Stonerska maša

Da bo premierni slovenski nastop kalifornijskih stoner skrajnežev Sleep poseben dogodek, je bilo jasno že ob lanski napovedi koncerta. Zaradi njihovega mogočnega statusa v polju težkih rockovskih muzik in tudi zaradi ekskluzivnosti: njihov koncert v Kinu Šiška prejšnji četrtek je bil eden izmed petih v okviru evropskega dela bendove turneje. Ker se ga je zato udeležilo tudi veliko obiskovalcev iz okoliških držav, je bil koncert razprodan, evforija pa je spomnila na čase, ko so alternativni rockerji zlahka polnili največja prizorišča. Ja, navdušenci nad rockom in metalom koncerta preprosto nismo smeli zamuditi, Sleep pa se nam je oddolžil z vrhunsko heavyrockovsko mašo, med katero so v potu obiskovalcev začela poganjati semena kanabisa.

Pri tem je treba vedeti, da so si člani zasedbe Sleep sloves kultnežev pridelali skoraj izključno s svojo glasbo, s katero so na začetku devetdesetih postavili smernice raznoterim rockovskim in metalskim muzikam. Vrnili so se k zapuščini metal mogotcev Black Sabbath, se pomudili pri zapacanem rocku seattelskih kultnežev Melvins in vse skupaj zapakirali v transoidno repeticijo težkih kitarskih rifov, gromečega basa, hipnotičnega bobnarskega lomastenja in vokalnih manter. S prvencem so ostali spregledani, nato pa s ploščo Sleep’s Holy Mountain (1992) posneli kultno klasiko. Ta jim je – tudi na krilih mainstream uspeha Nirvane – prinesla bogato založniško pogodbo, s pomočjo katere so se oboroženi z grmado kitarskih ojačevalcev in neskončnih zalog marihuane za dve leti zaprli v studio in posneli ultimativno stoner ploščo Dopesmoker. No, ker so si to omislili kot neprekinjen enourni posnetek, ki ga založba kot takega ni znala (ali pa hotela) tržiti, so se leta 1999 razšli, naslednje desetletje ustvarjali v cenjenih zasedbah High on Fire in Om, lani pa za založbo Jacka Whita kot reformirani Sleep posneli povratniško ploščo The Sciences.

S to so v četrtek, v povsem napolnjeni veliki dvorani Kina Šiška, odigrali približno polovico skladb, drugo polovico repertoarja pa sestavili iz starejših komadov, ki niso dopuščali nobenega dvoma o tem, zakaj se je trojec s tako velikimi črkami zapisal v rockovske anale. Izvirnost njihovih upočasnjenih rifov in polzirajoče ritmike je sicer očitna že na studijskih posnetkih, toda ko vse skupaj okrepi še jakost koncertnega ozvočenja, se njihov potentni spoj brutalnosti in hipnotičnosti sestavi v telesno in hkrati metafizično, religiozno izkušnjo. Po nareku svečeniške rock trojice na odru in s popolno predanostjo občinstva pod njim, ki se skupaj povsem izgubita v glasbi.

Ja, Sleep nam je v četrtek ponudil vse, kar smo pričakovali, in več. Čeprav se ni dalo izogniti nostalgiji po zlatih alterrockovskih devetdesetih, je bilo jasno, da ni šlo za koncert, ki bi iz pozabe vlekel kulten bend. Namesto tega smo doživeli nastop še vedno izjemno vitalne zasedbe in nepozaben sunek njene brezčasne glasbe.