Miklavž Komelj: Kosovel popolnoma obrne uveljavljene predstave o tem, kaj je smrt in kaj je življenje

»Ne obstaja 'zasebni Kosovel', pri njem gre vse neposredno v kozmos«

Opus, ki ga je Srečko Kosovel (1904–1926) ustvaril v le petih letih, zadnjih svojega kratkega življenja, tudi na svetovni ravni že zaradi obsega zbuja strahospoštovanje. Pred nekaj leti je založba Beletrina na kar 1200 straneh izdala zbirko njegovih zbranih pesmi. V prejšnjih desetletjih so na skoraj 700 straneh že bili objavljeni njegove pesmi v prozi, črtice, članki, eseji, ocene, pisma in beležnice.

Večino del je objavil Anton Ocvirk, skrbnik pesnikove literarne zapuščine. Zanimivo pa je, da sta celo v zadnjem poldrugem desetletju izšli kar dve zbirki s Kosovelovimi še neobjavljenimi besedili: Ikarjev sen, v katerem sta urednika Ludwig Hartinger in Aleš Berger predstavila 150 faksimiliranih rokopisov izpod peresa Srečka Kosovela, in leta 2001 zbirka Iz zapuščine, v kateri je Marjan Dolgan objavil še skoraj 200 njegovih »neznanih« pesmi.

Čeprav so »kosoveloslovci« vedeli, da tudi s temi objavami vsa njegova literarna zapuščina ni predstavljena javnosti, je zagotovo tudi številne izmed njih presenetil obseg še neobjavljenega gradiva. To je zdaj na vpogled javnosti v dveh obsežnih knjigah – vsaka šteje skoraj 1000 strani – Kosovel: Vsem naj bom neznan. Kosovelove še neobjavljene zapise je zbral, transkribiral ter uredil pesnik in umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj. Gradivo je razporedil na – ohlapno zapisano – »literarne« in »študijske« zapise, vsak zapis skrbno opremil z opombo, nekatere od njih datiral, še posebno pozornost pa je posvetil konceptualizaciji gradiva, da bi tudi s sopostavitvijo osvetlil vsebino posameznih zapisov.

Na prvi pogled javnosti prvič predstavljeno gradivo osvetljuje Kosovelovo kanonizirano delo, ponekod korigira dozdajšnje interpretacije nekaterih pesmi in ponuja uvid v proces njegovega umetniškega ustvarjanja. A vendar ne razblinja tako rekoč mitološke podobe pesnika Srečka Kosovela. Morda tudi zato ne, ker je opus skrbno »gradil« na misli, prvič predstavljeni v Komeljevi knjigi: »Jaz nočem, da strmi / kdo v mojo dušo. / Vsem naj bom / neznan.«

V minulih letih ste nekatere izmed zapisov, ki ste jih objavili v knjigi, že predstavili in analizirali v prispevkih za strokovne revije. A šele knjiga je razkrila obseg neobjavljenega gradiva izpod Kosovelovega peresa. Kje je bilo in zakaj ni bilo že prej objavljeno?

Vse te rokopise hrani Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK). Pregledovati sem jih začel pred petimi leti, ko sem pisal razpravo o dveh Kosovelovih sonetih, napisanih ob Leninovi smrti; bil sem šokiran, ko sem videl, koliko zapisov je kljub vsem novim odkritjem ostalo neobjavljenih. Predvsem pa me je presenetilo, kako siloviti so. Odločil sem se, da se sistematično lotim iskanja in prepisovanja vsega, kar je ostalo neobjavljeno. Zapuščina je v NUK res izredno lepo in pregledno urejena, vendar pa je bilo treba vložiti veliko časa že v ugotavljanje, kaj doslej še ni bilo objavljeno, predvsem pa je izredno težko brati Kosovelovo pisavo; o Antonu Ocvirku, ki je uredil njegovo Zbrano delo, pripovedujejo, da si je pomagal tako, da je nosil rokopise lekarnarjem ... Najprej sem si predstavljal, da bo nastala drobna knjižica, nato sta se zgodili dve debeli knjigi. Res je v njiju postavitev tekstov zelo »zračna«, a mislim, da prav to še posebej poudarja energijo Kosovelovih besed, ki se je je sam zelo zavedal, ko je dejal, da je vsaka beseda svet zase. Oblikovanje Jurija Kocuvana je res izjemno. Razlogi, zakaj ti zapisi doslej niso bili objavljeni, so različni. Ocvirk je objavil beležnice, sorodnega gradiva na lističih pa ne. Prav tako načeloma ni objavljal tekstov, ki se niso ohranili v celoti. A za številna besedila je videti, da so bili razlogi vsebinski; verjetno so se zdela urednikom nepomembna in nezanimiva. Pri Kosovelu je bilo vedno tako, da je v vsakem zgodovinskem obdobju šele nova senzibilnost omogočila, da so bila nekatera besedila sploh prebrana in razumljena.

Zanimivo je, da je Kosovelova družina zaupala pesnikovo zapuščino Ocvirku. Vemo, da je ta v dvajsetih letih prejšnjega stoletja sodeloval s Kosovelom pri reviji Mladina, a sta se – tako v pričevanjih navaja Bratko Kreft – zaradi različnega razumevanja umetnosti razšla. Kakšen je bil njun odnos?

Poznala sta se, a nista imela posebno intenzivnih stikov. Zanimiveje je, kako se je Ocvirkov odnos do Kosovela spreminjal po pesnikovi smrti. Leta 1928 je v članku v katoliškem dnevniku Slovenec, v katerem je obračunal z revijo Mladina, ki jo je nekaj časa urejal Kosovel, tudi tega odpravil kot nepomembnega epigona. Zato je presenetljivo, da mu je le malo pozneje pesnikova družina zaupala urejanje njegove zapuščine. A v času urejanja in objavljanja se je Ocvirkov odnos do Kosovela razvijal in poglabljal in nazadnje je kljub vsem pomanjkljivostim naredil odlično izdajo Zbranega dela. Znani so očitki Ocvirku, da si je gradivo nekako prilastil in ga s precejšnjo zamudo predstavil javnosti. Ko sem urejal ti knjigi, sem celo to razumel nekoliko drugače, saj pri takem delu res mimogrede mine kakšno desetletje. Če samo pomislim: že moje prepisovanje, urejanje in komentiranje tega, kar je ostalo neobjavljeno po vseh dosedanjih objavah, je trajalo toliko časa, kolikor je nastajal tako rekoč celoten Kosovelov opus. Po tej izkušnji Ocvirkovo delo cenim veliko bolj kot prej.

Kosovel je v nekem pismu zapisal, da številne zapise uniči. Torej je tem, ki ste jih zbrali v knjigi, tudi denimo osnutkom za nova leposlovna dela, pripisoval tolikšno vrednost, da jih ni zavrgel?

O tem, kakšen pomen je Kosovel pripisoval posameznim zapisom, lahko samo ugibamo. Naslov Vsem naj bom neznan je mišljen resno. Mnogih bistvenih stvari o Kosovelu resnično ne vemo. Zapisi, zbrani v obeh knjigah, so zelo različni – od osnutkov in fragmentov do dokončanih besedil. Zaobsežena so vsa doslej znana področja Kosovelovega pisanja, od poezije in proze do esejistike, nekaj popolnoma »novega« pa je njegova dramatika, ki je večinoma sicer ostala v osnutkih, a mu je veliko pomenila.

Izredno težko je brati Kosovelovo pisavo; o Antonu Ocvirku, ki je uredil Kosovelovo Zbrano delo, pripovedujejo, da si je pomagal tako, da je nosil rokopise lekarnarjem …

Videti je, da šele na podlagi posameznih zapisov, ki ste jih zbrali v knjigi, lahko ustrezneje interpretiramo nekatere izmed bolj znanih pesmi. Drži? 

Tak primer je na primer ena od »pesmi«; Ocvirk jo je objavil že v Integralih, a rokopis pokaže, da gre verjetno za osnutek članka.

Posebno zanimivo pa je, kako nova odkritja spremenijo branje znane Balade o Francetu kotlárju, ki je bila ves čas razumljena kot revolucionarna pesem o smrti nekega revolucionarja. Tako jo je po Kosovelovi smrti razumela že policija Kraljevine SHS, ki jo je zaplenila. Ko sem pregledoval Kosovelove načrte za satirično revijo Protokol doline šentflorjanske, v katerih je naveden tudi naslov te pesmi, mi je postalo jasno, da je to v resnici satira, ki je verjetno povezana s tedanjimi ljubljanskimi literarnimi razmerami. Če preberemo pesem s to zavestjo in popravimo verz, ki je bil po Kosovelovi smrti narobe prepisan, je to pravzaprav zelo očitno že iz same pesmi, saj ob smrti revolucionarja navadno ne vzklikamo, da bela nedolžnost odhaja v nebo.

Iz vaše knjige je vidno, da je imel Kosovel zares ogromno zamisli za nova leposlovna dela, a čeprav imamo ohranjene le njihove osnutke, bralec nekako nima občutka, da so dela nedokončana. Se strinjate? 

Pri Kosovelu ima včasih že to, da si je v nekaj besedah zaznamoval zamisli za nenapisana dela, silovito moč priklicevanja. Zelo redko je postopoma izdeloval daljše tekste. Zanj je bila bistvena zavest, da tudi tisto, kar ni bilo napisano, lahko na neki način že obstaja, s tem da je bilo uzrto. V neki pesmi, ki jo citiram tudi v zapisu na zadnjih platnicah obeh knjig, vidi svoj opus kot nenapisano knjigo, pri kateri »vse zlate žarijo črke iz noči ...«. On stopa skozi te črke v novo pokrajino. Posebej so ga zanimale stvari na meji sporočljivosti. Izrecno se je spraševal, kaj bi bilo, če bi ljudje prišli do tiste stopnje medsebojne komunikacije, ko bi lahko neposredno izražali svoje »duševne pojave« v »meglenem stanju ustvarjanja«, ko umetnost ne bi bila več potrebna. V zapisih se po eni strani približuje taki obliki komunikacije, po drugi pa poudarja, da je umetnost tem globlja, kolikor globlje kaže težnja k popolnosti.

A vendar tudi ti zapisi, čeprav se na prvi pogled zdi, da ponujajo uvid v proces pesniškega ustvarjanja, Kosovela kot pesnika in človeka v ničemer ne »razkrivajo«. So takšni zaradi njegovega hotenja, da bi ostal vsem »neznan«?

Pri Kosovelu je bilo vse skrajno zavestno, tudi način, kako je vstopal v komunikacijo z ljudmi. V neodposlanem pismu, verjetno namenjenem Fanici Obid, se označi za človeka, ki se nikomur ne razkrije – in pri tem doda, da prav zato, da se ne bi nikomur razkril, ljubi ornament. To zapiše septembra ali oktobra 1925, v času intenzivnih razmišljanj o konstruktivnosti in konstruktivizmu, ki se nam običajno zdi skrajno nasprotje ornamenta. Ampak njegovih besed, naj bo vsem neznan, ne razumem kot distanciranja od ljudi – navsezadnje je zanj prav neznanost edini način, da se lahko poveže z vsemi. Nekje pravi: »Neznanec je neznancu že davno znan in prijatelj.« Sicer pa – kaj je razkrivanje? Če beremo Kosovelove zapise, vidimo, da pri njem sploh ni meje med zasebnim in javnim. Ne obstaja »zasebni Kosovel«, pri njem gre vse neposredno v kozmos.

Knjiga sicer ne ponuja uvida v njegovo zasebno življenje, toda nekateri njegovi zapisi o ženskah v njej so malce nenavadni, kajne?

Ta tema bi zahtevala posebno raziskavo; s tem se trenutno ukvarja moj dragi prijatelj Ravel Kodrič, osupljiv poznavalec Kosovela in njegove dobe, ki mi je pri nastajanju teh dveh knjig res ogromno pomagal. Lahko samo omenim, da najdemo tu zanimiva nasprotja; ena najpomembnejših oseb v Kosovelovem življenju, Fanica Obid, je bila feministka in tudi sam si je delal izpiske iz feministično naravnanega romana Victorja Marguerrita, hkrati pa se je navduševal nad Tolstojevo Kreutzerjevo sonato. Nekaj travmatičnega govori iz osnutka drame Skrivnostni pajčolan, v katerem postane mlademu pisatelju oboževanka, ki jo je prej zrl skozi skrivnostni pajčolan nedostopnosti, odvratna, ko ta pajčolan izgine ob odkritju, da je tudi ona seksualno bitje. Ob spoznanju njene »podlosti« jo poskuša pisatelj v javnosti posiliti. Res nenavaden zapis.

Nekaj travmatičnega govori iz Kosovelovega osnutka drame Skrivnostni pajčolan, v katerem postane mlademu pisatelju oboževanka, ki jo je prej zrl skozi skrivnostni pajčolan nedostopnosti, odvratna …

Temeljitejše raziskave bi bil verjetno potreben tudi Kosovelov odnos do fašizma. Marsikaterega bralca vaše knjige bo presenetilo, da si je dopisoval s protofašistom Carlom Curciem. Kako se je začelo njuno sodelovanje?

Kosovelovo prijateljstvo in dopisovanje s Curciem je že dolgo znano, to ni nič novega. Nenavadno je samo, da so Curcia pri nas vedno hoteli prikazati skorajda kot antifašista, dejansko pa je bil viden intelektualec italijanskega fašističnega gibanja, leta 1938 celo pisec novega statuta italijanske fašistične stranke (PNF). To se nam lahko zdi presenetljivo predvsem zato, ker smo se danes navadili besedo fašizem uporabljati samo kot etiketo, ki vnaprej diskreditira vse, kar je z njo povezano, to pa je nezgodovinsko, saj je imel tudi fašizem resne intelektualce. Curcio se je z družino Kosovel seznanil takoj po italijanski okupaciji Primorske, še pred priključitvijo Primorske Italiji. Postal je družinski prijatelj Kosovelovih, pri katerih so se pogosto zbirali tudi italijanski oficirji, to je bila pač »boljša hiša« v kraju in je bila tudi družabno središče. Seveda Kosovelovo prijateljstvo s Curciem nikakor ne pomeni, da je pesnik gojil kakršnekoli simpatije do fašizma. Nasprotno, v na novo odkritem osnutku njegovega zadnjega pisma Curciu iz leta 1925 najdemo eno njegovih najbolj pretresljivih obtožb zatiranja Slovencev v času italijanskega fašističnega režima, obenem pa napoved, da bo moralo v Italiji slej ko prej priti do revolucije ... Iz sonetov, ki ju je Kosovel leto prej napisal ob Leninovi smrti, vidimo, v kakšen obup ga je spravila sklenitev prijateljske pogodbe med Kraljevino SHS in Italijo, ki je pomenila, da se Kraljevina SHS dokončno odpoveduje Primorski. Kar se tiče razmerja med državama, danes pogosto pozabljamo, da je bila v odnosu do politične levice v Kosovelovem času fašistična Italija še vedno manj represivna kot Kraljevina SHS, kjer je bila na primer Komunistična partija prepovedana in preganjana že leta 1920, v Italiji pa je bila do leta 1926 legalna in je imela svoj legalni tisk – tudi v slovenskem jeziku. Čas, v katerem je živel Kosovel, res ni bil lahek, hkrati pa je bil duhovno zelo odprt, saj ideološka nasprotja še niso bila tako nedvoumno zaostrena kot v tridesetih letih.

Kakšen je bil Kosovelov odnos do komunističnega gibanja? V zadnjem letu življenja se je zelo zbližal s krogom mladih komunistov, v katerem sta imela ključno vlogo Ivo Grahor in Vladimir Martelanc.

Narobe bi bilo, če bi Kosovela zaradi tega zbližanja razglašali za komunista. Tudi Grahor in Martelanc sta v zapisih, ki sta jih napisala o prijatelju, ohranila spoštljivo razdaljo in si ga nista hotela prisvajati. Našel sem zelo zanimiv zapis, nastal prav v času tega zbližanja. Kosovel na vprašanje, ali je komunist, odgovarja: »Ne« – a dodaja, da stoji za njimi. In na vprašanje, kaj misli o njih, odgovarja: »Oni so kazen in povračilo. Odrešenje morajo postati. Pravico oznanjam. Biti religiozen, a ne konfesionalen.« Napisal je, da je vedno simpatiziral z levico, toda njegova odločitev za tesnejše sodelovanje s komunisti poleti 1925 je bila zagotovo povezana tudi z novim stališčem komunističnega gibanja do slovenskega nacionalnega vprašanja; pravzaprav so se takrat bolj komunisti približali Kosovelu kot on njim. Tudi po tem zbližanju je ohranil svoje poglede, saj ni mogel sprejemati dogmatičnosti. Fanici Obid je pisal, da se je odločil z zaprtimi očmi stopiti na levo stran in da se mora privaditi, obenem pa je poudaril, da ne more priznati nobene diktature. O tovariših si ni delal iluzij; zapisal je, da ni v buržujskem taboru načelen nihče, v proletarskem pa vsak deseti. Toda v danem zgodovinskem trenutku je videl potrebo po tem, da se »fronta deli«. V osnutku zadnjega pisma Curciu pa je takrat napisal, da ni prijatelj okrutne revolucije, vendar po ruski revoluciji ne živimo več v stanju miru. V tem času je v družbenih prevratih videl odsev »kozmične volje« – ta ideja je bila takrat živa tudi v Sovjetski zvezi, spomnimo se teorij Čiževskega.

Iz zapisov je jasno, da je Kosovel poznal zelo različna umetniška in politična gibanja svojega časa, a je obenem do njih ohranil distanco. V sebi jih je nekako »predeloval« skladno s svojo pesniško vizijo. Je tako?

O sebi je napisal, da njegov obraz ni za v okvir – in to je zame veliko pomembnejše od iskanja vplivov in poskusov uvrščanja glede na tako ali drugačno pripadnost. V vnemi iskanja vplivov se je včasih tudi pretiravalo – neredko je težko razmejiti, kaj je neposredni vpliv, kaj pa duhovna korespondenca, povezana z duhom časa. Vsekakor je bil človek, ki je ogromno bral in študiral. Pomanjkanje želje po izobraževanju je celo izrecno očital slovenskim književnikom svojega časa.

Njegova zapuščina jasno izpričuje zmožnost reflektiranja vseh nasprotij lastnega časa, pri čemer se zavestno postavlja v središče vseh teh silnic v »divji raztrganosti«.

V spremni besedi trdite, da je nekako prelahkotno razmejiti Kosovelovo ustvarjanje na impresionistično, ekspresionistično, konstruktivistično in, v zadnjem obdobju njegovega življenja, socialno angažirano. Vaša teza je – če prav razumem –, da pesniške vizije ni utemeljeval na umetniških smereh ali političnih ideologijah ali v razmerju do njih, temveč jih je skušal – z razgradnjo svojega jaza – sintetizirati v svetu kozmičnih sil. Od tu njegovi opisi »električnih«, »magičnih« ali »kozmičnih« sil kot tistih, ki jim je treba prisluhniti v umetniškem ustvarjanju in tudi v premislekih o razvoju družbe.

Med delom s Kosovelovo zapuščino sem večkrat pomislil na sorodnost s Fernandom Pessoo v tem, da je bil tudi Kosovel sposoben hkrati govoriti z zelo različnimi glasovi. Po drugi strani pa leta 1925 jasno poudarja, da se je v njem zgodil prelom. Po tem prelomu se je odločil, da bo objavil Zlati čoln, knjigo svoje »baržunaste lirike«, kot liriko mrtvega mladeniča. Profesor Vrečko je to razumel predvsem kot izjavo, da se mu je ta lirika zdela presežena in s tem manj pomembna, zato meni, da je hotel izdati to knjigo predvsem zaradi honorarja, sam pa poskušam videti tudi Zlati čoln prav v tem, da ga je Kosovel razumel kot govorico nekoga, ki je že umrl, kot radikalno pesniško dejanje. Če na tem mestu povzamem temeljno razliko med Vrečkovim in svojim razumevanjem Kosovela: za Vrečka je najradikalnejši kot »avantgardist« in »konstruktivist«, zato poskuša čim bolj poudariti tisti del njegovega opusa, ki ga lahko interpretiramo v tej smeri, pomen preostalega pa poskuša zmanjšati; sam vidim največjo Kosovelovo radikalnost ravno v dinamičnem, pogosto celo konfliktnem hkratnem obstajanju različnih tendenc. Vendar Kosovel, ko govori o svoji »raztrganosti« in »razbitosti«, ne ostaja samo pri tem. Ko v Tragediji na oceanu posodi svoj glas Oceanu, spregovori skozi njegovo poezijo kot edini resnični jaz prav tista sila, ki razveljavlja vsak posamični jaz in raztrga vsak z njim povezani obraz. Tako prav skozi skrajno stopnjevanje razcepa jaza pride do stanja, v katerem lahko reče: »Nepremagljivi govori / iz mene. / Nepremagljivi jaz. / Nadzemski. / Krut je ta glas.« In to je resnično magično.

Za svoje zgodnejše konse je dejal, da so »zenitistični štrudelj«. Njegovi kasnejši konsi so drugačni. A tudi teh ni zasnoval le na – kot se glasi njegova znana definicija – trikratnem enačenju oblike in vsebine, temveč, kot je razvidno iz zapisov v vaši knjigi, na enačenju silnic, ki delujejo na kozmični ravni. Je tako?

To, da je za svoje zgodnejše konse uporabil oznako »zenitistični štrudelj«, je že interpretacija, saj je v beležnico napisal samo: »Z vsakim romanom se dobi en zenitistični štrudelj.« Pojem kozmičnosti postane zanj poleti 1925 ključen – morda najboljšo razlago pomena tega pojma pa najdemo v le delno ohranjenem zapisu o Tagoreju, ki sem ga objavil v drugi knjigi. Tam pravi: »Naši dobi odkriva Tagore ono najbistvenejše: kozmičnost, da opredelim ta izraz: časovnost in prostornost, ki sta obe racionalno nepojmljivi in se dasta pojmiti le v mističnem doživetju časovne in prostorne neizmernosti, tvoreči večnost dogajanja, telesnega izpreminjanja, valovanja svetovne zgodovine, rudnin, rastlin, živali, ljudi.«

Kosovel popolnoma obrne uveljavljene predstave o tem, kaj je smrt in kaj je življenje. Zato ni v njegovi obsesiji s smrtjo ničesar morbidnega, nasprotno, z njo se do skrajnosti stopnjuje silovitost življenja.

Večkrat sva že omenila »veliki prevrat«, o katerem je Kosovel pisal Obidovi poleti 1925. Anton Ocvirk ga interpretira kot Kosovelovo odločitev za nov način pisanja, Janez Vrečko pa ga povezuje s pesnikovo odločitvijo, da se bo poslej kot pesnik in tudi organizacijsko bolj angažiral v komunističnem gibanju. Kako si vi razlagate njegove besede o »prevratu« v njem?

Prevrat je za Kosovela vsekakor imel pesniške in politične posledice, toda če pozorno beremo njegova pisma Fanici Obid, vidimo, da govori v zvezi s »prevratom« predvsem o neki temeljni spremembi v svojem odnosu do življenja in smrti; nase nenadoma pogleda iz neizmerne daljave, kot da je že šel skozi svojo smrt; v zadnjem obdobju življenja večkrat govori kot nekdo, ki je že mrtev – in ki mu prav zato smrt ne more ničesar več vzeti.

Anton Ocvirk je zapisal, da je bil Kosovel v zadnjem letu življenja zaznamovan s smrtjo. Čutil naj bi bil, da se mu čas izteka. Tudi zato naj bi bila v tem zadnjem obdobju, ko je usodno zbolel za meningitisom in leta 1926 umrl, njegova poezija prežeta s smrtjo, izginjanjem in minevanjem. Zanimivo pa je, da pesmi, v katerih pesni o smrti in samomorih, niso turobne ...

Smrt je v njegovem opusu obsesivna tema vsaj od začetka leta 1924. Veliko je tudi ukvarjanja s temo samomora. V osnutkih drame Gejzir glavni junak Ruin, ki je v nekem pogledu Kosovelov drugi jaz, naredi samomor, to je nekakšna žrtvena smrt, da bi iz nje priklical novo življenje za mrtvi kolektiv. Leta 1925 pa tako rekoč programsko piše proti samomoru in v eni od pesmi izrecno govori o svojem boju proti smrti. A predvsem nenehno postavlja pod vprašaj, kaj sploh je smrt in kaj je to življenje. Tu popolnoma obrne uveljavljene predstave. Zato ni v njegovi obsesiji s smrtjo ničesar morbidnega, nasprotno, z njo se do skrajnosti stopnjuje silovitost življenja. V drugi knjigi sem objavil njegov prevod misli Romaina Rollanda, da živimo toliko silneje, kolikor manj imamo časa za življenje.

Marsikdo se še danes sprašuje, kakšna dela bi ustvaril Srečko Kosovel, če bi živel dlje. Kaj mislite vi?

Odkrito povedano se mi zdijo poskušanja odgovoriti na tovrstna vprašanja nesmiselna. Seveda pa sem prepričan, da je nemogoče, da Kosovel, če bi fizično živel dlje, ne bi še naprej ves čas žarel z isto intenzivnostjo in nepopustljivostjo. Zanj je bilo življenje samo to. Ampak v nasprotju z mnogimi zgodaj umrlimi avtorji, pri katerih boleče čutimo nedokončanost opusa, ob stiku s Kosovelovo zapuščino tega občutja pravzaprav ni. Navsezadnje smo samo za to, da smo prepisali in objavili njegovo zapuščino, potrebovali več kot devetdeset let. V svojem kratkem življenju je ustvaril več kot ljudje, ki živijo sto let. Kdo je sploh ustvaril več? Kosovel je prišel v stanje, v katerem fizični čas in osebna usoda nista več pomembna: skozenj je spregovoril absolutni neuničljivi jaz. In to je božansko.

Kosovelova zapuščina jasno izpričuje njegovo zmožnost reflektiranja vseh nasprotij lastnega časa, pri čemer se zavestno postavlja v središče teh silnic v »divji raztrganosti«.

Nekateri svarijo, da smo iz Srečka Kosovela ustvarili mit. Smo ga res?

Po svoje je žalostno, da Slovenci tako ne marajo mitov. Seveda sem v tej knjigi tudi sam kritiziral marsikatero mitologizirano predstavo o Kosovelu. Ampak po drugi strani mislim, da bi moral biti še veliko večji mit, kot je. Mislim, da bi ga morali Slovenci častiti vsaj tako, kot Portugalci častijo Fernanda Pessoo. Res upam, da bo v prihodnosti tudi v svetovnem kontekstu prepoznan kot eden največjih pesnikov 20. stoletja. Sam je posmrtno usodo svojega opusa najlepše opisal s temi besedami: »Jaz pa sem potnik in zvezdam brat. Kakor utrinek sem zvezdni, ne vem še, kam padem. Ali v ameriške gozdove, prerije, ali na našo zemljo. Vem samo to: vsi ga pojdejo iskat. In ko ga ne najdejo, se bodo spomnili: ’Kaj bomo iskali utrinkov, mi sami utrinki velike kozmične volje: živeti.’«