v Angliji odkupila eno kmetijo, so se Nemci zaradi drugačnih razmer odločili povabiti k sodelovanju združenje kmetov. To združenje je izbralo deset vzorčnih kmetij in kmetom zagotovilo svetovalce. 

Je pa model za Nemčijo. Jochen Hartmann, kmet s Spodnje Saške, stopi v goščavo in se ustavi pred eno od rastlin, ki je še rjava, saj je februar, in jo pohodi. »A veste, da veliko insektov potrebuje poškodovane rastline? V mesta, kjer so zlomljene, odložijo jajčeca. Narava potrebuje malo zmede,« razlaga Hartmann, ki je bil včasih redoljuben kmet. Včasih odmrlih rastlin na svojih poljih ni maral. Zdaj ima med njivami območja, na katerih rastejo tri vrste detelje za insekte.

Enako kot kmetija Hope v Angliji na 180 hektarih prideluje žita in ogrščico, pa tudi krompir in sladkorno peso. Ukvarja se še z rejo kokoši na prostem. Je eden od desetih kmetov, ki od leta 2017 sodelujejo v projektu Franz, ki je kratica za »Für Ressourcen, Agrarwirtschaft & Naturschutz mit Zukunft« - Za vire, kmetijstvo in varovanje narave s prihodnostjo. Projekt je postavila na noge okoljevarstvena fundacija Michael Otto, ki se zgleduje po angleški kmetiji Hope.

Medtem ko je naravovarstvena organizacija Royal Society for the Protection of Birds v Angliji odkupila eno kmetijo, so se Nemci zaradi drugačnih razmer odločili povabiti k sodelovanju združenje kmetov. To združenje je izbralo deset vzorčnih kmetij in kmetom zagotovilo svetovalce. V projekt so se vključili tudi strokovnjaki združenja za varstvo narave (Nabu) in znanstveniki petih institucij. Kmetijska banka je za tri leta izvajanja projekta zagotovila nekaj manj kot 3 milijone evrov, ministrstvo za okolje je dodalo 0,8 milijona evrov.

Vse od začetka izvajanja projekta je bilo jasno, da gospodarnost kmetij ne sme biti ogrožena in kmetov ni dovoljeno v nič siliti. Sami morajo ugotoviti, kateri naravovarstveni ukrepi so za njihovo kmetijo najbolj primerni. Bolj ekološko morajo obdelovati med 5 in 10 odstotkov površin, pri tem lahko izbirajo med 14 ukrepi. Izbrane kmetije testirajo ukrepe, ki jih bo kasneje mogoče prenesti na druge kmetije.

Tudi pesticidi lahko uničijo insekte, če jih veter odnese na zelenico. 

Franziska Gawlik, ki je v okviru projekta Franz zadolžena za sodelovanje s kmeti, priznava, da je največja ovira strah kmetov, da bodo izgubili moč odločanja o svoji kmetiji. Rešitve jim zato pomagajo iskati strokovnjaki. Tudi Jochenu Hartmannu najprej ni bilo lahko, ker se je moral prilagoditi. Skrbela so ga območja s cvetočo travo sredi polj. Skrbelo ga je, da bo imel zaradi tega več dela. Skupaj s strokovnjaki je našel rešitev. Na enem od njegovih polj stoji električni drog, ki ga je pri oranju motil. Zdaj je okrog njega 2 metra širok in 50 metrov dolg trak s cvetočimi rastlinami, ki ga pri oranju sploh ne moti. Že po prvem letu mu je postal všeč, saj tam rasteta tudi koromač in koper. Ko stopi tja, diši kot v trgovini z zelišči, pravi.

Ker ukrepe izvajajo z dogovorom, so nekateri kmetje začeli iskati in uresničevati tudi lastne ideje. To opaža geoekolog Philip Hunke, ki pri projektu Franz sodeluje kot znanstvenik in dva krat na leto obišče kmetije. »Prej nismo sedeli v kuhinji na kmetiji in se s kmeti pogovarjali o ukrepih za varstvo narave,« pravi. Pri projektu Franz so se za tak način komuniciranja s kmeti odločili zato, ker so ugotovili, da prepiri med naravovarstveniki in kmeti niso prinesli nič. Na koncu je bilo ve še slabše.

Philip Hunke v kmečkih kuhinjah dobi globlji vpogled v vsakdan kmetov. Kako jih skrbijo zamude pri setvi, ker ni pravo vreme. Kako jih skrbi jo visoka posojila, ko je pridelek slab. Na drugi strani kmetje ugotavljajo, da je red lahko škodljiv. Jochen Hartmann recimo pravi, da ni vedel, kako koristne so cvetoče zelenice, da so tam rastline, v katerih živijo ličinke insektov. Če jih odstrani, uniči insekte, ki jih je privabil.

Izbrane kmetije testirajo ukrepe, ki jih bo kasneje mogoče prenesti na druge kmetije.

Tudi pesticidi lahko uničijo insekte, če jih veter odnese na zelenico. Jens Dauber z inštituta Thünen v Braunschweigu razlaga, da v tem primeru zelenice postanejo smrtonosna past za insekte. Ta učinek v okviru projekta Franz preučuje na črmljih in divjih čebelah. Problem smrtonosnih pasti je mogoče rešiti le s pravili za oddaljenost in obveznosti. Z velikimi posegi torej, zato je vprašanje, ali bodo kmetje sodelovali.

Vprašanje je tudi, ali je še čas za dolgoletne testne projekte, kot je Franz. Jens Dauber pravi, da je pomembno raziskati, koliko je mogoče doseči s predlaganimi ukrepi. Prepričan je tudi, da je prišel čas, ko bo treba kmetijstvo povsem spremeniti. Čez dve leti bo v EU stopila veljavo kmetijska politika za obdobje do leta 2027, ki bo državam članicam omogočila več svobode pri določanju ukrepov.

Evropska komisija bo določila le splošne pogoje, države članice pa bodo s strateškimi načrti določile cilje in ukrepe, s katerimi jih bodo uresničile. To velja tudi za Slovenijo. Ob predstavitvi predloga skupne kmetijske politike po letu 2020 januarja lani je profesor na ljubljanski biotehniški fakulteti in agrarni ekonomist Emil Erjavec dejal, da je to največja sprememba za slovensko kmetijstvo v zadnjih 25 letih. To pomeni, da je treba stopiti skupaj, pozabiti na individualne interese, za katerimi stojijo mnenjski voditelji, in pripraviti strateški načrt z ukrepi, ki bodo v interesu slovenskega kmeta. Marija Markeš z ministrstva za okolje in prostor pa je izpostavila, da je treba izhajati iz tega, da sta kmetijstvo ter skrb za naravo in okolje na isti ladji.

Evropska komisija bo določila le splošne pogoje, države članice pa bodo s strateškimi načrti določile cilje in ukrepe, s katerimi jih bodo uresničile. To velja tudi za Slovenijo.

Jochena Hartmanna pogosto sprašujejo, zakaj se ne preusmeri v ekološko kmetijstvo. Njegov odgovor je, da tega noče, ker zahteva preveč birokracije. Raje kot konvencionalni kmet razvija svoje lastne ideje. Za svoje kokoši je nasadil topole, ker jih pod njimi kragulj težje opazi. To ni naredil v okviru projekta Franz. Že več let se ukvarja tudi s plodnostjo zemlje, obiskuje različne tečaje in želi čim več izvedeti o koristnih rastlinah in živalih.

Navdušen je nad pikapolonicami, ki jih je bilo lani na njegovi kmetiji nadpovprečno veliko. Prehranjujejo se z ušmi, ki napadajo sladkorno peso. Odkar je to videl na lastne oči, vztraja pri odločitvi, da teh uši ne bo več uničeval s škropivom.