Madžarska je od slovenskega zunanjega ministrstva zahtevala pomoč pri sankcioniranju Mladine

Včasih so Mladinine naslovne strani dober lakmusov papir. Tudi pred tremi desetletji se je vse začelo zaradi neke na videz nedolžne satirične naslovnice o gradnji vile Branka Mamule, ki je bil takratni obrambni minister Jugoslavije in ki so mu jo morali v Opatiji graditi vojaki na služenju vojaškega roka med svojim šolanjem. Tedanji Jugoslovanski ljudski armadi (JLA) je bilo kritike dovolj: začela je stopnjevati pritisk na Slovenijo, od tukajšnjih politikov je začela zahtevati ukrepe, pojavile so se zahteve, naj lokalna politika kaznuje tednik, spravi pod nadzor preveč samosvoje avtorje, sankcionira glavne akterje in utiša časopis. Kaj je sledilo – proces JBTZ, vznik mirovniškega gibanja, gibanja za zaščito človekovih pravic in osamosvojitev Slovenije –, nam je vsem dobro znano.

Tudi ta teden je v Ljubljano prispelo kratko sporočilo, ki pa v svoji vsebini razkriva nasproti stoječi režim, temen, podoben tistemu, ki ga je leta 1988 zagovarjala JLA. Slovensko zunanje ministrstvo je pretekli teden, 25. marca, zaradi Mladinine naslovnice, objavljene 22. marca, prejelo uradni protest Madžarske, tako imenovano verbalno noto. Verbalne note so v odnosih med državami formalni kanali komuniciranja, a zadnja, ki so jo v Ljubljano poslali iz Budimpešte, ni bila ravno diplomatska, ampak nenavadno ostra, celo neverjetna in sama po sebi povedna. Takoj za standardnim, vljudnostnim pozdravom Madžarska Sloveniji namreč sporoča svoje trdno prepričanje, da naslovna stran Mladine, ki je izšla 22. marca, »krši načela svobode tiska in svobode izražanja« in da takšna dejanja »škodijo sicer odličnemu dvostranskemu sodelovanju naših držav«. Temu nato sledi skorajda neverjetna zahteva Sloveniji po sankcioniranju časopisa:

»Veleposlaništvo Madžarske v Ljubljani zato protestira pri Ministrstvu za zunanje zadeve Republike Slovenije zaradi politično neodgovorne naslovnice tednika Mladine in zaproša za pomoč spoštovano ministrstvo pri preprečevanju podobnih incidentov v prihodnosti.« Kako si Madžarska predstavlja, da bo v Ljubljani, na Dunajski cesti, kjer je sedež Mladine, »preprečevala« podobne incidente, s pomočjo spoštovanega slovenskega zunanjega ministrstva, si lahko predstavljamo tudi v domišljiji. A tokrat Mladika, torej slovensko zunanje ministrstvo, ni molčala, kot je ob mnogih preteklih, precej očitnih madžarskih intervencijah v slovensko notranjo politiko. Ker smo za noto izvedeli iz neuradnega vira, smo seveda najprej preverjali, ali ne gre za morebitno lažno novico – glede na njeno res neverjetno, a takrat še domnevno vsebino. A na slovenskem zunanjem ministrstvu so na naše vprašanje potrdili, da je nota z zgoraj navedenim sporočilom prišla iz Madžarske ter da so nanjo tudi odgovorili. »V odgovoru smo zapisali, da MZZ pri izvajanju politik in aktivnosti dosledno spoštuje načelo svobode medijev in svobode izražanja ter ne posega v uredniško politiko posameznih slovenskih medijev, niti je ne ocenjuje,« so nam pojasnili.

Mnogi izkušeni diplomati, s katerimi smo govorili, takšne note v svoji dolgi karieri doslej še niso videli. Roman Kirn, sedaj že bivši svetovalec pri predsedniku vlade na področju zunanje politike in dolgoletni veleposlanik na Dunaju, v New Yorku, Washingtonu in Haagu, recimo pravi, da so »takšne note za države, kjer velja svoboda tiska, neobičajne. Sam takšne note v svoji praksi nisem videl, še manj odposlal. Dogaja pa se, da diplomatsko konzularna predstavništva v takšnih primerih posredujejo neposredno pri uredništvih«. Peter Toš, predsednik kluba nekdanjih slovenskih diplomatov, pa, da se navadno takšni spori končajo z izmenjavo not in da pričakuje odgovor slovenskega ministrstva, ki bo Mladino vzelo v bran – kar se je tudi zgodilo.

Uradni protest Madžarske zaradi Mladinine naslovne strani, na kateri se Janez Janša, Branko Grims in Milan Zver stiskajo k madžarskemu predsedniku vlade Viktorju Orbánu, ki medtem drži roko v fašističnem pozdravu, je sicer zadnji v vrsti madžarskih nenavadnih reakcij. Pred tem je pismo Mladini poslala madžarska veleposlanica v Ljubljani Edit Szilágyiné Bátorfi in ji očitala, da si ne prizadeva za prijateljstvo med narodi in da njeni članki ne odsevajo dejstev. Ker smo v Mladini Orbána na naslovnici enačili »s pripadniki mračnih sil preteklosti«, je recimo veleposlanica poudarila, da se »Madžarska vlada odločno zavzema za varstvo pravic judovske skupnosti na Madžarskem. Madžarska judovska skupnost nikakor ni ogrožena, se ne sooča z antisemitskimi napadi, temveč uspeva in cveti.«

Ta teden je v Ljubljano prispelo kratko sporočilo, ki pa v svoji vsebini razkriva nasproti stoječi režim, temen, podoben tistemu, ki ga je leta 1988 zagovarjala JLA.

Poleg nje se je ta teden o Mladini na svoji spletni strani razpisal tudi Zoltán Kovács, tiskovni predstavnik madžarske vlade, ki sicer redno obračunava z madžarskimi mediji. A sedaj je svoj način obračunavanja z mediji razširil tudi čez mejo: Kovács je zapisal, da ga zgodovinsko zmedena in neprofesionalna drža Mladine, »nekoč glasnice Komunistične partije«, nikakor ne preseneča. Primerjave med Orbánom in nacizmom naj bi bile nesprejemljive, dejanski povod za naslovnico pa naj bi bilo »Orbánovo nasprotovanje imigraciji«, je zapisal, čeprav v članku o tem nismo pisali, ampak o Orbánovem razgrajevanju demokratičnih institucij. »Za intelektualce v uredniških prostorih Mladine, ki ima dolgo zgodovino multikulti agende in globoko antipatijo do RKC, mora biti vsak, ki nasprotuje imigraciji in ima željo zavarovati krščansko kulturo, nacist. Tukaj imamo še en nesrečen primer nestrpnosti današnje levice,« je poudaril.

Jeza Orbánove vlade je razumljiva. Mladinina karikatura Orbána se je v preteklih tednih precej hitro razširila znotraj madžarske javnosti – o naslovni strani so poročali skoraj vsi še preostali neodvisni madžarski mediji, kot so 24.hu, hvg.hu, tednik Magyar Narancs ali madžarski poslovni portal napi.hu. – in to zaradi nekega zelo dobrega razloga. Uradna Budimpešta meni, da je karikatura žaljiva, skregana z realnostjo, celo lažniva, dejansko pa je Mladinin karikaturist Tomaž Lavrič s svojo satiro zadel Orbána v najobčutljivejšem trenutku, ko se njegova vlada spoprijema s hudimi očitki, da širi antisemitizem in poskuša zmanjšati odgovornost Madžarov za holokavst. Zadnji škandal je izbruhnil decembra, ko je njegova vlada za letos napovedala odprtje muzeja holokavsta v Budimpešti, šest let trajajočega projekta, vrednega 16 milijonov evrov. Na prvi pogled gre za hvalevredno zamisel, s katero pa se predstavniki madžarske judovske skupnosti ne strinjajo. Prepričani so, da želi vlada z njim revidirati zgodovino.

Madžarska veleposlanica sicer v pismu poudarja, da se njena vlada »odločno zavzema za varstvo pravic judovske skupnosti«, a v federaciji madžarskih judovskih skupnosti Mazsihisz v Budimpešti pravijo, da zadeva ni tako črno-bela. Predsednik federacije András Heisler nam je na naše vprašanje odgovoril, da »vlada Viktorja Orbána ni protisemitska. Problem madžarske skupnosti Judov je – poleg sovražnega govora, ki ga lahko občutimo na Madžarskem – povezan s primerno obravnavo zgodovinskih dogodkov, ki morajo biti primerno upoštevani in razdelani ter predstavljeni«. Orbánove vladne kampanje proti Sorosu recimo nikoli ne sporočajo, da gre za Juda, ne glede na to pa seveda splošna javnost to zelo dobro razume, saj je skrajna desnica to leta in leta ponavljala, vlada pa zdaj gradi na tej podlagi. In poleg tega, kot omenja Heisler, želi vlada zgodovino napisati po svoje.

Madžarska vlada želi zgodovino napisati na novo, tako kot da je bil za poboj 565.000 madžarskih Judov odgovoren le nemški okupator, nam je pojasnil znani madžarski zgodovinar Laszló Karsai z Univerze Szeged, »čeprav vemo, da se je vse začelo veliko prej, takoj po prvi svetovni vojni, že leta 1920 z zakonom, imenovanim numerus clausus«. Numerus clausus je bil dejansko prvi protijudovski formalni akt po prvi svetovni vojni v Evropi, s katerim je Madžarska omejila študij Judom na njihovih univerzah. »Namen teh politikov je oprati zgodovino. Ne želijo, da bi kdorkoli celo omenil odgovornost madžarskih podpornikov nacizma. Za Orbána je bil Horty (madžarski vodja med drugo svetovno vojno, op. a.) veliki državnik in nacionalni graditelj,« omenja Karsai.

Pravzaprav se po decembru spori med vlado in judovskimi organizacijami kar vrstijo. Ker se madžarski Judje s konceptom muzeja ne strinjajo, je decembra lani madžarski provladni tednik v lasti Orbánove zaupnice Márie Schmidt - Figyelő na naslovni strani objavil sliko predstavnika madžarskih Judov, ki se kopa v denarju. Ameriški The Times je o omenjeni naslovni strani zapisal: »Slika na naslovnici madžarskega vladnega glasila bi lahko bila tudi propaganda iz nacistične Nemčije: portret Andrasa Heislerja, predsednika federacije madžarskih judovskih skupnosti, kako se prha v šopu bankovcev visokih vrednosti.« Februarja je sledil nov, nenavaden incident. Madžarski funkcionar je napadel predstavnike britanskih Judov, ki so prišli vlado opozorit na Orbánove antisemitske izjave. Marca lani je denimo Orbán v predvolilnem govoru v Budimpešti jasno začrtal svojo politiko, vredno vsake antisemitske etikete: »Mi se borimo proti sovražniku, ki je drugačen od nas. Ni odprt, ampak se skriva; ni neposreden, ampak zvit; ni odkrit, ampak zakrit; ni nacionalen, ampak je mednaroden; ne verjame v delo, ampak špekulira z denarjem; nima svoje domovine, ampak misli, da si lahko lasti ves svet.«

Ali je bila Lavričeva satirična kritika Orbána utemeljena, zato ni vprašanje. Kajti, kot pravi Orbán, se danes Madžarska bori proti »mednarodnemu sovražniku«, tudi proti »multikulti intelektualcem« v Sloveniji. Ta boj pa ni zgolj simboličen. »Ugotavljamo, da Madžarska slovenskim državljanom madžarske narodnosti podeljuje madžarsko državljanstvo,« je v zadnjem intervjuju o madžarskem ekspanzionizmu našteval gospodarski minister Zdravko Počivalšek. Madžarska poleg tega kupuje pomembna slovenska podjetja in se zanima za bančni sistem. In Madžarska, ki je doslej iz posebnega fonda namenila skoraj dva milijona evrov za spodbujanje gospodarske aktivnosti madžarske narodne skupnosti, s čimer je vplivala na konkurenčnost drugih podjetij na tem območju, je zdaj zagnala nov projekt pomoči Slovencem, ki znajo madžarsko in s katerim naj bi financirali projekte onstran Mure.

K sreči tokrat slovensko zunanje ministrstvo ni molčalo, kot je ob mnogih preteklih, precej očitnih madžarskih intervencijah v slovensko notranjo politiko. Ministri se sicer jasnemu izražanju mnenj pretežno izogibajo.

Do tega vdora v Slovenijo prihaja po tem, ko se je v Sloveniji Orbánov ideološki aparat, nekakšna peta kolona, že dodobra zasidral. Usklajeni akciji madžarske vlade proti Mladini so ta teden sledili njihovi državni mediji, ki jih ima ta država tukaj. Mediji, kot so Nova24, Škandal24 in tednik Demokracija, so namreč od decembra v solastništvu madžarske države – Orbán je sredi decembra podpisal odlok, na podlagi katerega so lastniki približno 500 medijev svoje časnike, revije, spletne portale in radijske ter televizijske postaje podarili državnemu holdingu, imenovanemu Srednjeevropska ustanova za tisk in medije (CEPMF), ki od tedaj koordinira njihovo delo in skrbi, da širijo »madžarsko nacionalno zavest«. Nova24, ki je sedaj del omenjenega holdinga in tudi formalno pod madžarskim nadzorom, je recimo ta teden napisala, da se je »Orbánov tiskovni predstavnik odzval na nedostojne napade Mladine in razkril njihovo bedo«.

Na prvi pogled je mogoče zadnjo madžarsko noto spregledati in jo zaradi njene bizarnosti pozabiti kot osamljen primer, toda večji del sovražnega govora v Sloveniji, katerega posledice se ne kažejo le v nestrpnih demonstracijah proti beguncem, ni spontan, ampak dobro finančno podprt, in to v velikem delu prav iz Madžarske. Ta vpliv na politiko v Sloveniji, katere del je tudi omenjena nota, ni zanemarljiv. Največja slovenska parlamentarna stranka, SDS, je danes največja Orbánova dolžnica. Četudi ima Madžarska večje interese v Romuniji, na Slovaškem ali Hrvaškem, ni dvoma, da se je doslej Orbánov režim najtesneje in brez posebnega upora usedel prav v Slovenijo, kjer obvladuje del notranje politike. To smo lahko zadnjič zaznali tudi pri razpravi znotraj Evropske ljudske stranke (EPP) o izključitvi Orbánovega Fidesza iz skupine: slovenski predstavniki so ga najbolj branili.

Kar počne Madžarska, je mednarodni škandal, ob katerem pa je doslej uradna Ljubljana molčala in si zatiskala oči. Januarja lani je poslanec Levice Franc Trček na vlado naslovil poslansko vprašanje v zvezi z madžarsko državno podporo propagandi SDS, iz vlade so mu tedaj odgovorili, da »glede na informacije, s katerimi razpolaga Vlada Republike Slovenije, ni razlogov, ki bi narekovali kakršnekoli diplomatske ukrepe do Madžarske«. Veleposlanica te države zato še ni bila poklicana na zagovor na ministrstvo za zunanje zadeve, prav tako tedanji premier Miro Cerar na srečanjih z madžarskim premierom ni problematiziral njegovega političnega vdora v Slovenijo. Tudi premier Marjan Šarec tega vprašanja še ni odprl. »Vprašanja morebitnega madžarskega vmešavanja v našo predvolilno tekmo pa sam ne odpiram, ker se je to zgodilo, še preden sem prevzel premiersko funkcijo,« je odgovoril na naše vprašanje v zadnjem intervjuju.

Kar počne Madžarska, je mednarodni škandal. Jasni, a vljudni odgovor je ne bo ustavil pri izvrševanju široko začrtane strategije.

Poslanec SMC Jani Möderndorfer, ki vodi parlamentarno preiskovalno komisijo na temo madžarskega financiranja slovenskih političnih strank, predvideva, da bo za kakršnokoli bolj formalno sporočilo proti Madžarski »ključno poročilo – izredni nadzor računskega sodišča nad poslovanjem političnih strank za vsa štiri leta«. A dodaja, da že zdaj »določene slovenske uradne institucije« zaznavajo nekatere nenavadne aktivnosti Madžarske v Sloveniji. Ampak za to danes ni treba več biti obveščevalni agent. Uradno madžarsko zaprosilo za pomoč »pri preprečevanju podobnih incidentov v prihodnosti«, kot je bila objava karikature na Mladinini naslovni strani prejšnji mesec, je jasna ilustracija odnosov med obema državama in vloge, ki jo Madžarska pripisuje Ljubljani.

Po naših informacijah se je zunanje ministrstvo – pod vodstvom Mira Cerarja – tokrat prvič jasno odzvalo na sicer že nekaj let trajajoče madžarsko vmešavanje v tukajšnji medijski prostor in notranjo politiko. To se je dejansko začelo leta 2016, z madžarskimi finančnimi injekcijami medijem v solastništvu SDS. Jasni odgovor ministrstva Madžarske seveda ne bo ustavil pri izvrševanju široko začrtane strategije. Verbalna nota o Mladini je le razkrila, kako brezkompromisno se začenja vesti Madžarska do Slovenije.