Slovar spletnega vedenja

Catfishing

Raziskava, ki so jo pri ameriški organizaciji za digitalno varnost SIFT izpeljali leta 2016, je pokazala, da je kar deset odstotkov profilov na teh aplikacijah lažnih. Za ustvarjanje lažnih profilov oziroma umetne spletne identitete ima angleščina poseben izraz: catfishing. Nekateri lažne profile ustvarjajo iz dolgočasja ali z namenom trolanja (namernega izzivanja prek spleta), za drugimi se skriva namen oškodovanja ljudi – zadeve gredo celo tako daleč, da jim uporabniki začnejo pošiljati denar ali intimne fotografije in posnetke, s katerimi jih je pozneje mogoče izsiljevati. »Zanimivo je, da ljudje še vedno nimajo zdravega odnosa do vsebin na internetu,« pravi Tadej Hren iz nacionalnega centra za kibernetsko varnost SI-CERT. »Internetu preveč zaupajo. Morda je težava tudi to, da nismo bili naučeni, kako se na spletu sploh obnašati: kar pojavil se je in bili smo vrženi vanj. Nekateri so že po naravi takšni, da vidijo mogoče pasti, drugim to ne gre najbolje od rok in potem poskušajo nekako plavati ... Vidi se, da tudi ni posebnega izobraževanja na tem področju. Kot je bilo včasih pomembno, da se učimo o zgodovini, bi bil mogoče zdaj čas, da v šolski kurikul vpeljemo kaj o internetu.« Lani so imeli v centru SI-CERT kar 82 primerov ’sextortiona’ oziroma izsiljevanja z intimnimi posnetki, ki so jih izsiljevalci pridobili prek spleta. »Nekaj je bilo vmes sicer tako imenovanega revenge porna (maščevalne pornografije), v vseh drugih primerih, to je v 69, pa so bili oškodovanci moški, ki so se na spletu seznanili z lepo žensko, ta pa jih je čez čas prepričala v seks prek spleta. Ko je tisti, ki je bil v resnici na drugi strani, pridobil posnetek, na katerem je uporabnik slečen ali v kakšnem drugem intimnem položaju, se je začelo izsiljevanje,« pove Hren. Pogost primer so tudi ženske, ki spletnim »matchem« (neredko so to domnevni osamljeni vojaki ali kaj podobnega), ko se ti naenkrat znajdejo v finančnih težavah, brez obotavljanja nakazujejo velike vsote denarja. »Žrtve pozneje povedo, da so, četudi so bile že dlje vpete v neki romantičen odnos s sogovornikom, nekje v ozadju ves čas vedele, da nekaj ni v redu, a so kar vztrajale. Preprosto niso bile pripravljene verjeti, da se prevara dogaja ravno njim. To so pogosto osamljene ženske: vdove ali pa takšne, ki jih partner že dolgo ne pogleda več, izgubile so zagon v življenju, zato se oklenejo vsake rešilne bilke. Sicer pa vsi vemo, koliko profilov na spletu je lažnih in kako pogoste so prevare, a spletno zmenkarjenje je še vedno v polne m pogonu. To je kar zanimivo,« še pravi Hren.

Ghosting

Vsak uporabnik teh aplikacij je najbrž že imel opraviti z ’ghostingom’ oziroma izginjanjem: po dnevih, tednih ali mesecih pogovora, ki se je iz virtualnega sveta morda že preselil tudi v resnično življenje, kar pomeni, da osebi poleg spletne komunikacije dejansko hodita na zmenke, sogovornik izgine brez pojasnila. V nekaterih primerih se čez čas, denimo nekaj mesecev, vrne, lahko pa se komunikacija tudi trajno prekine. Pravega pojasnila za ’ghostanje’ ni oziroma je verjetno v vsakem primeru drugačno: naveličanost; oseba je vmes spoznala koga drugega; strah pred tem, da bi zadeve prehitro postale preresne ali kaj četrtega – in ker se je komunikacija začela na spletu, v domnevno manj resni digitalni sferi, jo je očitno mogoče tudi končati manj dramatično, vsaj za človeka, ki se je odločil, da ne želi več vlagati v odnos. Hkrati ima za tistega, ki ostane in pravzaprav ne ve, kaj je naredil narobe, izginjanje posebej uničujoče duševne posledice. Ravno zaradi ’ghostanja’ so postali ljudje, ki večinoma komunicirajo na spletu, posebej obsedeni s preverjanjem, kdaj je človek, s katerim se pogovarjajo, prebral njihovo sporočilo, kar podrobneje opisuje Geert Lovink v eseju Vgrajena potrtost.

»Sive in modre kljukice ob vsakem sporočilu v aplikaciji so morda na videz nepomembna podrobnost, toda ne smemo spregledati množičnega strahu, ki ga povzročajo (modre kljukice pomenijo, da je bilo sporočilo prebrano, op. a.). Vaše modre kljukice me preganjajo še ponoči, ko ne morem spati. Tiste modre kljukice. WhatsApp je v odgovor na naraščajočo stopnjo strahu priskrbel seznam razlogov, zakaj nekdo morda še ni prejel vašega sporočila. Nemara je njegov telefon ugasnjen; mogoče spi, zlasti če živi v drugem časovnem pasu; morda ima težave s spletno povezavo; morda je videl obvestilo na zaslonu, vendar ni odprl aplikacije (to se pogosto dogaja, če prejemnik uporablja iPhone); in najpomembnejše, nemara vas je blokiral. Mogoče obstaja začasna nezmožnost komunikacije. Vztrajno odpirate aplikacijo v upanju, da boste našli kaj dobrega, čeprav veste, da ne boste našli ničesar. Še naprej ugibate in norite. Lažje je prenesti to, da ne veste, zakaj nekdo ni odgovoril, kot da se brez konca in kraja sprašujete, zakaj je nekdo prebral vaše sporočilo, vendar nanj ni hotel odgovoriti.«

Breadcrumbing

Pogost pojav je tudi ’breadcrumbing’, metanje drobtinic. To pomeni, da od nekoga, s komer se ujemamo, vendar z njim še nismo bili na zmenku, dobimo ravno dovolj »drobtinic«, da komunikacije ne prekinemo (komplimenti, všečki, sporočilo za dobro jutro, vprašanja, kako smo preživeli dan itd.), ni pa nobene jasne indikacije, da želi sogovornik razmerje prestaviti v analogno sfero. Človek, ki meče drobtinice, se ne želi zavezati, bi pa rad osebo, s katero je vzpostavil stik takšnega tipa, obdržal nekje ob strani, če se ne pojavi nič boljšega – morda jo bo takrat dejansko povabil ven.

Lovebombing

Poleg omenjenih takojšnjih razočaranj se včasih zgodi ravno nasprotno – da je »match« predober, da bi bil resničen. Morda tudi dejansko je: izraz za to je ’lovebombing’ (bombardiranje z ljubeznijo), ki se začne kot poglobljeni virtualni pogovori, ki sčasoma prerastejo v sanjske zmenke. Človek, ki izvaja ’lovebombing’, je pozoren, privlačen, ima podobne interese, resen je glede prihodnosti in skrbi za redno komunikacijo na spletu in v živo, dokler se predmet »bombardiranja« ne zaljubi vanj in mu začne naklonjenost vračati v enakem obsegu, prepričan, da je spoznal partnerja svojih sanj. Takrat začne njegova čustva izrabljati za manipulacije ali pa se, ker je bila zanj vse to samo igra, umakne in začne iskati novo žrtev.

Benching

’Breadcrumbing’ je podoben ’benchingu’ oziroma sedenju na klopi, le da sta pri tem osebi že bili na zmenkih v resničnem življenju. Po enem ali celo več srednje uspešnih srečanjih uporabnik drugi strani, ki se je pogosto že zagrela zanj, neha dajati pobudo za zmenke, ji pa od časa do časa pokaže, da ga še zanima. S tem osebi dodeli vlogo rezervnega igralca, ki čaka na klopi – če spozna koga boljšega, se zmenki pač ne bodo nadaljevali, če ne, se čez čas najbrž bodo.