Andrej Simončič, Kmetijski inštitut: Če vsi Slovenci postanemo vegani, potem tudi Slovenije ne bo več

»Če vsi Slovenci postanemo vegani oziroma če bi opustili živinorejo, potem tudi Slovenije, kot jo poznamo danes, ne bo več«

Dr. Andrej Simončič je eden najboljših poznavalcev kmetijstva in prehranske verige v Sloveniji. Je dolgoletni direktor Kmetijskega inštituta Slovenije, najpomembnejše znanstvene ustanove s področja kmetijstva v državi. Lani jeseni ga je vlada imenovala za predsednika Sveta RS za kmetijstvo. Je pa tudi v upravnem odboru Evropske agencije za varno hrano (EFSA) s sedežem v Parmi. Na raziskovalnem področju se ukvarja predvsem s pesticidi oziroma, kot nas takoj popravi, s fitofarmacevtskimi sredstvi.

Med njimi je v javnosti v zadnjem času najbolj izpostavljen glifosat, herbicid, ki ga je Mednarodna agencija za raziskave raka (IARC) uvrstila med verjetno rakotvorne snovi. A dr. Simončič še naprej zagovarja mnenje EFSA in številnih drugih regulatornih agencij po svetu, ki trdijo, da njegova uporaba ljudem po sedaj znanih podatkih ter mednarodno uveljavljeni oceni tveganja ni nevarna.

Zakaj potrebujemo pesticide?

Verjetno mislite fitofarmacevtska sredstva. Pesticidi so nadpomenka fitofarmacevtskih sredstev in biocidov, pri čemer so biocidi namenjeni nekmetijski rabi. Fitofarmacevtska sredstva, ki so namenjena zaščiti kmetijskih rastlin, so potrebna za pridelavo hrane, za vzdrževanje načina življenja, kot ga poznamo. So sestavni del tehnoloških ukrepov v kmetijstvu. Praviloma velja, da uporaba fitofarmacevtskih sredstev narašča z intenzivnostjo pridelave. Več ko je pričakovanega pridelka na hektar, večja je praviloma občutljivost rastlin in večja je praviloma poraba teh sredstev. Nekatere izjeme so predvsem na področju zatiranja plevela pri nekaterih vrstah poljščin ali večletnih rastlin, ki jih je že danes mogoče na intenziven način pridelovati skoraj brez uporabe herbicidov. Gre za rastline, ki ščitijo same sebe, saj z listi prekrijejo celotno njivsko površino, da v njihovi senci pleveli ne morejo uspevati, ali pa so po drugi strani rastline kot vinska trta, hmelj ali večina sadnih vrst zaradi svoje moči in konkurenčnosti sposobne svojega razvoja tudi ob prisotnosti precejšnjega števila manj konkurenčnih plevelov. Obstajajo pa številne rastline, ki so povsem nekonkurenčne plevelu, in pri teh brez uporabe herbicidov ali drugih ukrepov za zatiranje plevelov tem enostavno ne bi bile konkurenčne. Med temi gojenimi rastlinami so predvsem različne vrtnine. Skratka, fitofarmacevtska sredstva so in bodo še kar nekaj časa potrebna za trajnostno, predvsem pa konkurenčno kmetijstvo.

Smo usodno odvisni od njih?

V javnosti še vedno vlada prepričanje, da kmetje ta sredstva uporabljajo kar malo na pamet in večinoma prepogosto, poznavalci pa vemo, da so z uporabo teh sredstev povezani visoki stroški. Če vemo, da lahko že eno ali dve dodatni škropljenji v sezoni porušita ekonomiko pridelave, se moramo tudi zavedati, da je kmetom v interesu uporabo fitofarmacevtskih sredstev zmanjšati na minimum. To pa je povezano predvsem z znanjem in različno pomočjo v smislu različne strokovne in svetovalne podpore, ki jim jo večinoma zagotavlja država. Že vrsto let sicer uvajamo številne do okolja prijaznejše alternativne ukrepe pri varstvu rastlin, na splošno pa bo moralo preteči še kar nekaj časa, preden bomo večino gojenih rastlin zmožni pridelovati popolnoma brez uporabe fitofarmacevtskih sredstev.

Pa je to realen obet za prihodnost?

Veliko je odvisno od sprejemanja hitro razvijajočih se biotehnoloških tehnologij v kmetijstvu, ki med drugim vključujejo tudi tako imenovano gensko tehnologijo, ki je v javnosti precej slabo sprejeta. Danes so ljudje nastrojeni proti pesticidom, a če bi jim ponudili gojene rastline, ki so plod uporabe sodobnih biotehnoloških postopkov (ne nujno gensko spremenjene) in so odporne proti povzročitelju neke bolezni ter zato ne potrebujejo škropljenja, jih verjetno prav tako ne bi sprejeli.

Kaj bi se zgodilo, če bi z današnjim dnem v Sloveniji prepovedali uporabo pesticidov?

Že danes pridelamo v Sloveniji zgolj približno polovico hrane, ki jo pojemo. To pomeni, da ima Slovenija že danes v tujini »v najemu« vsaj še enkrat toliko kmetijskih zemljišč, kot jih obdelujemo sami.

O kmetijstvu vsi vse vedo. V očeh javnosti je to še vedno dejavnost, ki naj bi morala biti v službi vseh državljanov, kmetje pa bi morali kmetovati na način izpred 200 let. Nikogar pa ne zanima, kako bo tak kmet tudi preživel.

Tista polovica hrane, ki jo uvozimo, je praviloma pridelana bolj intenzivno, z uporabo več fitofarmacevtskih sredstev, kot tista, ki jo pridelamo doma. Prepoved uporabe fitofarmacevtskih sredstev bi tako pomenila zgolj to, da bi še bistveno več hrane uvažali z območij z nižjimi okoljskimi kot tudi socialnimi standardi. Naša okoljska ozaveščenost se vzdržuje tudi na račun degradacije okolja v drugih državah. Naši okoljski standardi so izredno visoki. Na področju ostankov fitofarmacevtskih sredstev v pridelkih smo po nizki vsebnosti praktično v samem svetovnem vrhu. Izjemno dobro je tudi stanje naših voda. Seveda se bo ob tej trditvi našel kdo, ki bo pokazal na nekatera območja na Dravskem polju, kjer je v podtalnici še vedno mogoče najti ostanke atrazina. A gre zgolj za nekaj mikrolokacij, sicer pa v nobenem telesu podzemne vode niso prekoračene skupne mejne vrednosti, ki veljajo za vsoto pesticidov, to je 0,5 µg/l. Vedno je lahko sicer še boljše, govoriti, da je stanje slabo, pa je po mojem mnenju predvsem populistično.

Za koliko bi se brez uporabe fitofarmacevtskih sredstev v povprečju zmanjšal pridelek?

To je odvisno od številnih dejavnikov. Žito je denimo danes v povprečnem letu že mogoče pridelati z res minimalno uporabo fitofarmacevtskih sredstev, že tako pa jih uporabljamo dva- do trikrat manj kot v zahodnih državah. Pri sadnem drevju ali vinski trti je veliko odvisno od območja, na katerem raste. Če gre za bolj vlažno območje s pogostimi padavinami, ki pospešujejo razvoj glivičnih bolezni, je uporaba nujna. Na bolj sušnem in prevetrenem območju, kot je denimo naša Primorska, pa je možnosti za pojav bolezni precej manj. Razlika je lahko tudi več kot pet škropljenj. Večja ko je količina padavin v letu in še posebej v rastni sezoni, večja je v Sloveniji poraba fitofarmacevtskih sredstev. Od približno tisoč ton fitofarmacevtskih sredstev, kolikor jih na leto v povprečju v zadnjih letih porabimo v Sloveniji, kar dve tretjini odpadeta na fungicide. In znotraj fungicidov je spet dve tretjini samo bakrovih in žveplovih pripravkov. To pa so pripravki, ki veljajo za naravne in jih je dovoljeno uporabljati tudi v ekološkem kmetijstvu.

Kako pa je z okoljsko sprejemljivostjo bakra in žvepla?

Baker je prav gotovo fitofarmacevtsko sredstvo, ki bo v prihodnje deležno precejšnjih omejitev. Kot težka kovina se akumulira v tleh. Že danes imamo precej trajnih nasadov, predvsem vinogradov in hmeljišč, kjer je koncentracija bakra v tleh daleč nad tisto, za katero bi še lahko rekli, da je okoljsko sprejemljiva, zlasti s stališča vpliva na deževnike in nekatere druge talne in vodne organizme.

Kako pomemben je glifosat v slovenskem kmetijstvu?

Če bo glifosat prepovedan, bo pač treba preživeti brez njega, tako kot smo to počeli pred njegovo iznajdbo. Glifosat je sicer tako v Sloveniji kot tudi širše izjemno koristen pri reševanju težav z večletnimi pleveli na njivah. Če imamo njivo brez večletnih plevelov, potem lažje pridelujemo večje število tudi manj konkurenčnih gojenih rastlin, za katere nimamo ustreznih selektivnih herbicidov, drugi nekemični ukrepi pa so zaradi številnih vzrokov težko izvedljivi, predvsem pa ekonomsko neupravičeni. Osat, pirnica, slak in še cela vrsta drugih plevelov, ki jih z globalizacijo počasi dobivamo tudi k nam, so precej trdovratni in odporni proti različnim mehanskim ukrepom, kot so na primer oranje, brananje in okopavanje, zato kmetje vsakih nekaj let med žetvijo in novo setvijo uporabijo glifosat.

Največ glifosata sicer porabijo DARS in Slovenske železnice, po letu 2021 pa ga ne bodo smeli več uporabljati. > Seveda je mogoče rastlinje ob avtocestah in železniških progah obvladovati tudi drugače, a treba se je zavedati, da to pomeni vsakomesečno košnjo ali izvajanje drugih pogostejših nekemičnih ukrepov. In promet po naših železnicah je počasen že brez pogostih vzdrževalnih del. Uporaba glifosata je v tem primeru pač najbolj racionalna rešitev. Še posebej glede na to, da je veljal in še vedno velja za okoljsko izjemno sprejemljiv in učinkovit herbicid. Med vsemi herbicidi se najmanj izpira v podtalnico, v podzemni vodi v Sloveniji ga praktično ne najdemo, težavo lahko pomenijo zgolj površine, kjer prihaja do erozije zemljišča, pri čemer se lahko s talnimi delci skupaj premešča tudi glifosat.

Se pa to prepričanje o varnosti in neškodljivosti po objavi poročila IARC, ki je glifosat uvrstila na seznam verjetno rakotvornih snovi, spreminja ... 

Težko sodim o vplivih na zdravje ljudi. Za to nisem strokovnjak, ukvarjam se predvsem z učinkovitostjo fitofarmacevtskih sredstev in njihovimi vplivi na okolje, vprašanje rakotvornosti pa spada na področje humane toksikologije. Kar se tiče Evropske agencije za varno hrano, ostaja pri svojem stališču, da glifosat ne pomeni nevarnosti za zdravje ljudi. Vse prepovedi in ukrepi, ki jih v zadnjih tednih oziroma mesecih sprejemajo posamezne evropske države, v tem trenutku temeljijo predvsem na političnem premisleku in odločitvah. Nimamo nikakršnih novih podatkov, ki bi nakazovali na drugačen sklep.

EFSA in druge regulatorne agencije se pri ocenjevanju tveganj zanašajo predvsem na podatke in raziskave, ki jih predloži in financira industrija. Kako lahko ta neodvisno in zanesljivo preveri izdelek, ki ga želijo prodajati? Kako preprečiti ponarejanje podatkov?

Metodologija za pridobivanje zahtevanih podatkov in izdelava ocene tveganja je zelo natančno predpisana in si je ni izmislila industrija, temveč jo je predpisala EU. Ne Monsanto ne Bayer nista imela pri tem nič. Način preverjanja nevarnosti in tveganja za človeka so zasnovali zdravniki in toksikologi. Laboratoriji, v katerih izvajajo raziskave, so akreditirani. In to bi moralo v normalnih razmerah zadoščati za verodostojnost podatkov in ugotovitev. Analize in ocene tveganja za fitofarmacevtska sredstva so celo bolj obsežne in natančne kot za druge kemikalije in celo zdravila. Predvsem zato, ker se pri fitofarmacevtskih sredstvih upošteva in predvideva razpršena uporaba na prostem na velikih površinah, zaradi česar je potrebnih veliko dodatnih ekotoksikoloških raziskav.

Če vemo, da lahko že eno ali dve dodatni škropljenji v sezoni porušita ekonomiko pridelave, se moramo tudi zavedati, da je kmetom v interesu uporabo fitofarmacevtskih sredstev zmanjšati na minimum.

Kako sploh poteka postopek za odobritev nekega fitofarmacevtskega sredstva? 

Razvoj fitofarmacevtskega sredstva naj bi stal približno 250 do 300 milijonov evrov, postopek razvoja pa traja od 10 do 15 let. Velikokrat se razvoj ustavi že v zelo zgodnji fazi, na podlagi ugotovljenih neželenih kemijskih in fizikalnih lastnosti. Snov, ki ima razpolovni čas več kot dva meseca, praktično ne more več dobiti odobritve. Če ima slabo moč vezanja na talne delce ali pa je preveč topna v vodi, tudi pomeni, da se bo lahko preveč spirala v podtalnico. Prav tako je treba denimo preveriti vpliv na celo vrsto neciljnih organizmov, od sesalcev in deževnikov, vodnih organizmov do ptic in opraševalcev. Če je neka snov nevarna za čebele, se verjetnost za njeno odobritev zelo zmanjša. Šele ko aktivna snov oziroma fitofarmacevtsko sredstvo prestane vse te preizkuse in ocene, jo sploh dobijo v roke ocenjevalci – regulatorji, skupaj z vso zahtevano dokumentacijo. Lahko se zgodi, da je kakšen od parametrov na meji sprejemljivega. Takrat ocenjevalci praviloma zahtevajo študije višjega reda in mora podjetje opraviti dodatne raziskave v naravi.

Ko govorimo o ekotoksikologiji ali humani toksikologiji, pa vedno obstaja možnost, da fitofarmacevtski pripravek pomeni drugačno tveganje, če ga uporabimo skupaj z drugimi sredstvi. Na evropski ravni kot tudi drugod po svetu namreč ocenjujemo zgolj aktivne snovi in fitofarmacevtska sredstva, ne pa kombinacije različnih sredstev, kar se v praksi večkrat dogaja.

Hočete reči, da glifosat sam po sebi morda ni škodljiv, je pa morda lahko škodljiv Roundup, Monsantov herbicid na osnovi glifosata? 

Tu gre za več stvari. Eno je aktivna snov, drugo pa so vsi dodatki in pomožne snovi v fitofarmacevtskem sredstvu. Pri tem se pogosto dogaja, da je lahko topilo ali katera izmed drugih pomožnih snovi bolj problematična od same aktivne snovi. Tako je bilo tudi v primeru Roundupa in drugih tovrstnih pripravkov, kjer je v preteklosti prevladalo mnenje, da je topilo manj primerno od samega glifosata. Zato so ga tudi nadomestili s primernejšim. Tisto, kar je bolj problematično, pa je dejstvo, da pri ocenjevanju tveganj ne upoštevamo možnosti kombiniranja na primer več herbicidov ali kombinacij insekticidov in fungicidov. Težava je torej v tem, da še vedno ne uporabljamo modelov, ki bi lahko predvideli morebitne negativne sinergistične učinke več snovi hkrati. In to je res pomanjkljivost trenutnega sistema, ki jo želijo strokovnjaki odpraviti oziroma izboljšati. Danes sicer vemo bistveno več, kot smo vedeli pred 50 leti. Morda pa ne vemo niti polovice tega, kar bomo vedeli čez 20 let. In zato je treba na tem mestu izpostaviti, da ne glede na to že danes postavljamo omejitve pri uporabi fitofarmacevtskih sredstev, ki v največji možni meri zagotavljajo zaščito zdravja ljudi in okolja.

Še vedno se mi postavlja vprašanje zaupanja v podatke, ki jih predložijo podjetja. Ali jim ocenjevalci slepo zaupajo ali kaj tudi sami dodatno preverijo? 

Skepsa je vedno zdrava. Vsakdo, ki je vključen v postopek izdelave dosjeja ali ocene tveganja, je vrhunski strokovnjak, je preverljiv in dokazano sposoben delati tisto, kar dela. Zlorab nikoli in nikjer ni mogoče povsem izključiti, je pa tveganje za potvarjanje in prirejanje rezultatov zaradi stroge metodologije minimalno. To je sistem, ki velja tudi drugod, denimo v ZDA ter Kanadi in se je izkazal za najbolj racionalnega. Zdi se mi nerazumljivo in do neke mere shizofreno, da Evropska unija ustanovi neodvisno agencijo, ki naj bi delovala v korist svojih prebivalcev, nato pa države članice in evropski parlament ne verjamejo instituciji, ki so jo sami ustanovili, jo plačujejo in jo nadzirajo.

V preteklosti smo imeli že veliko primerov, ko je sprva neka snov veljala za neškodljivo in sprejemljivo, pa se je naknadno, z leti uporabe, izkazalo, da vendarle ni tako nedolžna in jo je bilo treba prepovedati. Atrazin je že en tak herbicid, ki so ga včasih na veliko uporabljali, danes pa velja za hormonskega motilca in ga kljub dolgoletni prepovedi ponekod še vedno najdemo v podtalnici. Kako prepričani ste, da ne bi šel tudi glifosat po tej poti?

Pri tovrstnih prepovedih gre pogosto tudi za politične odločitve. Atrazin je bil v uporabi več desetletij. V Sloveniji smo ga uporabljali praktično na vsaki drugi njivi, ali bolje rečeno, na vsaki njivi vsako drugo leto, kljub temu so bile težave z njim z izjemo povečanih vrednosti na nekaterih lokacijah s podzemno vodo izjemno majhne. Če bi ga uporabljali zmerneje, bi bil verjetno še danes v uporabi, tako kot je še vedno drugod po svetu, saj ni nič bolj nevaren in škodljiv kot večina drugih sredstev, ki jih uporabljajo še danes. Atrazin je pred prepovedjo v EU dobil pozitivno oceno, a so ga nato zaradi pojavljanja ostankov v podzemni vodi na podlagi politične odločitve umaknili s trga na območju celotne EU.

Danes so ljudje nastrojeni proti pesticidom, a če bi jim ponudili gojene rastline, ki so plod uporabe sodobnih biotehnoloških postopkov, ki so odporne proti povzročitelju določene bolezni in ki zato ne potrebujejo škropljenja, jih verjetno prav tako ne bi sprejeli.

Baker, o katerem sva že govorila, je po drugi strani dokazano škodljiv za veliko vrst živih organizmov, pa se mu kljub temu ne zgodi nič. Ker pač velja za naravno, ekološko sredstvo in v EU za ekološko kmetijstvo nimajo dovolj učinkovite alternative zanj. V postopku ocenjevanja je prejel veliko slabšo oceno od denimo glifosata, pa je kljub temu brez težav dobil politično odobritev. Želim zgolj poudariti, da lahko javno mnenje precej vpliva na sprejemljivost določene snovi, ne glede na njen dejanski ekotoksikološki in toksikološki profil.

Ali javno mnenje pomeni težavo za sodobno kmetijstvo?

Da ne bo pomote, nadzor javnosti je dobrodošel in potreben. Mora pa temeljiti na pravih podatkih, ne na polovičnih informacijah, vzetih iz konteksta. O kmetijstvu vsi vse vedo. Kmetijstvo je v očeh javnosti še vedno dejavnost, ki bi morala biti v službi vseh državljanov, kmetje pa bi morali kmetovati na način izpred 200 let. Nikogar pa ne zanima, kako bo tak kmet tudi preživel. V slovenskem kmetijstvu glavna težava ni vpliv kmetijstva na okolje, temveč vprašanje, kako sploh ohranjati kmetije, kako zadržati kmeta, da nadaljuje obdelovanje površin.

Danes v Sloveniji pridelamo v povprečju za polovico manj žita na hektar kot v zahodni Evropi. Pridelamo za 30 odstotkov manj jabolk na hektar. Kako naj bo naš kmet konkurenčen? Če ne bo imel vsaj približno primerljivih možnosti za pridelavo hrane, potem tudi okolja, kot ga poznamo, v prihodnje ne bo. Za vzdrževanje krajine skrbijo edinole kmetje. Sami oni so tisti, ki preprečujejo zaraščanje površin. Zato bi si morali vsi skupaj prizadevati, ne zgolj ministrstvo, pristojno za kmetijstvo, da se vasi v večini ruralnih območij zaradi opuščanja kmetijske pridelave ne bodo spraznile.

Kako gledate na rastoče zavedanje o uničujočem okoljskem vplivu živinoreje in na krepitev veganskega gibanja?

Če vsi Slovenci postanemo vegani oziroma če bi opustili živinorejo, potem tudi Slovenije, kot jo poznamo danes, ne bo več. Že tako ali tako imamo slabi dve tretjini Slovenije prekrite z gozdom. Med našimi zelo omejenimi kmetijskimi površinami pa je dve tretjini travinja, ki ga je mogoče izrabiti zgolj za pašo živali oziroma pridelavo krme. In to je praktično edino jamstvo za ohranjanje krajine in kolikor toliko skladen regionalni razvoj, za to, da ne bo vseh površin, tik do glavnih cest, začel prekrivati gozd. Na tisto malo ravninskih površinah, primernih za rastlinsko pridelavo, ki jih imamo v Sloveniji, se drenjajo še ceste, naselja, tovarne ipd., hkrati pa bi želeli imeti čim večjo prehransko samooskrbo. To pač ne gre skupaj. Izkoristiti moramo naše naravne danosti. In te so v največji meri primerne za pašno živinorejo. Živinoreja že vrsto zadnjih let pomeni kar približno polovico vseh prihodkov v slovenskem kmetijstvu. Bi pa bilo morda res smiselno živinorejo umakniti iz nižin in jo prestaviti na bolj gričevnata območja, primerna za pašo, tako pa sprostiti nekaj njivskih površin, ki so zdaj namenjene pridelavi koruze in drugih rastlin za krmo. Omejevanje živinoreje na splošno bi bil po mojem mnenju strel v koleno.

Kar se tiče vpliva živinoreje na podnebne spremembe, se moramo zavedati, da v Sloveniji kmetijstvo prispeva krepko manj od deset odstotkov vseh izpustov toplogrednih plinov in da so glavna področja, na katerih bo treba ukrepati, predvsem promet, energetika in industrija.

Kako ste glede na pomanjkanje njivskih površin sprejeli prihod Magne na Dravsko polje?

Vsekakor si na inštitutu že dalj časa prizadevamo za čim večjo zaščito kmetijskih zemljišč. Glede na to, kako nizko smo po obsegu njivskih površin na prebivalca, bi morala biti ravninska kmetijska zemljišča bistveno bolj zaščitena, kot so v tem trenutku. Uveljavlja pa se povsem napačno prepričanje, da je dopustno pozidati najboljša kmetijska zemljišča, če hkrati z rekultivacijo ali spremembo namembnosti zagotovite nadomestna zemljišča. Res ne vem, zakaj ne bi raje investitorjev usmerjali vsaj na tista zemljišča, kjer je bilo kmetovanje zaradi slabše kakovosti opuščeno.

Zavedamo se, da potrebujemo hitro cesto do Slovenj Gradca in Dravograda. A glede na zdaj predvideno traso bo speljana po najboljših kmetijskih zemljiščih. Ne glede na široko zavedanje o pomanjkanju kmetijskih zemljišč je kmetijska zemlja še vedno najmanj vredna. Vsak bo najprej žrtvoval kmetijsko zemljišče.

Hkrati pa je še na tistih redkih preostalih njivskih površinah pridelava pogosto omejena in otežena zaradi vključenosti velikega dela Slovenije v območje Natura 2000 ali drugih naravovarstvenih omejitev.

Baker je dokazano škodljiv za veliko vrst živih organizmov, pa se mu kljub temu ne zgodi nič. Ker pač velja za naravno, ekološko sredstvo in v EU za ekološko kmetijstvo nimajo dovolj učinkovite alternative zanj.

V zadnjem času ob prehranskih aferah velikokrat slišimo mnenje, da je hrana v trgovinah, sploh ob različnih akcijah, preprosto prepoceni, da bi jo še znali ceniti. Kakšno je vaše mnenje?

Sprijazniti se je treba, da je povprečen državljan pri nakupovanju hrane praviloma najbolj pozoren ravno na ceno. Prepričan sem, da pri tem Slovenci nismo nobena izjema. Vsi imamo izračunano, kje imajo najcenejši sir, kje je najcenejši sladkor, najcenejša solata ... Deklarativno smo vsi za ekološko pridelavo in bio izdelke, a večinoma se na koncu odločamo na podlagi cene, kar lahko po eni strani nakazuje, da verjamemo, da je vsa hrana zdrava in neoporečna, po drugi strani pa to nakazuje na dejstvo, da smo Slovenci varčni in dajemo ceni prednost pred kakovostjo. Delež ekoloških živil je le približno dve- do triodstoten. In večino tega uvozimo. Z vidika povprečnega državljana je zato težko reči, da bi si želeli, da bi bila hrana dražja. Težava pa je v tem, da naši kmetje težko konkurirajo pridelavi kmetov iz večjih, kmetijsko bolj razvitih držav in zato ne morejo dosegati enako nizkih cen. Poljski sadjarji so na primer lani jabolka prodajali po celotni EU za manj kot pol cene slovenskih. In jabolk imajo dovolj za praktično celo Evropo. Če bodo takšno cenovno politiko, ki je verjetno podprta tudi s strani države, nadaljevali še nekaj let, se lahko hitro zgodi, da bo še tistih nekaj naših sadjarjev ustavilo pridelavo.

Na Nizozemskem kmet pridela od 60 do 70 ton krompirja ali čebule na hektar, v Sloveniji pa od 30 do 40 ton. Turški kmet lahko zaradi ugodnejšega podnebja krompir pridela celo večkrat na leto in še bi lahko naštevali.

Kje vidite dolgoročno rešitev?

Za dosego višje samooskrbe ter konkurenčnega kmetijstva je nujno stremeti k čim bolj okoljsko učinkoviti kmetijski pridelavi. In pri tem nam lahko pomagata predvsem znanje in dobra organiziranost kmetijstva, pri čemer pa ima še posebej pomembno vlogo ustrezna podpora države, in kot sem že dejal, tu ne gre zgolj za ministrstvo, pristojno za kmetijstvo. Za vzdrževanje sedanje strukture kmetijstva se bodo morali manjši kmetje usmeriti predvsem v nadstandardno pridelavo višje kakovosti, ki jim bo omogočila nekoliko višji dohodek na manjših kmetijah. Rešitev bi lahko bile tudi različne dopolnilne dejavnosti. Če bo naš cilj večja samooskrba, pa bomo morali imeti in spodbujati tudi večje kmete in podjetja, ki bodo sledili vsej razpoložljivi tehnologiji in katerih pridelava bo konkurenčna tujini. Predvsem pa je treba zagotoviti večjo povezanost kmetov. V tem pogledu smo dokaj specifični, ker očitno preprosto ne znamo sodelovati. V tujini so zadružni sistemi precej bolj učinkoviti in kmetje svojih pridelkov praktično sploh ne prodajajo zunaj teh sistemov. Pri nas pa še vedno vsak misli, da bo najbolje prodal sam. In zato so kmetje v razmerju do drugih členov v prehranski verigi pogosto v podrejenem položaju. Če vemo, da trgovci jabolka odkupujejo po 15–25 centov na kilogram, prodajajo pa jih za evro in več na kilogram, potem je jasno, kdo je tu močnejši in kdo si odreže največji del pogače.