Matej Krajnc, prinašalec besed

»Prinašalec besed« je najustreznejša oznaka za Mateja Krajnca, ukvarja se namreč z veliko dejavnostmi, ki so povezane z jezikom, domačim in tujim, njihovo osrednje stičišče pa so besede. Slednje poleg tega, da jih prinaša, tudi prenaša in odnaša, saj se njegovo udejstvovanje na kulturni srenji razteza od pesništva in pisateljevanja do prevajalstva in glasbe, loteva pa se tudi publicistike. Leta 1975 rojeni Mariborčan je pesmi in kratko prozo začel objavljati že v osnovnošolskih letih, prvo pesniško zbirko pa je izdal leta 1988, torej v zgodnjem najstništvu. Od takrat do danes je njegov opus – zaradi njegove zavidljive plodovitosti – zelo narasel. In to na vseh prej omenjenih področjih. Kot mladega pesnika ga je že leta 1992 opazil Feri Lainšček, ki mu je na republiškem natečaju mladih literatov predal titulo najboljšega pesnika. To je bila za njegovo poezijo nedvomno pomembna odskočna deska, ki ga je katapultirala do številnih pesniških zbirk, izdal jih je namreč že trideset.

Nekateri vrhunski slovenski pesniki se lahko pohvalijo zgolj z eno zbirko poezije, celo Prešeren je izdal le dve. Kako naj torej nadpovprečno produktiven pesnik selekcionira svojo izraznost, kakšno sito naj uporablja pri objavljanju, da kvantiteta ne izpodrine kvalitete? »Objavljam premišljeno, vsaj 70 odstotkov napisanega ostane v predalu, a pišem ves čas, to sem vedno počel in zdi se mi, da je obsežen opus logičen, če veliko delaš in če rad delaš – očitki o hiperproduktivnosti mi ne pridejo do živega, to očitajo tisti, ki raje dneve in noči v takšnih ali drugačnih gostinskih okoljih posedajo in pametujejo, ustvarjajo pa ne kaj dosti. Precej se pozablja, da je ustvarjanje tisto pravo, tudi hudo fizično delo. Ker sem že od rojstva tudi telesno omejen, se fizični napori skozi leta vse bolj poznajo, a tega dušebrižniki ne vzamejo v zakup,« pojasnjuje pesnik.

Na prelomu tisočletja ga je pot ponesla v radijske vode, kjer je nekaj let sodeloval v glasbenih redakcijah Vala 202 in Radia Študent. Glasba je že od nekdaj njegova spremljevalka in ena od največjih ljubezni. Poleg tega da je tudi sam kantavtor, še vedno je denimo aktualna njegova zadnja plošča Tihi dogovor, ga fascinirajo mojstri uglasbene besede, katerih dela je tudi prevajal v slovenščino. V njegovem opusu se je doslej znašlo trideset prevodov, med njimi tudi knjige Boba Dylana, Toma Waitsa in Leonarda Cohena. A ker se v prevodu lahko marsikaj izgubi, še posebej pri tako specifičnih poetih z zelo prepoznavnim slogom, jih mora dober prevajalec poznati do obisti. Najboljši prevajalci poezije in literature so bili navsezadnje ponavadi tudi sami pesniki oziroma pisatelji. Pri Krajnčevih prevodih je vidno, da se v delih omenjenih velikanov premišljeno poglablja vanje, jih (po)doživlja in skuša približati slovenskemu bralcu. Prevajal je tudi veliko klasične poezije, celo stare italijanske in francoske pesnike, in pravi, da je bilo to dosti lažje opravilo kot prevajati Dylana ali Waitsa. »Pesniki glasbeniki so kompleksni in njihove stvaritve so daleč od popevk. Tisti, ki menijo, da je Dylan Nobelovo nagrado za literaturo prejel neupravičeno, njegovih pesmi niso nikdar zares brali, sicer česar takega ne bi izustili,« dodaja Krajnc, ki mu to področje ni tuje, še več, povsem suvereno bi lahko trdili, da je strokovnjak, saj je na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 2014 magistriral iz uglasbene poezije na primeru rocka. »Poezija in glasba sta nerazdružljivi še iz davnih časov, ne glede na zvrst, poezija pa ima tudi sicer svojo notranjo melodijo – uglasbitev to notranjo melodijo prenese na zunanjo raven,« meni.

Pri domačih kantavtorsko-šansonjerskih vplivih prisega na uveljavljeno četverico Pengov, Brecelj, Kovačič, Makarovič. Če štejemo tudi kompilacije, se je doslej pojavil na okoli 180 nosilcih zvoka, kar je za marsikaterega glasbenika, ki še ni v pokoju, nepredstavljiva številka. A Krajnc je, če citiramo profesorja Borisa A. Novaka, »mojster nespečnosti«. Pravi, da bi sicer lahko malce več spal, če bi končno že dobil agenta ali menedžerja, kajti preveč energije mu gre za tehnikalije, »namesto da bi se zdaj, po 27 letih igranja in 37 letih pisanja, lahko posvetil zgolj ustvarjanju«.

Pa je v Sloveniji leta 2019 sploh še prostor za kantavtorstvo? »Mlada in tudi siceršnja kantavtorska scena je dandanes pestra in bogata, a kot taka, ki ne želi biti všečna za vsako ceno, žal daleč od oči javnosti. Agencij ta glasba, ki ni komercialna, ne zanima, velikih referenčnih založb, kar jih je še ostalo, še manj. Sicer samospevske vrste ustvarjalcev mainstream že po privzetem najbrž ne privlači, ker ni zdrav, a ušes je dovolj in zadoščalo bi, da nekomu ne bi bilo treba biti ravno ultra pop po šabloni, če želi biti slišan,« poudarja Matej Krajnc, ki bo še naprej vztrajno prinašal in prenašal besede.