Polresnice o migracijah

V državah Srednje in Vhodne Evrope je izseljevanje večji problem kot priseljevanje

Kampanja za volitve v Evropski parlament se je začela. Ankete javnega mnenja kažejo, da bodo migracije (pričakovano) ena od glavnih tem. Anketa inštituta European Council on Foreign Relations je pokazala, da je strah pred priseljenci glavna tema, ki zanima volivce v Nemčiji, Avstriji, na Danskem in Švedskem. Še bolj si zaprtja meja za želijo državljani v postkomunističnih državah, ki z realno invazijo priseljencev sploh nimajo težav. Tako v Standardu ugotavlja Paul Lendvai. Podpora zaprtju meja ni zgolj posledica nacionalistične retorike in populizma.

V državah Srednje in Vzhodne Evrope je izseljevanje večji problem kot priseljevanje. Petina za delo sposobnih Romunov recimo dela v tujini, četrtina teh ljudi je bila mlajša od 35 let, ko so zapustili svojo državo. Latvija je od leta 1989 izgubila 27 odstotkov prebivalcev, Litva 22,5 odstotka in Bolgarija 23 odstotkov.  

Latvija je od leta 1989 izgubila 27 odstotkov prebivalcev, Litva 22,5 odstotka in Bolgarija 23 odstotkov.

Po padcu železne zavese se je na Zahod odpravilo 600 tisoč Madžarov, kar je tri krat več kot jih je po zadušitvi vstaje leta 1956 zbežalo iz države. Večina jih je odšla s trebuhom za kruhom v Nemčijo, Veliko Britanijo in Avstrijo. Izseljevanje ljudi je vse večji problem tudi v Bosni in Hercegovini, Srbiji, Makedoniji, Albaniji in na Kosovu.

Iz teh držav se ne izseljujejo samo zdravniki, zaradi česar je zdravstvena oskrba vse slabša, ampak tudi kvalificirani delavci. V Romuniji se je recimo število gradbenikov zmanjšalo z 800 tisoč leta 1990 na 320 tisoč v letu 2018. V zadnjih desetih letih je vsaj nekaj časa delalo v tujini 3,3 milijona Poljakov. Predsednik poljske vlade Mateusz Morawiecki je v razpravah o izstopu Združenega kraljestva iz EU pozval milijon Poljakov, ki živijo in delajo v Veliki Britaniji, naj se vrnejo domov.

Večina vlad v državah Srednje in Vzhodne Evrope je po padcu berlinskega zidu vzela v zakup velike socialne razlike. Sindikati so bili prešibki, da bi se lahko borili za socialno pravičnost, za delujoč davčni sistem in proti korupciji. Po verodostojnih ocenah je po padcu berlinskega zidu  domovino zapustilo med 12 in 15 milijonov ljudi. Večina je odšla delat in živet v Zahodno Evropo. Odšli so v glavnem mladi, izobraženi in ustvarjalni ljudje, na katerih bi morala sloneti posodobitev teh družb. Nacionalisti, ki širijo strah pred priseljenci, imajo zaradi tega lažje delo.