Preprosto, bauhaus!

Letos je preteklo natanko sto let od rojstva ideje – bauhaus –, ki je spremenila umetnost, pretresla pedagoške postopke in bila v svojem bistvu tako nevarna za porajajoči se nacizem, da jo je ta želel v kali zatreti. Vendar neuspešno, v različnih oblikah ideja živi še danes. V mislih nimamo britanskega rock banda Bauhaus, ustanovljenega leta 1978, in še manj trgovske verige, ki je izvorno idejo sprevrgla v njeno nasprotje in jo danes najdemo tudi v vsakem slovenskem predmestju. Ne, govor bo o šoli, o Bauhausu, ki je po ukinitvi postal celo mednarodno umetniško gibanje.

Začelo se je aprila 1919, ko so v mestu Weimar pod vodstvom arhitekta Walterja Gropiusa združili dve umetniški šoli in ustanovili državno šolo Bauhaus. Šlo je za poskus, kako združiti umetnost in industrijo, kako tehnično znanje in izkušnje spojiti z umetniško ustvarjalnostjo, kako povezati uporabno in ’visoko’ umetnost z novimi tehnologijami, kako preplesti funkcijo z estetiko. Pri podajanju učne snovi so upoštevali različne vidike, vanj so vključili glasbo, filozofijo, sociologijo in naravoslovje. V bistvu je Bauhaus temeljil na izročilu angleškega gibanja Arts & Crafts in nemškega Werkbunda, vendar z močno socialno in pedagoško noto. Predvsem pa je z vključitvijo takrat najvidnejših in najnaprednejših umetnikov v pedagoški proces, bistveno nadgradil predhodna gibanja in rokodelska združenja. Od umetnikov in predavateljev je zahteval družbeno odgovornost in hkrati od družbe pričakoval, da bo šolo podpirala. To se je tudi zgodilo. V Weimarju je imela državno in mestno finančno podporo vse do leta 1925. Takrat je v mestnem svetu večino dobila nacionalsocialistična stranka in je šoli odtegnila finančno podporo. Gropius je Bauhaus preselil v socialdemokratski Dessau, tamkajšnji župan ga je sprejel z odprtimi rokami. Kmalu se je šola vselila v novogradnjo, ki jo je sprojektiral sam Gropius, in preimenovali so jo v inštitut. Vendar se je nacizem širil in leta 1932 so jih nacisti pregnali tudi iz Dessaua. Zadnji direktor, znameniti arhitekt Mies van der Rohe, je Bauhaus preselil v Berlin, v opuščeno tovarno telefonov. Vendar je aprila 1933 policija zasedla šolske prostore, aretirala 32 študentov, zaplombirala vrata, gestapo pa je vodstvo prisilil k samoukinitvi šole. Študentje in profesorji so se razkropili po Evropi, več se jih je izselilo v ZDA, kar 12 študentov pa je končalo v nacističnih koncentracijski taboriščih.

Poleg osnovne ideje – kako uporabno in visoko umetnost združiti s tehnologijo ter vse skupaj ponuditi kot socialni družbeni projekt, so bili za prodornost ideje ključni umetniki, ki jih je Gropius povabil k sodelovanju kot predavatelje. V prvih letih so bili »mojstri«, ki so vodili učne delavnice, Lyonel Feininger, Gerhard Marcks, Johannes Itten, Paul Klee, Vasilij Kandinsky, Oskar Schlemmer, Georg Muche, Laszlo Moholy-Nagy, člani šolskega sveta pa so bili Marc Chagall, Albert Einstein, Arnold Schönberg, Piet Mondrian, Oskar Kokoschka, Peter Behrens ... Skratka, na enem mestu je zbral predstavnike avantgard z vseh področjih, ki jih današnja zgodovina šteje med pomembne ustvarjalce in mislece nove ere. Ob preselitvi v Dessau so se nekateri profesorji zamenjali, nadomestili so jih nekdanji študentje – Herbert Bayer, Marcel Breuer, Josef Albers itd. Že čez tri leta (1928) so Bauhaus zapustili Gropius, Breuer, Moholy-Nagy in Bayer, direktor pa je postal arhitekt Hannes Meyer in pospešil sodelovanje šole z industrijo. V tem kratkem obdobju je bila šola s svojimi izdelki tudi finančno uspešna. Poleg tega je vzpostavila gledališče Bauhaus. Oscar Schlemmer, vodja gledališke delavnice, je preizkušal nove oblike gledališča. Igralci z maskami, oblečeni v kostume, so se gibali v mehanskem plesu, glasba in svetloba sta zaokrožili vizualno podobo, ki je bila osrednjega pomena. Po 2. svetovni vojni je marsikateri raziskovalec in snovalec eksperimentalnega gledališča našel navdih prav v Schlemmerjevem gledališču. Pomembne so bile tudi delavnice za keramiko in tekstil, kjer so proizvajali največ izdelkov za trg. Poleg Georga Muche je bila mojstrica v tekstilni delavnici Gunta Stölzl, ki je s sodelavkami eksperimentirala s tkanjem, pa tudi z vzorci in barvami. Mizarsko delavnico, kjer so izdelke tudi izdelovali, sta vodila Marcel Breuer in Alfred Arndt, vendar so načrte za stavbe in notranjo opremo poleg njiju in študentov prispevali Gropius, Mies in Meyer.

Herbert Bayer, ki je vodil delavnico za tipografijo in oglaševanje, je oblikoval znameniti logotip Bauhausa in z uvedbo sanserifne pisave v oblikovanje prinesel revolucionarni duh. Leta 1925 je ustvaril geometrično univerzalno abecedo in predlagal odpravo velike začetnice. Nekateri menijo, da je prav Bayer boter kasnejšega švicarskega mednarodnega tipografskega sloga in zaradi njega so se tudi pri nas v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja nekateri oblikovalski izdelki zdeli drzni, saj so »ignorirali« veliko začetnico. Delavnico za kovine je vodil Laszlo Moholy-Nagy, ki je bil grafični oblikovalec in fotograf. V grafično oblikovanje je uvajal fotografijo in bil poleg Bayerja glavni oblikovalec Bauhausovih izdaj. V eni prvih Bauhausovih publikacij – Staatliches Bauhaus in Weimar 1919–1923 – je zapisal: »Tipografija je osnovno orodje komunikacije; pravzaprav je najčistejša oblika komunikacije. Poudarek pa mora biti na njeni absolutni jasnosti.« Priseganje na novo tipografijo je bilo eden izmed izrazov modernega gibanja, ki je želelo izrabiti vse oblike življenja in jih nadgraditi z novimi tehnologijami.

A v prvi vrsti je bil Bauhaus šola in raziskovalni inštitut, temeljil je na socialdemokratski ideologiji s ščepcem marksizma ter po ukinitvi postal celo mednarodno umetniško gibanje. Največji vpliv je imel na umetnost, vzpostavil je načela modernizma v arhitekturi, notranji opremi, oblikovanju, fotografiji, slikarstvu in gledališču, manj je vplival na industrijo, četudi ni nepomembno, da je ta v tej ’bauhausovski epizodi’ spoznala velik pomen oblikovanja. Umetniki/ mojstri, ki so vodili delavnice, so bili izredno izobraženi in veliki raziskovalci svojih metjejev. Brez Kandinskega in Kleeja bi bilo slikarstvo 20. stoletja povsem drugačno, brez Schlemmerja bi umanjkale nekatere gledališke zvrsti, brez Breuerja bi ostali brez modernih stolov, med njimi tudi znamenitega stola Vasilij iz leta 1925. Bauhaus seveda ni bil edina avantgardna smer, kajti takrat, na začetku 20. stoletja, je ozračje kar kipelo od novih idej, konceptov in praks. Predavatelji in študentje so prihajali iz različnih okolij ter znotraj Bauhausa združevali načela ruskega konstruktivizma, funkcionalizma, nizozemskega De Stijla, švicarskega dadaizma in francoskega nadrealizma.

Danes se v Nemčiji zavedajo vloge Bauhausa kot pomembnega člena zgodovinskih avantgard, pa tudi dejavnika v razvoju sodobne družbe. Tako so letos pripravili več razstav, s katerimi bodo počastili stoto obletnico ustanovitve. Nekatere razstave, posvečene Bauhausu, se bodo šele odprle, nekatere že potekajo, recimo v Münchnu, Weimarju in Dessauu. Tem se bodo pridružile razstave v Berlinu, kjer se bodo od marca zvrstile še štiri, v Dresdnu, Frankfurtu in Hamburgu po dve, v Halleju in Geri tudi štiri itd. Razstavo fotografij, poimenovano bauhaus. photo, so letos marca odprli v Chicagu. Pred nacizmom so se namreč nekateri ’bauhausovci’ izselili v ZDA, kjer so nadaljevali delo. Že leta 1937 je Moholy-Nagy v Chicagu ustanovil Novi Bauhaus skupaj z Združenjem umetnikov in industrije. Zaradi nerednega financiranja pa so ga morali že čez dobro leto zapreti. A Moholy-Nagy se ni dal, že čez dve leti je v Chicagu ustanovil Šolo za dizajn in tudi inštitut za raziskave v oblikovanju. Njegovo delo, prav tako Gropiusovo, Albersovo in Breuerjevo – vsi so predavali na Harvardu –, je močno vplivalo na razvoj arhitekture in oblikovanja v ZDA. Z načeli in dejavnostjo Bauhausa so se Američani seznanili tudi na razstavi v newyorškem muzeju MoMa leta 1938, ki jo je soorganiziral Bayer, sicer vse do leta 1945 direktor ameriške družbe Dorland International Design Company. O tej prvi ameriški razstavi, posvečeni Bauhausu, sta pisala pomembna poznavalca moderne arhitekture Sigfried Giedion in Nikolaus Pevsner ter utrdila sloves Bauhausa kot moderne šole – akademije par excellence, ki je dala temelje modernistični arhitekturi in oblikovanju, Marcela Breuerja in Miesa van der Roheja pa so razglasili za moderna klasika. Tisto, kar je zanimivo ali celo ironično, je, da se je po 2. svetovni vojni duh Bauhausa iz ZDA vrnil v Evropo v obliki ameriških industrijskih izdelkov in prinesel nov ameriški imidž, ki je zrasel na temeljih bauhausa, vendar degradiran in pomešan z ameriško pridobitniško miselnostjo in oglaševanjem.

Dokaz svetovne vseprisotnosti ideje bauhaus pa je tudi letošnji mednarodni projekt – Bauhaus projects around the world – z razstavami v Rotterdamu, Københavnu, Barceloni, Tel Avivu, Tokiu in Aspnu.

Razstave:
bahaus imaginista
mednarodna razstava in raziskovalni projekt
Kje: Haus der Kulturen der Welt, Berlin
Kdaj: do 10. junija 2019