Kulturniki v političnih vrstah

Te dni nas je doseglo vabilo na ogled komedije Dohodnina v Kulturnem domu Šoštanj – predstavo Jean-Jacquesa Bricareja, ki jo je prevedel Aleš Berger, je na oder postavila poslanka SDS Alenka Jeraj.

Jerajevi je kultura očitno zelo blizu: je članica in predsednica Društva Fran Govekar, v katerem poleg gledaliških predstav pripravlja tudi razstave, fotografira in piše pesmi; luč sveta sta ugledali že dve njeni pesniški zbirki, Na poti do sebe in Pri tebi na gori (prvo ji je založilo društvo, drugo pa, glede na to, da gre za duhovno poezijo, salezijanska založba Salve).

V svojih kulturnih prizadevanjih ima pravzaprav veliko skupnega s poslanko NSi Ljudmilo Novak, še eno političarko, ki se je dejavno udejstvovala v lokalnem kulturnem življenju. V Moravčah, kamor se je preselila po poroki, je namreč postala predsednica kulturnega društva ter zanj sestavila in režirala različne gledališke uprizoritve: na primer nabožno igro Angeli prepodijo skušnjavce pa »ljudski igrici« Otroška zadrega in Mamina dobrota. In ko smo že pri desnih politikih, naklonjenih kulturi, seveda ne moremo mimo prvaka SDS Janeza Janše, ki je svoje literarne ambicije prelil v zgodovinski roman Beli panter, ki bo – če verjamemo Novi24tv – po lanskem prevodu v angleščino tudi v tujini kmalu pravi hit.

Da ne bomo preveč ozkogledi, je treba omeniti, da je v političnih vodah kar nekaj posameznikov, katerih kulturna udejstvovanja za razliko od ustvarjanja Jerajeve in Novakove presegajo meje kulturnih društev – poslanka Levice Nataša Sukič je pisateljica, ki je bila že nekajkrat nominirana za kresnika, prav tako nekdanji minister za kulturo Tone Peršak; Saša Tabaković, igralec ljubljanske Drame, je bil tri leta poslanec SMC, Tone Partljič že vse življenje žonglira med literaturo in politiko, Dimitrij Rupel je bil v mladih letih, po končanem študiju primerjalne književnosti, zelo plodovit pisatelj ...

Na papirju je to videti spodbudno: politiki, ki jim je za kulturo ne samo mar, temveč se z njo celo sami ukvarjajo, bodo gotovo v prvih bojnih vrstah, ko bo treba povečati državni kulturni proračun in kulturnikom odmeriti prostor v družbi, ki jim pripada, mar ne? A v resnici žal – kdo bi si mislil – ni tako, sploh v primeru »kulturno ozaveščene« desnice, saj zagovarja samo tisto kulturo in umetnost, ki ji je pisana na kožo. Novopečena režiserka Alenka Jeraj je na primer pred kratkim v intervjuju, kjer je govorila o svojem ustvarjanju, dejala, da »ocenjuje, da se za kulturo ne nameni premalo denarja, kar je pogost očitek, ampak se ga namenja napačnim ljudem in programom. Veliko preveč sredstev se namenja za programe, ki s kulturo nimajo nobene zveze, ampak gre predvsem za nekakšne neizživete zgodbe posameznikov, s kvazi kulturo se ustvarja javno mnenje, z njo se podpira celo blatenje politikov in strank, kar pa je nedopustno, gre celo za norčevanje iz nacionalnih simbolov in tradicije ipd.« Pa smo spet pri Simoni Semenič, Maji Smrekar in »izprijeni umetnosti« ...