Dan D: Knjiga pohval in pritožb (Milo za drago)

+ + + +

Ni znano, ali je Dan D med pripravljanjem nove plošče poslušalcem formalno ponudil »knjigo pohval in pritožb«. Če jo je, se je v njej brez dvoma znašlo veliko več pohval kot pritožb. Pred slednjimi se je novomeška skupina zavarovala že s tem, da je med snemanjem plošče v vadbeni prostor povabila najzvestejše fene. Osemmesečne serije intimnih koncertov, na katerih so nove skladbe nastajale, se je menda udeležilo več kot tisoč ljubiteljev skupine. Surove skladbe je nato še štiri mesece studijsko pilila in nadgrajevala, jih konec lanskega leta najprej v obliki butične USB-plošče zapakirala v (kozmetično) milo, zdaj pa še s šestimi dodatnimi komadi ponudila na zgoščenki Knjiga pohval in pritožb (Milo za drago). Skupaj šestnajst skladb, ki se izrazno naslonijo na zasedbine prejšnje slogovno raznovrstne izdelke in hkrati ponudijo lepo zaokroženo novo etapo na nepredvidljivi poti dolenjskega peterca.

Zdi se, da pri skupini Dan D to pot precej določa majhnost domače glasbene scene. Potem ko je z (radijskimi) hiti v drugi polovici prejšnjega desetletja postala ena najpopularnejših, je bilo videti, da zanjo ni preveliko nobeno koncertno prizorišče. So bili pa ti koncerti preveč sporadični, da bi dejaven, profesionalen bend, ki veliko sredstev vlaga v glasbeno produkcijo, preživel na dolgi rok. Postavljen je bil pred dejstvo, da bodisi po znanem obrazcu začne klepati popevke za (lokalne) žure ali da z ambicioznejšo glasbo nagovori bolj izbrano občinstvo. Da se je odločil za drugo možnost, je namignila že plošča Ure letenja za ekstravagantne ptice (2009), vsa ugibanja pa sta nato utišali akustična plošča Tiho (2013) in predvsem (sintrockovski) drugi del kritiško pohvaljene dvojne plošče DNA D (2015).

Tudi pri novi plošči je že na prvi posluh jasno, da zasedba z njo nagovarja zahtevnejši del občinstva. Nanjo je sicer umestila nekaj lahkotnejših akustičnih skladb po zgledu uspešnic iz preteklosti, toda veliko obsežnejši prostor je dobila aranžmajsko bogata, subtilno teksturirana glasba, polna zgoščenih detajlov. Zasedba tukaj sicer ne ponudi ničesar prelomnega. Znajde se na terenu upočasnjenega (art)rocka, elegantnega sintpopa, atmosferičnih nastavkov emotivnega industriala z elektronskimi ritmi, pa tudi priložnostno trših rockovskih rifov. Kljub slogovni pestrosti gre za lepo zaokroženo, osredotočeno ploščo, kar zlahka pripišemo zelo prepoznavni senzibilnosti zasedbe, njeni značilni rabi poprockovske oblike skladb in navsezadnje Tokčevim razmislekom in njegovemu glasu.

Lahko bi sklenili, da Dan D z novo ploščo poskuša hkrati nagovoriti starejše in novejše fene, a prihodnosti plošče ni lahko napovedovati. Jasno je le, da se skupina z njo predstavi v svoji najmočnejši podobi, s katero se suvereno dviga nad povprečje domačega mainstreama.