Simulakri podeželja

V petkovem vrhunskem večernem terminu se je železnemu narodno-zabavnemu repertoarju na nacionalki, Slovenskemu pozdravu, pridružil še nekajkrat bolj gledani resničnostni šov Ljubezen po domače na Pop TV. Mogoče očitek, da je v medijih podeželska Slovenija neustrezno predstavljena, ni iz trte zvit. Vprašanje pa je, koliko se lahko zanesemo na ti oddaji, da sliko bistveno popravljata.

V Ljubezni po domače spremljamo kmete in kmetico iz različnih koncev Slovenije, za srca in traktorje vsakega od njih se bori več tekmovalk oziroma tekmovalcev. Delo na njivi, pa v hlevu, pa kakšno jabolko je treba obrat, pa priden bit in predvsem se fajn razumet z mamo, tako si lahko predstavljamo življenje na podeželju. Medtem se lahko smejimo peripetijam in jezikovnim nerodnostim, kot je tekmovalkino mnenje, da mora biti moški »klavir«. Nelagodje, da je to izkoriščanje nastopajočih, ki so včasih posredno, včasih pa kar z besedo predstavljeni kot bolj »preprosti«, in da niso predstavljeni v najbolj dostojanstveni luči, Pop TV režijsko spretno odžene tako, da se smejimo skupaj in ne njim. In saj je vendar odlično, da se različni ljudje pojavljajo na televiziji, sploh če se imamo vsi skupaj fajn. A pri tem se lahko spomnimo na sinhronizacije risank, v katerih se že leta pojavljajo različni slovenski naglasi. Kolikokrat ima štajerski ali dolenjski naglas glavni junak? Ti so iz Ljubljane, pa naj bodo avtomobili ali mravlje, ostali naglasi so večinoma za hec. V Ljubezni po domače spremljamo peripetije ljudi različnih starosti, okolij in ozadij, a normalno je, da pravila narekuje voditeljica, ki je mlada, blond, vitka ženska z ljubljanskim naglasom. Gledamo oddajo, narejeno z mestnimi očmi, ki se dogaja na podeželju. Ne gre pa zanemariti, da je res prijazna in strpna. V nasprotju z veselico na TV Slovenija. Smo v gostilni, igrajo ansambli, ženske so babe, pevke ali mame. Zdi se, kot da je celotna oddaja narejena tako, da gledalcev v petek zvečer ne bi zmotili v iluziji, da je svet vsaj za tisto dobro uro spet tak, kot še nikoli ni bil. Tudi v Ljubezni po domače se velika mera šal stereotipno vrti okrog »razlik in napetosti med moškim in žensko«, na primer, da »tipi morajo obstajat, ker vibrator ne more plačat pijače«, a si moramo priznati, da bi v Slovenskem pozdravu zvenelo naravnost šokantno, da si ženska upa sploh reči vibrator. Hkrati pa si predstavljamo, da bi serijo dovtipov na ta račun izustil Tilen Artač, ki so ga v Slovenskem pozdravu angažirali za komične vložke, ob katerih se lahko večino časa le sprašujemo, kaj, za vraga, gledamo. Artač je v petek med drugim odigral Mira Serpentinška, najbrž parodijo na intelektualce in umetnike (in sorodnika lika, ki ga je njega dni uprizarjal aktualni premier), ter Emeraldo, verjetno nekakšen lik ciganke ali Bosanke, kdo bi vedel, važno je, da je lahko ob koncu skeča pobožala dušo z izjavo, da ni za istospolne poroke.

Med premalo dimenzionalnim in nazadnjaškim je le gumb na daljincu.