V kolesju fašističnega »mindseta«

Gledališko predstavo z naslovom Nasprotje stvari, ki jo je švicarski režiser Boris Nikitin (1979) ustvaril v Slovenskem mladinskem gledališču (SMG) – pri končni različici predstave je sodelovala celotna ekipa – njeni ustvarjalci malce ironično opredeljujejo s »fašistično predstavo«; točneje, z besedami režiserja, kot »avantgardni fašistični komad«. Nikitin, v mednarodnem prostoru uveljavljeni režiser, jo je namreč zasnoval na podlagi analize »trenutnih mehanizmov, ki vzpostavljajo današnjo publiko in publiciteto«, da bi se nato vprašal, kakšen bi bil v današnjih razmerah videti takšen »fašističen komad«. »Predvideval sem, da bi bil nekako reflektirano satiričen, vendar bi vseboval alternativno desničarski obrat«, je Nikitin dejal v intervjuju, ki ga je z njim za gledališki list naredil umetniški vodja SMG in dramaturg predstave Goran Injac.

Predstava Nasprotje stvari »preigra« vse bistvene značilnosti fašizma, s katerimi jo to ideologijo konec devetdesetih v prispevku Prafašizem opredelil Umberto Eco. Italijanski mislec je med njimi poudaril zlasti vlogo tradicije, zavračanje modernizma in dediščine razsvetljenstva, iracionalizem, strah pred drugačnim, napajanje iz frustracij, nacionalizem, misel o življenju kot nenehnem boju, mačizem, populizem, kot značilnost fašizma pa je navedel tudi »novoreke«, ki si lahko »nadenejo na videz nedolžno obliko popularnega talk showa«.

Nikitin, zavedajoč se Ecovega poudarka, da lahko udejanjanje le enega izmed atributov fašizma botruje zdrsu v ksenofobno in zaprto družbo, v predstavi tematizira večino obličnosti te ideologije, toda posebno pozornost nameni »novorekom fašizma«, saj ga zanima delovanje mehanizmov, s katerimi nova desnica spreminja javni prostor tako, da bi bile ideje, ki jih zagovarjajo, sprejemljive. V teh procesih se po njegovem v javnem prostoru uveljavlja paradigma iskanja pozornosti javnosti s satiro in tudi nekakšno tekmovanje v svobodi govora in politični korektnosti, v katerem pa zmaguje desnica, saj si je uspešno »prilastila ta diskurz«, pravi Nikitin.

Omenjene misli o današnjih obličnostih fašizma seveda niso nove. Nova pa je njihova kontekstualizacija v predstavi Nasprotje stvari. Nikitin namreč ne »komentira« sodobnega fašizma z leve, liberalne ali nevtralne pozicije, temveč znotraj njegovega lastnega diskurza. Prilastil si ga je, da bi prikazal misel sodobnega fašista. Vendar ne kot korakajočega rjavosrajčnika, ki uničuje vse in vsakogar, ki ne sodi v njegovo vizijo »čistosti« naroda, vere in rase, temveč kot »sentimentalnega, ranljivega čudaka, ki se sprašuje o resničnosti«, pojasnjuje režiser Nikitin, zavedajoč se še, da je sprejetje vsake ideologije vedno le posledica strahu: »Strahu pred tem, da bi samostojno razmišljal« in »strahu pred sprejemanjem odgovornosti za svoja dejanja«.

Predstava ne ponuja nekakšnega »vživljanja« v misel in kožo fašista, da bi spodbujala gledalčevo empatijo do zagovornikov te ideologije, temveč režiser z različnimi postopki, zlasti s satiro, nenehno razbija gledalčev horizont pričakovanja, da bi »zmotil« uveljavljeno razumevanje sodobnega fašizma. To je vidno že iz uvodnega prizora, v katerem vseh pet igralcev ob spremljavi bučne glasbe nastopi v vlogi fašistov s klovnovskimi maskami, kasneje tudi iz njihove izvedbe nacipunk in osladnih pop komadov, najbolj pa iz njihovih monologov, ki jih izgovarjajo liki, ki nekako ne sovpadajo z uveljavljeno podobo fašista. V izvrstni interpretaciji Ivana Peternelja, Blaža Šefa, Primoža Bezjaka, Staneta Tomazina in Janje Majzelj ti liki navajajo »klasične« argumente desnice o tem, da »ljudi nima smisla posiljevati z neko prisilno enakostjo«, da so »brezposelni navadni lenuhi«, svoj »fašistični odklon« upravičujejo kot odziv na vsepričujočo jezo, nihilizem, občutek tesnobe in nemoči, vendar zaradi potujitvenih učinkov ti »novoreki« fašizma delujejo kot njegova karikatura.

Ta opis ne velja za zadnji, najbolj intimni in kontemplativni monolog. V njem igralka Janja Majzelj predstavi fašizem kot odziv »intelektualca« na zaukazano mu poslušnost kapitalu, na vsiljevanje ponižnega odnosa v razmerju do vseh korifej, na odvzem »ljubezni« do zgodovine spričo njenega ideološkega prilaščanja, pa tudi kot ideologijo, ki je zmožna s surovo emocionalnostjo ponuditi takojšnje rešitve za probleme, ki jih ni mogoče rešiti z golim racionalizmom.

Zadnji prizor obenem izpričuje režiserjevo zavedanje, da ključni problem niso »levičarji«, ki več ne zmorejo nagovoriti »delavskega razreda«, kar cinično izkorišča alternativna desnica, temveč tiha sredina, ki konformistično sprejema postulate fašizma vse dotlej, dokler ne doume, da je bila žrtev lastnega oportunizma in (samo)prevare. Šele tedaj, ko je spet prepozno, obžaluje, da med njimi ni bilo nikogar, ki bi pravočasno vzkliknil »no pasaran«.

Gledališka predstava:
Nasprotje stvari
Režiser: Boris Nikitin
Kje: Slovensko mladinsko gledališče, Ljubljana
Kdaj: 24. in 25. maja, 2019