Poskuša Vatikan utišati ženske glasove?

Zaradi »postopnega delegitimiranja« odstopil celoten uredniški odbor vatikanskega mesečnika Ženske, cerkev, svet

Tudi iz tujine prihajajo novice o odstopih – celoten uredniški odbor vatikanskega mesečnika Ženske, cerkev, svet (Donne Chiesa Mondo), ki izhaja kot priloga dnevnika L’Osservatore Romano, je konec marca napovedal, da ne bo več opravljal svojih nalog. Revijo, ustanovljeno leta 2012, so urejale izključno ženske, ki so pod taktirko glavne urednice Lucette Scaraffie pogumno obravnavale teme, povezane s položajem žensk v katoliški cerkvi – februarja je na primer prav Lucetta Scaraffia prva v Vatikanu spregovorila o spolnih zlorabah, ki so jih nad nunami zagrešili duhovniki in škofi, njen članek pa je bil deležen toliko pozornosti, da se je papež Frančišek prvič javno izrekel o tej temi. A zamenjava urednika časopisa L’Osservatore Romano – na začetku leta 2019 je Giovannija Mario Viana nadomestil Andrea Monda – naj bi bila ustvarila manj prijazno ozračje za novinarke.

»Obupale smo, ker imamo občutek, da delujemo v okolju, kjer vlada nezaupanje in se dogaja postopno delegitimiranje,« je glavna urednica pojasnila razloge za svoj odstop in odstop enajstih sodelavk. Cerkev naj bi se bila čutila ogroženo, ker so obravnavale kočljive teme, kakršna je bila ta o zlorabah nun, zato jih je skušala utišati. Poleg tega naj bi bil L’Osservatore Romano začel objavljati članke, ki so ravno nasprotni temu, za kar se borijo piske revije Ženske, cerkev, svet.

Monda je obtožbe zanikal in dejal, da ni poskušal onemogočiti nikogar in da je vedno zagovarjal svobodo dialoga – zanimivo pa je, da se je po odstopih v katoliškem časopisu La Croix International pojavil članek, ki škandal osvetljuje z druge plati. Napisal ga je Robert Mickens, ameriški novinar, strokovnjak za teme, povezane s katoliško cerkvijo. Trdi, da razlog za odstop niso poskusi novega urednika Andree Monde, da bi utišal ženske glasove, temveč užaljenost Lucette Scaraffie, ker je papež Frančišek odslovil prejšnjega urednika Giovannija Mario Viana, njenega tesnega prijatelja. Ta naj ji ne bi bil puščal le prostih rok pri urejanju revije Ženske, cerkev, svet, ampak ji je dovolil tudi, da izbira teme, povezane s položajem žensk v družbi, za L’Osservatore Romano. Imela naj bi bila celo takšen vpliv, da je L’Osservatore Romano pregledovala, preden je šel v tisk – ko je uredniški položaj namesto Viana prevzel Monda, je te privilegije izgubila, očitno pa tudi motivacijo, da bi še urejala Ženske, cerkev, svet. Mickens prav tako navaja, da Lucetta Scaraffia, ko je Monda postal urednik, zaradi užaljenosti ni dovolila, da bi se udeležil katerega od njihovih uredniških sestankov, »to pa izključno zato, ker je moški«. Da je v teh obtožbah kaj resnice, je sicer povsem mogoče, a če bi lahko delno pojasnile odstop urednice, ni jasno, zakaj naj bi potem odstopilo tudi enajst njenih sodelavk – so prav tako tesno sodelovale s prejšnjim urednikom? Poraja se torej vprašanje, ali ne gre morda pri Mickensovem pisanju za še en poskus diskreditacije ženske ekipe, ki je sedem let ustvarjala tako priljubljeno, brano in družbeno pomembno publikacijo, in željo po ohranitvi moške moči v Vatikanu ...