Zakaj hočejo likvidirati Juliana Assangea

»Oh, ljubimo WikiLeaks!«

Britanci imajo hude težave z brexitom, utapljajo se v kaosu, farsi in političnem peklu, izgubljajo ugled, vsi se jim posmehujejo, še celo Marjan Šarec. Vse gre narobe. Ljudje so vse bolj živčni, panični, obupani. Zato so si britanske oblasti – tudi same že kar lepo na robu živčnega zloma – rekle: dajmo ljudem mir s tem brexitom! Presekajmo to štalo! Kul! Toda kako? Pa se je nekdo domislil: koga zaprimo! Bjutiful! Toda koga? O, le koga, jebenega Juliana Assangea!

Točno: Assangea, urednika portala WikiLeaks, avstralskega »hacktivista«, disidenta, digitalnega idealista, skvoterja, neo-Cheja, državljana novinarja, Neuromancerja in pirata z ekvadorskim državljanstvom, so aretirali zato, da bi se Britanci počutili bolje. Da bi se malce sprostili. Da bi imeli kaj od življenja. Da bi torej vendarle doživeli happy end. In verjetno so ga, kajti bledega, upadlega, očitno bolnega Assangea so z ekvadorske ambasade zvlekli tako brutalno, tako strašljivo in tako dramatično, da se je zdelo, kot da gledamo posnetke iz kake policijske banana države ali iz kakega koncentracijskega taborišča, v katerem skušajo jetnika – terorista! izdajalca! kriminalca! pošast! lovsko trofejo! – najprej razčlovečiti, da bi ga potem v očeh javnosti lažje demonizirali, raztrgali in vrgli psom.

Nigel Farage in njegovi jurišniki – ukipovci, evroskeptiki, populisti, suverenisti, brexitarji – so stalno poudarjali, da je brexit nujen, da bi lahko Britanci spet prevzeli nadzor nad Britanijo, ki so ga izgubili, ko so vstopili v Evropsko unijo. Sami pa ste videli, kaj se je zgodilo – Britanci so nadzor nad Britanijo izgubili, ko so začeli brexit. Bolj ko so se »odcepljali«, bolj so izgubljali nadzor. Kar nikoli ne izgleda dobro. Če so hoteli sredi tega neznosnega brexitskega kaosa ustvariti vtis, da imajo Britanijo pod nadzorom (da sami odločajo o svoji usodi, da so gospodarji na svoji zemlji, da sami vlečejo niti ipd.), so morali nekoga – velikega, slavnega, odmevnega – po hitrem postopku aretirati in zapreti.

Julian Assange je bil idealen – s tem, ko so ga aretirali, niso ničesar tvegali. Tako kot recimo knezoškof Anton Bonaventura Jeglič ni ničesar tvegal, ko je leta 1899 sežgal Cankarjevo Erotiko. Cankar je Jegličev sežig razglasil za »srednjeveško neumnost«, toda Jeglič, ki sicer ni mogel tekmovati ne z Anthonyjem Comstockom, ameriškim križarskim sežigalcem knjig (sežgal je 120 ton knjig in revij ter se celo hvalil s številom pisateljev, ki jih je pognal v samomor!), ne s futuristi, ki so leta 1910 v manifestu pozvali k uničenju vseh knjižnic, je lahko računal, da sežig Erotike ne bo povzročil ravno velikega hrupa in da se slovenski literati ne bodo ravno solidarizirali s Cankarjem. In to iz preprostega razloga: Cankar je v letih 1897–1899, potemtakem v letih pred izidom Erotike, razsul številne pesnike, od Antona Funtka, Engelberta Gangla, Antona Hribarja in Josipa Cimpermana do Antona Medveda, Mihaela Opeke, Antona Kodra in Pavline Pajk, vse tedanje literarne veličine, »mrtvece na prestolu«, kot jih je imenoval leta 1899 v črtici Zjutraj: »Kolikor bolj je človek mrtev, temveč avtoritete ima in tembolj je spoštovanja vreden.« Vse te »zlagane literarne avtoritete« je kritiško pohodil, tako da je bila zamera res velika. Sla po vendetti pa tudi. Evgen Lampe v Katoliškem obzorniku ni zaman poudaril: »Dolgo časa se je že napovedoval velikanski dogodek, da izda I. Cankar svoje pesmi. Pa Cankar je hotel nastopiti zmagoslavno kot Napoleon ali Ramzes II. ali Džinkiskhan, pobivši mnoge nasprotnike.« Jasno je bilo, da se literarne avtoritete ne bodo zgražale nad Jegličevim sežigom. Aleš Ušeničnik je le dahnil: »Usoda Cankarjevih poezij je znana, žalostna, a zaslužena!«

Nič, Jeglič je tvegal toliko kot Britanci, ko so aretirali Assangea, bolj ko ne rekoč: usoda Juliana Assangea je znana, žalostna, a zaslužena! »Julian Assange je dobil, kar je zaslužil,« se je glasil naslov članka na portalu revije Atlantic. Mediji, ki so prej objavljali njegove leaks, so – pravi izraelski novinar Jonathan Cook – »posmehljivo poročali o njegovi usodi«. Sodnik, ki ga je po aretaciji zaslišal (in odredil pripor), pa je oznanil, da je Assange »narcis, ki misli le nase«. Zlahka si predstavljamo, da bi Jeglič Cankarju očital natanko to – da je narcis, ki vidi le sebe. Posmehljivega poročanja o Cankarjevi »usodi« pa prav tako ni manjkalo.

Le nekaj ur po aretaciji so ameriške oblasti že razkrile, da proti Assangeu obstaja zapečatena obtožnica – da ga je torej velika porota v Virginiji v tajnosti obtožila. To je bila skrivnost.

Assange, ki je na ekvadorski ambasadi sedem let preživel v celici, menda nič večji ali boljši in svetlejši od jetniške, si je v vseh teh letih nabral številne sovražnike – in to povsod. Nekateri mediji ga prezirajo zato, ker velja za moralno spornega težaka, ki dela pod svojimi pogoji (totalna transparentnost, vse objaviti, vse naj bo v javni domeni, nobenega redigiranja, cenzuriranja ali skrivanja imen), drugi zato, ker se je čudno obnašal (na redakcije je prihajal v neprebojnem telovniku, a brez srajce, pripovedoval je obscene vice, bil je grandomanski, ni trpel neposlušnosti ipd.), tretji zato, ker jih ni spustil zraven (in ker je bil njegov novinarski model preveč radikalen in preveč forenzičen in ker so se v njegove »leaks« ujeli tudi nedolžni ipd.), četrti zato, ker se je bratil z Rusi (Guardian je celo poročal, da so ga skušali Rusi rešiti z ekvadorske ambasade in prepeljati na varno, v Rusijo, k žvižgaču Edwardu Snowdnu), peti pa zato, ker že leta in leta razkriva to, česar sami ne morejo. Liberalcem gre na živce, ker je leta 2016, med ameriško predsedniško predvolilno kampanjo, kolaboriral z ruskimi hekerji in Trumpom (portal WikiLeaks je imel pred volitvami celo tajno tvitersko korespondenco z Donaldom Trumpom mlajšim) ter obelodanil najprej mejle Nacionalnega komiteja demokratske stranke, iz katerih je bilo razvidno, da je vodstvo stranke v času primarnih volitev delalo vse, da za predsedniškega kandidata demokratske stranke ne bi bil izvoljen Bernie Sanders, temveč Hillary Clinton, in potem še mejle Johna Podeste, vodje kampanje Hillary Clinton. »Menimo, da je bolje, če zmagajo republikanci,« je pisal leta 2015, ko je Hillary Clinton – v veselje feministk, domnevam – označil za »bistro, dobro povezano, sadistično sociopatko«. Konservativcem pa gre na živce, ker je z obelodanjanjem tajnih dokumentov – z objavljanjem neobjavljivega, z razkrivanjem tega, kar bi moralo ostati skrito – ogrožal nacionalno varnost držav in življenje tajnih agentov in diplomatov na tujem (in Afganistancev, ki v Afganistanu delajo za Američane, če hočete). Spet drugim je šel na živce, ker so nasedli demonizacijam ekvadorske ambasade, češ da je nehvaležen, agresiven in sovražen, da se ne umiva, da muči mačke, da je hotel imeti svoje varnostnike, da je blokiral varnostne kamere, da je telefonsko komuniciral z zunanjim svetom, da je svojo celico prelevil v center za vohunjenje in da je steno na ambasadi »redekoriral« s svojim ekskrementom. Ni kaj, tistih, ki ga prezirajo, je na pretek.

Britanski zunanji minister Jeremy Hunt, znan po izjavi, da je bila Slovenija »sovjetska vazalna država«, je rekel: »Danes smo pokazali, da ni nihče nad zakonom. Julian Assange ni junak. Skrival se je pred resnico in prav je, da bo o njegovi prihodnosti odločal britanski pravosodni sistem.« Zlahka si predstavljamo, da bi Jeglič leta 1899 oznanil: »Danes smo pokazali, da ni nihče nad zakonom. Ivan Cankar ni junak. Skrival se je pred resnico in prav je, da o njegovi prihodnosti odloča cerkveno sodišče.« In ni dvoma, da so Jegličevo »odločitev« tedaj mnogi razglasili za pogumno – tako kot je Hunt za pogumno razglasil odločitev ekvadorskega predsednika Lenina Morena, da Assangea – sicer ekvadorskega državljana! – predajo in prodajo britanskim oblastem. Ironično: aretacija je bila spektakularna in pompozna, pa četudi Assangea v Britaniji ne dolžijo vojnih zločinov, zarote, veleizdaje ali česa takega, temveč le kršitve pogojnega izpusta. To je vse. Za kršitev pogojnega izpusta bi mu lahko naložili le denarno kazen.

A glej, no: zgolj nekaj ur po aretaciji so ameriške oblasti že razkrile, da proti Assangeu obstaja zapečatena obtožnica – da ga je torej velika porota v Virginiji v tajnosti obtožila. To je bila skrivnost. Assange je to lahko le slutil. In se tega bal, saj bi to pomenilo, da bi ga Britanija izročila Ameriki. Jasno: Amerika terja prav njegovo izročitev. Kar pomeni, da so britanske oblasti združile prijetno s koristnim: z Assangeevo aretacijo niso le Britancem dvignile morale, ampak so tudi povsem očitno ustregle zahtevam Amerike, svoje gospodarice, ki je Ekvadorju, kjer je proassangeevskega predsednika Rafaela Correo leta 2017 zamenjal protiassangeevski predsednik Moreno, itak grozila s sankcijami, če Assangeu – ki sta mu Ekvador in Amerika v tisti celici zadnji dve leti itak družno prisluškovala! – ne odpove azila.

Assangeeva veličina je prav v tem, da je internetu vrnil kredibilnost: WikiLeaks ni lansiral lunatičnih konspiroloških špekulacij, temveč dokumente. Brez filtrov.

Ko je britanski zunanji minister Hunt rekel, »da je Slovenija doživela neverjetno preobrazbo v zadnjih 30 letih, iz nekdanjega vazala Sovjetske zveze v sodobno demokratično državo, ki je članica zveze NATO in Evropske unije«, je zunanji minister Cerar zamudil sijajno priložnost, da bi se izkazal doma in na tujem – reči bi moral le, »da je Britanija doživela neverjetno preobrazbo v zadnjih 50 letih, iz nekdanje genocidne imperialne zavojevalke tretjega sveta v sodobno demokratično državo, ki je članica zveze NATO in Evropske unije«. Zdaj, ko je na zahtevo Amerike aretirala Assangea, pa je kakopak zamudil priložnost, da bi rekel: no, kdo je zdaj vazal!?

Geslo, ki ga ni bilo

Ker je slovenska politika nedavno odločno obsodila kakršnekoli poskuse političnega vplivanja na slovenske medije (obsodila je madžarske poskuse vplivanja na Mladino in hrvaške poskuse vplivanja na Pop TV), bo zanimivo videti, ali bo slovenska vlada – oh, in Bruselj, če smo že ravno pri tem – britanske oblasti pozvala, naj Assangea nemudoma izpustijo, navsezadnje, Assange ni le politični zapornik, ki mu grozi izročitev Ameriki (no, dodajte še katalonske politične zapornike, pa boste težko razumeli, zakaj Bruselj venezuelskemu predsedniku Nicolásu Maduru sploh očita politične zapornike!), temveč tudi novinar, urednik in založnik. Je Assange novinar? Absolutno. Prvič, objavlja zgolj tisto, kar mu pošljejo ljudje, in drugič – kako drugače pa bi rekli človeku, ki je zbral takšno količino strogo zaupnih podatkov?

To, kar je storila Britanija (in to, kar hoče storiti Amerika), je več kot le poskus političnega vplivanja na svobodno delovanje medijev.

Trik pa je v tem, da je ameriško pravosodno ministrstvo to predvidelo, zato Assangea ne dolži razkritja ameriških diplomatskih depeš (še manj ga kakopak dolži predvolilnega razkritja mejlov Nacionalnega komiteja demokratske stranke in Johna Podeste), temveč le tega, da je skušal leta 2010 žvižgačici Chelsea Manning – sicer ameriški vojaški obveščevalki – priskrbeti geslo, ki je bilo shranjeno na računalnikih obrambnega ministrstva in povezano s tajnimi spletnimi protokoli in s katerim bi se lahko prebila do »tajnih dokumentov in komunikacij« ameriške vlade. Ni mu uspelo. »No luck so far,« je sporočil.

Toda Chelsea Manning, ki so jo leta 2016 – potem ko jo je Obama pomilostil – izpustili in ki zdaj spet sedi (ker pred veliko poroto ni hotela pričati proti Assangeu), mu je že pred tem poslala 750 tisoč zelo občutljivih depeš ameriškega zunanjega ministrstva, tajnih dokumentov, povezanih z iraško in afganistansko vojno (vse totalno v javnem interesu). Assange ni omahoval: objavil jih je na portalu WikiLeaks. Točno, ameriško pravosodno ministrstvo ga ne dolži niti razkritja teh dokumentov. Dolži ga le neuspešnega hekerskega »poskusa vdora v računalnik« – hekanja, ki itak ni uspelo. Nič namreč ne kaže, da bi Assange žvižgačici omogočil dostop do novih »šopov« dokumentov.

Kar pomeni, da ameriškemu pravosodnemu ministrstvu ne more nihče očitati, da posega v medijsko svobodo, da torej krši svobodo izražanja in I. amandma ustave, pa četudi prek ovinka počne natanko to. Assangea že ves čas preganjajo prav zaradi njegovega novinarskega, uredniškega dela – zaradi njegovega vztrajnega objavljanja ameriških tajnih dokumentov, zaradi objavljanja resnice. Na ekvadorsko ambasado se ni zatekel zato, ker bi se bal izročitve Švedski, kjer so ga iskali zaradi obtožb o posilstvu (švedski preiskovalci, ki so mu izvirno pustili, da je zapustil Švedsko, bi ga itak lahko zaslišali tudi v Britaniji, če bi hoteli, saj zakonodaja to v takšnih primerih dopušča in omogoča), temveč zato, ker se je bal, da ga bodo Švedi izročili Ameriki, ta pa ga bo potem – v izogib mednarodnemu ogorčenju in očitkom, da preganja novinarja in svobodo izražanja – obtožila česa tako za lase privlečenega, kot je neuspešen poskus posredovanja gesla.

Če bi ga Američani obtožili objavljanja ameriških tajnih dokumentov, bi se ujeli v past, saj bi jih lahko vsak vprašal: zakaj potem ne preganjate in aretirate tudi novinarjev in urednikov časopisov (The New York Times, Washington Post, The Guardian, Le Monde, El País, Der Spiegel, Sydney Morning Herald ipd.), ki so objavljali te tajne dokumente? Obenem pa bi se ujeli tudi v past I. amandmaja ustave, ki novinarjem in urednikom omogoča prav to – svobodno objavljanje tajnih, strogo zaupnih, občutljivih, kontroverznih, škandaloznih dokumentov, potemtakem objavljanje resnice.

Julian Assange je vse odprte, demokratične, kultivirane, svobodne družbe prisilil, da so pokazale svojo mračno, represivno, totalitarno, antidemokratično resnico.

Da bi bilo vse »čisto« in da jim ne bi kdo očital, da zatirajo in kriminalizirajo medije, novinarje, svobodo in demokracijo, so Assangea obtožili nečesa povsem brezveznega – samo da ga dobijo in zaprejo. In ko ga bodo dobili, lahko obtožnico še vedno razširijo – da bo bolj »kredibilna«. Lahko ga recimo – tako kot one ruske hekerje, dejansko operativce Putinove vojaške obveščevalne službe (GRU), ki so minirali ameriške predsedniške volitve in Hillary Clinton in ki so jih v odsotnosti obsodili na zaporne kazni – obtožijo, da je nezakonito posegal v ameriške predsedniške volitve. Ko ga bodo dobili, bodo gotovo naredili vse, da ga čim strožje in čim bolj eksemplarično zaprejo. Ali bolje rečeno: ko ga bodo dobili, bi ga obsodili na smrt, če bi bilo to mogoče.

Ameriška fatva

Ne pozabite, da so številni ameriški komentatorji, mnenjski voditelji in politiki zanj terjali takojšnjo selitev v Guantánamo ali pa kar smrtno kazen – tudi Donald Trump, ki je leta 2010 v intervjuju na kanalu Fox News rekel, da je WikiLeaks »nekaj sramotnega« in da bi si Assange zaslužil »smrtno kazen ali kaj takega«. Jasno, med predsedniško predvolilno kampanjo je Trump postal največji fen WikiLeaksa: »Ljubim WikiLeaks!«, »WikiLeaks, ljubim WikiLeaks!«, »Oh, ljubimo WikiLeaks!«, »WikiLeaks kaže, kako pokvarjeno je vse skupaj!« Tvital je Assangeeve citate, ga moledoval in pozival, naj najde in objavi »izgubljene« zasebne mejle Hillary Clinton, zadnji mesec pred volitvami pa je, ugotavlja portal ThinkProgress, WikiLeaks omenil kar 164-krat. Nihče ga ni tedaj omenil tolikokrat.

Takoj po izvolitvi pa se je začel delati, da ne ve, kdo je Assange. »Ničesar ne vem o njem. O njem res ne vem kaj dosti. Res ne,« je dahnil lani novembra, po Assangeevi aretaciji pa: »Ničesar ne vem o WikiLeaksu. To me ne zanima.« Toda če pomislite, kako vztrajno je Assange razkrival tajne dokumente ameriške vlade (to je huje od vojaškega napada na Ameriko, so vpili Američani), kako gredo Trumpu na živce novinarji, še posebej tisti, ki brskajo po skrivnostih politikov in Bele hiše, kako jih ves čas psuje in demonizira (»sovražniki ljudstva«), kako je pravosodno ministrstvo pozival, naj obračuna z mediji, ki razkrivajo skrivnosti, kako je pozival k zakonodajnim spremembam, ki bi olajšale kaznovanje novinarjev in medijev, in kako je Jamesa Comeyja, nekdanjega direktorja FBI, spraševal, ali novinarje lahko zapre, je jasno, da ga Assange še kako zanima. Če mu bo uspelo doseči izročitev neameriškega novinarja in če mu bo uspelo tega neameriškega novinarja potem zapreti, se bo zgodilo natanko to, kar je hotel: kriminaliziral bo novinarstvo in ustvaril bo pravno situacijo (precedens), zaradi katere bo lažje kaznoval – in zapiral, se razume – ameriške novinarje, vse tiste, ki mu pijejo kri, in vse one, ki razkrivajo politično korupcijo, kršitve človekovih pravic, vojne zločine in pokole novinarjev.

Ja, ko bo Trump obračunal z Assangeem, se bo lahko mirno lotil kriminalizacije drugih novinarjev in medijev. Ja, Američani bodo lahko preganjali in prijeli in obsodili kateregakoli tujega, neameriškega novinarja. In ja, zakaj ne bi potem Američani aretirali nemškega novinarja, ki bi se zatekel na slovensko ambasado v Moskvi, in zakaj ne bi Rusi aretirali slovenskega novinarja, ki bi se zatekel na hrvaško ambasado v Washingtonu?

Povsem mogoče je, da Assangea zdaj čaka sistematična, dobro koordinirana, vnaprej dogovorjena kalvarija, distopično mučenje na odprti sceni – drugim v poduk. Najprej ga bodo morda zaprli Britanci – zaradi kršitve pogojnega izpusta. Ko mu bo kazen potekla, ga bodo izročili Švedski, ta pa ga bo morda zaprla zaradi spolnih napadov, kajti dve Švedinji ga dolžita posilstva oziroma nezaželenega seksa brez kondoma (ker se je vmes zgodilo gibanje #MeToo, so te obtožbe, ki so jih Assangeevi feni razglašali za delo »globoke države« in švedske tajne službe, še toliko hujše, tako da je zahteva po izročitvi tako rekoč neizbežna). Ko mu bo kazen potekla (antiassangeevci itak trdijo, da je Assange WikiLeaks lansiral zato, da bi prikril in relativiziral svoje spolne zločine), pa ga bodo izročili Ameriki, kjer bodo naredili vse, da bo na svobodo prišel šele, ko bo star, mrtev in bel in ko se ga bodo spominjali le še zbiralci trivie in reševalci križank.

Ko sta na sceno stopila Assange in WikiLeaks, so Američani rekli: vidite, mi smo demokrati – če bi tajne depeše kitajske ali ruske diplomacije razkril kak Kitajec ali Rus, bi ga kitajske oziroma ruske tajne službe že zdavnaj likvidirale! A kot vidimo, so ravnali natanko tako kot Kitajci: ne le da so vsem zveznim uslužbencem in vladnim podizvajalcem prepovedali brskanje po WikiLeaksu in ameriških tajnih depešah (v Kongresni knjižnici je bil dostop do WikiLeaksa blokiran!), ampak so pozvali celo k linču! K likvidaciji Juliana Assangea! Eksekuciji! Kar seveda pomeni, da so ravnali tako kot ajatola Homeini, ki je leta 1989 pisatelja Salmana Rushdieja s fatvo obsodil na smrt.

Nič, Julian Assange je vse te odprte, demokratične, kultivirane, svobodne družbe prisilil, da so pokazale svojo mračno, represivno, totalitarno, antidemokratično resnico.

Informacija z močjo termonuklearne bombe

Američani so Assangea razglasili za izdajalca – pa četudi ni Američan. Rekli so, da je kršil ameriške zakone – pa četudi v Ameriko sploh ni vstopil. Odsekajte WikiLeaksu glavo, pa se bo sesul, so vpili. Zato je tudi povsem jasno, kaj skušajo doseči z Assangeevo »likvidacijo« – enkrat za zmeraj likvidirati WikiLeaks! Strah pred »leaksi« – pred odprto, transparentno družbo – je pač največji in najhujši strah globalnih političnih elit.

Facebook je izpolnil sanje Velikemu bratu, WikiLeaks pa je najhujša mora Velikega brata. Facebook svet spreminja v mrežo prijateljev, WikiLeaks pa z vsakim novim razkritjem potrdi, da je svet mreža sovražnikov, ki prijateljstvo le hlinijo. Še več: WikiLeaks je resnica Facebooka, njegov mučni, neznosni alter ego.

Ja, Facebook je lažni prijatelj. WikiLeaks, ki so ga nasprotniki razglašali za orodje ameriških tajnih služb, za sredstvo dezinformacijske, psihološke vojne, pa je pravi prijatelj – prijatelj, ki vedno pove resnico. Najprej jo je povedal z videoposnetki pokola nad civilisti (in dvema novinarjema agencije Reuters), ki ga je v Bagdadu zagrešil ameriški helikopter (Collateral Murder), potem pa še z razkritjem pikantnih skrivnosti afganistanske (Afghan War Diary) in iraške vojne (Iraq War Logs), Guantánama (Gitmo Files), ameriške diplomacije (Cablegate) in Cie (Vault 7).

Če bi Američani Assangea obtožili objavljanja tajnih dokumentov, bi se ujeli v past, saj bi jih lahko vsak vprašal, zakaj potem ne preganjajo in aretirajo tudi novinarjev in urednikov.

Vsa ta razkritja so bila za globalne stebre oblasti šokantna in škandalozna, toda nihče ni mogel reči, da gre za laži ali špekulacije – to so bili dokumenti. Fakti. In če pomislite, da se je interneta oprijel sloves odlagališča vsemogočih smeti, laži, polresnic, nepreverjenih podatkov, fabrikacij, špekulacij in konspiroloških napletanj, potem je bila Assangeeva veličina prav v tem, da je internetu vrnil kredibilnost: WikiLeaks ni lansiral lunatičnih konspiroloških špekulacij, temveč dokumente. Brez filtrov. Ameriški diplomati zbirajo biometrične podatke o tujih voditeljih! Jetnikov iz Guantánama noče nihče vzeti, nekateri voditelji celo pravijo, naj jih pustijo kar umreti! Savdska Arabija hoče, da Amerika napade Iran! Jemen podpisuje likvidacije in pokole, ki jih izvajajo ameriška brezpilotna letala! Rusija je mafijska država! Pakistan razpada! Fidel Castro je nor na Obamo! Angela Merkel je teflon, ki se boji tveganja! Borut Pahor se hoče slikati z Obamo! Slovenija patrije kupuje po »balkansko«! In tako dalje. V nedogled.

WikiLeaks je v javnost spravil največjo količino tajnih podatkov v zgodovini (vse je objavljivo! do vsega je mogoče priti! ničesar ni več mogoče skriti!), razkril nered novega svetovnega reda in dvolično delovanje diplomacije, pokazal, da vojaki in civilisti umirajo v vojnah, v katere nihče več ne verjame, osmešil »državo nacionalne varnosti«, zamajal neznosni status quo sodobnih geopolitičnih fikcij, demonstriral eksplozivno, revolucionarno moč digitalne tehnologije, spremenil standarde žurnalizma (s starimi načini dela take količine podatkov ne bi bilo mogoče ne obdelati ne objaviti), opozoril, da Amerika verjame le v realnost, ki jo sama ustvarja, vlade pa prisilil, da so poslej dvakrat premislile, preden so srce pustile na ameriških ambasadah.

WikiLeaks je bil prej v ofenzivi – zdaj se bo moral braniti. In Julian Assange je pred leti rekel, da bo WikiLeaks, če se bo prisiljen braniti, razkril informacijo, ki ima moč »termonuklearne bombe«. Komaj čakam.