Cerkev dobra? Družba slaba?

Pedofilija v cerkvi zarota »nevernikov«

Nekateri za papeža Frančiška pravijo, da je revolucionaren papež, morda pretiravajo, a dejansko dela odločne korake. Tudi pri ukvarjanju s spolnimi zlorabami v cerkvi. Z njim se ne strinjajo vsi, niti v cerkvi ne. Med temi je vsaj posredno njegov predhodnik, upokojeni papež Benedikt XVI.

Benedikt, ki se je pred leti prostovoljno upokojil in umaknil iz javnega življenja, se je pred dnevi »vrnil« z »analizo spolnih zlorab v cerkvi«. Upokojeni papež je našel krivca za spolne zlorabe, ki so bile ponekod v katoliški cerkvi množične, a to po njegovem mnenju ni zapovedani celibat, kot bi si morda mislili. Krivda tudi ni v dolgoletnem neuspešnem spoprijemanju s to težavo, v prikrivanju kaznivih dejanj. Ne, kriva naj bi bila seksualna revolucija v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Kriva naj bi bila liberalizacija družbe. Seksualna revolucija naj bi bila tudi v cerkev prinesla homoseksualnost in od tam naj bi bil le še korak do pedofilije, ki naj bi se bila še posebej razrasla ob koncu osemdesetih let. Tako razmišlja Benedikt.

Ostareli papež je vse pomešal. Seveda ni res, da je homoseksualnost modna muha, predvsem pa nikakor ni povezana s pedofilijo. Ta se v cerkvi ni razrasla šele v osemdesetih letih, temveč že desetletja, če ne celo stoletja pred tem, kot dokazujejo izsledki tako imenovanih komisij resnice, ki so jih v nekaterih državah odredile oblasti. Upokojeni papež sklepa narobe, težko pa je vedeti, ali po nesreči ali pa je želel spodkopati naslednikova prizadevanja za dokončno razčiščevanje tega vprašanja.

Tudi v Sloveniji se pravega reševanja vprašanja spolnih zlorab v katoliški cerkvi niso lotili.

Tudi v Sloveniji se pravega reševanja vprašanja spolnih zlorab v katoliški cerkvi niso lotili. Vodstvo cerkve je zadnja leta sicer storilo nekaj korakov naprej, a le toliko, kot je bilo zaradi pritiska javnosti treba. Pa še ti koraki niso bili iskreni. Na to kaže dejstvo, da je ekspertna skupina za reševanje vprašanja spolnih zlorab v cerkvi v desetih letih obravnavala ravno toliko primerov – zgolj deset. In še te tako, da jih je reševala navznoter, brez seznanjanja javnosti, brez sodelovanja policije in pravosodja.

Katoliška cerkev v Sloveniji zaostaja za tempom, ki ga zadnja leta narekuje novi papež Frančišek, lahko bi celo zapisali, da se za njegova prizadevanja za spopad s spolnimi zlorabami ne meni. Šele konec prejšnjega tedna je Slovenska škofovska konferenca sprejela navodilo o uveljavljanju ničelne stopnje tolerance do spolnih zlorab, ki od vseh verskih delavcev zahteva prijavo suma kaznivega dejanja spolne zlorabe na policijo ali državno tožilstvo.

To se je zgodilo zaradi pritiska »od znotraj«, zaradi pritiska civilnodružbene pobude Dovolj.je, ki jo sestavljajo verniki in je bila ustanovljena prav z namenom, da od cerkve zahteva ničelno toleranco do spolnih zlorab. Gre za skupino ljudi, ki, kot so zapisali sami, »z žalostjo in zaskrbljenostjo ugotavljajo, da cerkev naredi veliko premalo, da bi zaščitila žrtve in iz vrst klerikov in redovnikov izločila vse storilce tega groznega in kriminalnega dejanja«.