Sosednje države postajajo vse bolj sebične in napadalne

Enega izmed boljših opisov mednarodnopolitičnih razmer, ki smo jim dandanes priča v naši regiji, je za Mladino pred pol leta podal Denko Maleski, prvi makedonski zunanji minister v vladi Kira Gligorova, katerega država se je znašla na tnalu med ameriškimi in ruskimi interesi. »Po svetu je zavladala logika hladne vojne, države so začele igrati igro ničelne vsote, mislijo, da lahko zmage dosežejo le na račun porazov drugih držav. To pomeni, da če delaš kakršnokoli zlo svojemu domnevnemu nasprotniku, je to v tvojem interesu. Logika hladne vojne je bila zelo preprosta. Češ, vi želite rušiti nas, zato bomo mi rušili vas.« Nekako v smislu, da lahko tudi Slovenija zmaga le, če bo Hrvaška izgubila.

Maleski, profesor mednarodnih odnosov in mednarodnega prava na skopski univerzi, ni po naključju poudaril, da odnosi med državami spet postajajo podobni igri ničelne vsote – in da izgineva vera v skupno dobro. Profesorji mednarodnih odnosov namreč vedo, da je mogoč tudi drugačen svet. Ob tem imajo navadno v mislih zlato dobo mednarodne politike, mir po napoleonskih vojnah, ki so ga zagotavljali diplomati na mednarodnih kongresih – tudi ljubljanskem leta 1821. Ti so bili varuhi mednarodne etike. Za današnji čas najbolj neverjetne so anekdote o posojanju diplomatov iz tistega časa. »Leta 1815 je imel ruski Aleksander I. na dunajskem kongresu za ministre in svetovalce v zunanjih zadevah dva Nemca, enega Grka, enega Korzičana, enega Švicarja, enega Poljaka in – zgolj enega Rusa,« je recimo v svoji slavni knjigi Politika med narodi zapisal Hans Morgenthau, ki ni pozabil omeniti, da so leta 1862, ko je Bismarck postal pruski kancler, Bismarcku Rusi ponudili, da bi postal njihov veleposlanik.

Ta izkušnja, da obstaja nekaj, kar je nad sebičnostjo posameznih držav, za kar lahko skrbi nadnacionalna elita diplomatov, ki z rednimi srečanji ohranja mir in si prizadeva za razumevanje med nacijami, je kasneje botrovala ustanovitvi obeh prvih sodobnih nadnacionalnih tvorb, Društva narodov po prvi svetovni vojni in Organizacije združenih narodov (OZN) po drugi ter seveda na evropski celini ustanovitvi EU. In seveda se tudi Denko Maleski zaveda, da so v zgodovini odnosov med državami zatonu diplomacije in vere v mednarodno dobro vedno znova sledila obdobja sebičnosti in vojn. In dejansko je opozoril prav na slednje. Seveda ni edini.

»Problem in skrb zbujajoče je, da se danes egoizem, kot vzorec obnašanja v mednarodni skupnosti, spet vrača. Obstoječi sistem postopno erodira, pravila se ne spoštujejo več, nastaja vakuum, v katerem izginja staro, ne da bi že imeli novo mednarodno ureditev, krepi se nacionalni identitizem, ki vrača načelo sacro egoismo kot vrednoto, za katero smo mislili, da je zgodovinsko že preživeta. V mednarodnih odnosih izgubljamo občutek za vzpostavljanje potrebnega ravnotežja med interesi – realizmom – in vrednotami – moralo in etiko,« našteva recimo zdaj že bivši svetovalec za mednarodno politiko pri premieru Marjanu Šarcu, nekdanji dolgoletni veleposlanik na Dunaju, v New Yorku, Washingtonu in Haagu Roman Kirn.

Države postajajo vse bolj sebične tudi zato, ker zmaguje najbolj grob, liberalni kapitalizem.

Kako je ta zmaga egoizma videti konkretno? Morda jo najbolj jasno vidimo v naših odnosih s Hrvaško, za katere se zdi, da v njih ni več zaupanja, s Hrvaško po novem ne komunicirajo več diplomati, ampak le še obveščevalne službe. Egoizem je očiten tudi pri Madžarski, ki kljub nasprotovanju uradne Ljubljane širi svoje kapitalske investicije, vdira v bančni sistem in se vmešava v tukajšnje volitve. Očiten je tudi pri Avstriji, ki je začela ovirati poslovanje slovenskih podjetij na njenih tleh, ki omejuje prost pretok ljudi, z napotenimi delavci vred. Egoizem pa seveda čutijo tudi slovenske manjšine v teh državah: Olip Nanti, podpredsednik Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS), pravi, da glede novega odnosa Avstrije do slovenske manjšine vse pove zgolj en podatek: »V enem letu naša manjšina ni dobila niti termina pri pristojnem ministru.« Je pa v tem času, maja lani, avstrijski parlament prvič po osamosvojitvi soglasno sprejel resolucijo v podporo uradnemu priznanju nemško govoreče skupnosti v Sloveniji kot manjšine. To je bil velik korak. Avstrija, ki ima za seboj izkušnjo anšlusa, je doslej pri zaščiti pravic Nemcev v Sloveniji vedno čutila določeno mero nelagodja.

In podobno je mogoče opaziti tudi v Italiji. Ksenija Dobrila, nova predsednica Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ), ene izmed dveh predstavniških organizacij slovenske narodne skupnosti v Italiji, sicer pravi, da so se po dolgih desetletjih namenskega izvajanja jezikovne in kulturne asimilacije ter medetnične zadržanosti ali celo sovraštva odnosi med Italijani in Slovenci izboljšali. Hkrati s tem pa v skupnosti opažajo pojave, ki podžigajo trenja, razlaga. Recimo novembrski shod skrajnega fašističnega gibanja CasaPound, ki mu je januarja sledil sprejem pripadnikov fašističnega oddelka X Mas na goriškem županstvu. Potem sta prišla dan spomina na fojbe in eksodus. Na zid pred višješolskim slovenskim centrom v Gorici so ob tem neznanci nalepili logotip neofašistične organizacije Blocco studentesco. Temu je sledila še slovesnost na bazovskem šohtu, z vsemi že znanimi, spornimi izjavami visokih italijanskih politikov.

»Pogrevanje zgodovine in njeno izkrivljanje imata jasen namen: Slovence postavljata na zatožno klop, ob tem pa se namensko spregledujejo fašistično zatiranje, škoda in trpljenje, ki so ga Slovenci utrpeli še zlasti v obdobju 1920– 1945. Zgoščenost pojavnosti vseh navedenih oblik zgodovinskega potvarjanja in različnih desničarskih pobud ter izvajanj uradne politike ni slučajna in ustvarja velik pritisk na Slovence v Italiji,« pravi Ksenija Dobrila.

Varnostni strokovnjak Andrej Rupnik, ki je bil med letoma 2007 in 2010 direktor Sove, pravi, da je eden od pomembnejših, globalnih vzrokov za vznik novodobnega egoizma med državami mogoče najti v ekoloških spremembah oziroma širjenju sušnih območij v podsaharski Afriki: »Milijoni ljudi se morajo zaradi pomanjkanja vode, hrane in dela, s katerim bi se lahko preživljali, preseljevati. Deloma prihajajo v Evropo, ki na te spremembe ni pripravljena. Od organiziranja iregularnih migracijskih poti živijo kriminalne združbe, v namembnih državah se generirajo etični geti, integracija prišlekov je nizka, kar povzroča frustracije in konfliktnost z avtohtonim prebivalstvom, to pa v skrajnosti vodi tudi do terorizma …« razlaga.

Vzrok številka dve v državah, ki z vidika migracij niso namembne in so še vedno na stopnji ekonomsko-politične tranzicije, kot je recimo Slovenija, pa je kriza kapitalističnega sistema: »Ne zmaguje skandinavski model socialnega kapitalizma z visokimi davki za najbogatejše, ampak najbolj grob, liberalni kapitalizem. V Sloveniji smo v tranziciji imeli tri možnosti: družbeno premoženje prodamo našim, kar ni šlo, ker nihče ni imel dovolj sredstev; lahko ga prodamo tujcem, česar nočemo narediti pod krinko varovanja nacionalnega interesa; delno smo to sicer naredili, pa nismo bili zadovoljni; tretja možnost, ki se je tudi udejanjila, pa je, da družbeno lastnino najprej razvrednotimo, nato njen nakup financiramo s pomočjo državnih bank, kredite pa zavarujemo s kupljenim premoženjem, ki zaradi slabega upravljanja ne generira dovolj prihodkov, da bi ta skrajno tvegani ekonomski model uspel. Propadanje gospodarstva nato generira obče nezadovoljstvo. Trenutno smo v finalni fazi privatizacije, ko se kapital iz davčnih oaz vrača v Slovenijo in kupuje, kar je še ostalo. Kar spet ne more biti toplo sprejeto,« razlaga.

Vznik ozkoglednosti v mednarodni politiki je seveda mogoče opaziti tudi v Sloveniji. Ta mesec je bila spet na udaru Hrvaška, ponovno zaradi arbitražnega sporazuma. Slovenski premier Marjan Šarec je pri tem deloval odločno in z vidika političnega marketinga pravilno. V Dubrovniku se ni želel srečati s hrvaškim premierom Andrejem Plenkovićem, zaradi domnevno hrvaškega poskusa, da televizija POP TV ne bi objavila imena hrvaškega obveščevalca, ki naj bi prisluškoval v arbitražni aferi, je prvič doslej sklical svet za nacionalno varnost, katerega sekretariat vodi njegov zaupnik, bivši obveščevalec Damir Črnčec. Poleg tega je dal za bruseljski novičarski portal Politico intervju, v katerem je bil tako kritičen do evropske komisije kot še noben slovenski voditelj doslej. Četudi se zdi kritika upravičena – češ da je Slovenija razočarana, ker se preveč spolitizirana evropska komisija ni bolj odločno postavila na slovensko stran –, pa je vendarle videti, kot da njegov evroskeptični pristop ni bil namenjen evrokratom ter Nemčiji ali Franciji, ampak bolj domači javnosti.

Šarec je sicer še vedno nepopisan list, a nekatere njegove poteze že kažejo, da utegne po vzoru sosednjih, populističnih strank voditi bolj kratkovidno politiko. Konec prejšnjega meseca je Šarca recimo zapustil njegov zunanjepolitični svetovalec Kirn, in sicer zato, kot je povedal za TV Slovenija, ker Šarec njegovih nasvetov ni več potreboval. Zanašati naj bi se začel prav na obveščevalca Črnčeca, domnevno celo pri izbiri veleposlanikov. Težko je sicer oceniti, ali se slovenski predsednik vlade preveč naslanja na obveščevalno stroko, ki bi morala biti pod demokratičnim nadzorom, je pa dejstvo, kot nam je odgovoril tudi Črnčec, da je ta začel s Šarcem neformalno sodelovati že vsaj leta 2017, s preostalimi svetovalci pa Šarec nima tako dolge zgodovine. Še več, po naših informacijah je Šarec januarja prenehal organizirati redne kolegije vseh državnih sekretarjev, s čimer se je seveda njihov vpliv zmanjšal, Črnčečev pa povečal. Glede tega so nam iz Šarčevega kabineta odgovorili: »Predsednik vlade redno vodi seje vlade in izvaja vse potrebne aktivnosti ter sestanke, ki so potrebni za uspešno delovanje vlade.«

Da država z zapostavljanjem svoje diplomacije lahko zaide v težave, kaže že primer ZDA, ki so, zlasti po napadu na Irak leta 2003, izjemno povečevale vojaški proračun in hkrati zmanjševale sredstva za diplomacijo, na terenu pa so vojaki in obveščevalci prevzemali posle, ki so bili dotlej tradicionalno v domeni diplomatov, razlaga Kirn: »Varnostno-obveščevalni pristopi, metode in aktivnosti namreč ne morejo in tudi ne bi smeli nadomestiti resnega dela diplomatov. Kam je to vodilo, vemo. Ta trend se dandanes s Trumpovo administracijo na žalost nadaljuje, kar je slab obet ne samo za vlogo in pomen diplomacije, temveč tudi za tisto, čemur rečemo ohranjanje stabilnega in predvidljivega sveta.«

Vznik ozkoglednosti v mednarodni politiki je mogoče opaziti tudi v Sloveniji, kjer premier ne potrebuje več diplomata, ampak obveščevalca.

Eden izmed tistih, ki je že daljnega leta 1992 opozoril na prevlado obveščevalnih tehnik pred diplomacijo in na rojstvo antidiplomacije, je bil James Der Derian, s katerim smo v Mladini leta 2008 objavili intervju. »Mislim, da so se odnosi med državami že precej oddaljili od tistega, kar je bil klasični cilj diplomacije, ki je bila posrednik med tujci. Diplomacija je imela sposobnost posrednika med najbolj nezdružljivimi in nepomirljivimi razlikami. Ker je bila diplomacija prepočasna, so morale države vlagati v tehnologije nadzora – v satelite nad nami in v obveščevalne službe na tleh. To pomeni, da se vse bolj naslanjamo na tehnološke rešitve kot na človeške kvalitete. Države mislijo, da lahko s sofisticiranim nadzorom napovedo prihodnost. To povzroča razmah antidiplomacije, vohunov, različnih tipov poizvedovanja. A namesto da bi razumeli več, so prisluškovalci dobili zgolj hrup. Izgubili so človeške filtre, ki so bili za diplomacijo tako pomembni,« je dejal.

Zaradi zahtevnejšega mednarodnega okolja namerava zdaj tudi Slovenija povečati vlaganja v vojsko, čeprav je očitno, da ta pot ne more biti dolgoročno vzdržna. Kako naj se Slovenija odzove na spremembe v mednarodnem okolju? »Ena naših največjih političnih in doktrinarnih napak se nam je zgodila po letu 2004, ko smo s pridobitvijo članstva v EU in Nato začeli verjeti, da smo s tem odrešeni vseh nadaljnjih odgovornosti in skrbi za lasten mednarodni položaj,« odgovarja Kirn, ki opaža konstanten »zdrs v irelevantnost«. Ne samo, da naj bi naša država postala zunanjepolitično neaktivna, začela naj bi na najbolj bizaren način izvažati domače notranjepolitične teme v širši prostor. »Notranja politika prevladuje nad zunanjo. To se nam je doslej pogosto dogajalo in na žalost se to dogaja tudi aktualni vladi. Sodobni makiavelizem, kot vzorec mednarodnega obnašanja, se vse preveč uveljavlja v evropskem prostoru in na žalost tudi Slovenije ni zaobšel,« je kritičen.

Smo torej dobili premiera, ki bo zelo odločen pri varovanju meje s Hrvaško in bo poskušal z vsemi sredstvi rešiti ta arbitražni spor – četudi vsi vemo, da je ta bolj simbolne narave? Z vidika strokovnjakov za manipulacijo, torej obveščevalcev, utegne Šarec ostati tako zelo priljubljen politik. A je vprašanje, ali je to res slovenski nacionalni interes. Kaj je slovenski nacionalni interes, nam je v pogovoru še najbolje povedal hrvaški zgodovinar Tvrtko Jakovina: »Če se bodo sedanji trendi v vzhodnem delu Evrope, porast nacionalizma in avtoritativnih režimov, neobstoj svetovnega vodstva, napadov na multilateralizem in mednarodne institucije, ki smo jih zgradili po drugi svetovni vojni, nadaljevali, če se bodo uveljavljali glasovi o prenapenjanju, spreminjanju meja, če bomo imeli še več spomenikov o izgubljenih bitkah, teh svojih meja ne bomo mogli ohraniti. Teh ni mogoče ubraniti v takšni konstelaciji in to je moj največji strah. Če bo dominantna ideologija naše dobe in našega dela sveta, nacionalizem, ponovno prevladala in uničila svet, ki smo ga zgradili, bo v njem najmanjšim državam najtežje.« To seveda ni le slovenski nacionalni interes, ampak tudi hrvaški, torej naš skupni. In zanj bi si morali prizadevati, za začetek brez prikritih metod dela.

Madžarski bančni vdor

Privatizacijo bank, ki jih zdaj kupuje Madžarska, je zahteval madžarski evrokrat, ki je blizu Orbánu

Slovenija je dolgo vztrajala pri politiki nevtralne države, ki se ne vtika v gospodarstvo. Kdor je v preteklosti opozarjal, da bi morala država imeti strategijo razvoja – vizijo, je navadno dobil odgovor, da so pokopališča polna najboljših vizionarjev. A ob tem, ko je Slovenija ponavljala, da je tudi upravljanje državnega premoženja ločeno od politike, so mnoge druge države, celo znotraj slovenskega gospodarstva, začele igrati aktivnejšo vlogo. Nekateri primeri, kot je bil nakup Mercatorja, ali pa vdor ameriških in ruskih skladov, so bili očitni. Drugi, četudi podobno pomembni, pa manj.

Kako sistematično, dolgoročno, na različnih ravneh in celo proti slovenski volji danes Madžarska sledi v Sloveniji svojim nacionalnim ciljem, kaže primer privatizacije slovenskih bank, kjer so ključno vlogo igrali mnogi, domnevno neodvisni madžarski ekonomisti. A šele v zadnjem času se kocke sestavljajo. Madžarska, ki si je sprva prizadevala, da bi njihova državna banka OTP kupila banko NKBM, je namreč zdaj svoje sile usmerila v nakup Abanke. Tako je recimo v začetku tega meseca na obisk k novemu guvernerju centralne banke Boštjanu Vasletu prišla madžarska veleposlanica Edit Szilágyiné Bátorfi. Privatizacijo Abanke res vodijo v Slovenskem državnem holdingu (SDH), a banka OTP mora še pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe pridobiti dovoljenje Banke Slovenije oziroma Evropske centralne banke (ECB).

Banki Slovenije smo glede sestanka poslali tudi novinarsko vprašanje, a smo dobili precej skop odgovor. »Guverner se v okviru svojega mandata srečuje s predstavniki različnih zainteresiranih javnosti,« so nam odgovorili ter dodali, da nam konkretnejših informacij glede omenjenega sestanka zaradi »zaupnosti informacij« ne morejo dati. Obisk madžarske veleposlanice pri Vasletu je bil res zaupen, kot nam je uspelo izvedeti. Vasle se je namreč z njo, v nasprotju s stalno prakso, dobil sam, na štiri oči. »Te prakse sama nikoli nisem priporočala. Odločevalci na najodgovornejših funkcijah morajo pri morebitnih lobističnih stikih delovati kolikor je mogoče transparentno,« pravi Alma Sedlar, predsednica Transparency International in bivša podpredsednica protikorupcijske komisije.

En lobistični obisk pri guvernerju centralne banke, ki ga ta tudi ni prijavil protikorupcijski komisiji, ker Banka Slovenije ni zavezanka za poročanje o lobiranju, ne pomeni veliko, a slika postane drugačna v širšem kontekstu. Slovenija seveda Abanke ne prodaja prostovoljno. Prodaja jo zaradi zahtev evropske komisije. V evropski komisiji pa je prodajo leta in leta zahteval Madžar István P. Székely. V dokumentih, za katere je bil Székely odgovoren, smo lahko brali, da banke v državni lasti sledijo »kratkoročnim ali dolgoročnim političnim ciljem« in da takšno lastništvo pomeni »moralni hazard«. Székely je trdil, da je država Slovenija slaba lastnica bank in podobno.

Toda danes je že povsem jasno, da je Székely, ki je bil od leta 2010 v komisiji pristojen za Slovenijo, ves čas užival podporo Madžarske. Brez privolitve Madžarske letos januarja Székely ne bi mogel biti imenovan za glavnega svetovalca evropske komisije, niti v Budimpešti uživati na uglednih položajih. Je recimo tudi častni profesor na budimpeški univerzi Corvinus, ki jo vodi András Lánczi – tega je leta 2016 kljub zgražanju akademske skupnosti na rektorsko pozicijo izbral madžarski predsednik vlade Viktor Orbán. K Székelyu so v zadnjih letih na sestanke hodili praktično vsi slovenski akterji, ki so bili posredno ali neposredno povezani s sanacijo bančnega sistema.

Sledi teh sestankov pa so očitne. Na mesto izvršnega direktorja slabe banke (DUTB) je bil leta 2015 imenovan Imre Balogh. Balogh je recimo, tako kot Székely, zaposlen na univerzi Corvinus, kjer opravlja nalogo vodje finančnega nadzora. Leta 2016 pa je bil v nadzorni svet banke NLB imenovan Madžar Laszlo Urban. Po zapisih v madžarskih medijih je Urban v preteklosti delal kot finančni direktor banke OTP, bil je – ali pa je še – član Orbánove stranke Fidesz, leta 1998 pa celo za kratek čas finančni minister v prvi Orbánovi vladi. Bivši nadzornik NLB, ki je z Urbanom delal tri mesece, Anton Ribnikar, pravi, da si o Urbanu ni izoblikoval ravno dobrega mnenja. »Na sejah je večinoma molčal,« nam je povedal.

Seveda si je težko predstavljati, da bi Sloveniji uspelo v nadzorni svet madžarske banke OTP imenovati svojega predstavnika, ali celo, da bi Madžarsko poskušala prisiliti v poceni razprodajo njihovih bank, ki bi jih nato poskušala kupiti.