Zakaj ljudje vztrajajo na portalih za zmenke, tudi če jim to prinese več razočaranj kot koristi

Spletni portali in aplikacije za zmenke že zdavnaj niso več samo dodatna možnost za spoznavanje morebitnih partnerjev, ampak sestavni del sveta zmenkov. Med njimi prednjači Tinder – uporabljalo naj bi ga 84 odstotkov tistih, ki uporabljajo takšne aplikacije –, priljubljeni pa so tudi OkCupid, Badoo, Grindr, Bumble in drugi. Ljudje, ki se na njih spoznajo, vstopajo v resne zveze, se selijo v skupna stanovanja in celo poročajo. Raba je preprosta in hitro jo obvladajo tudi tisti, ki jim tehnologija sicer ni ravno blizu: na Tinderju v nastavitve denimo vneseš starost, spol in lokacijo oseb, ki te zanimajo, potem pa ti aplikacija začne ponujati fotografije tistih, ki bi se lahko ujemali s tabo. Če ti je oseba na fotografiji všeč, podrsaš desno, če ti ni, podrsaš levo. Če je tudi on ali ona podrsala desno pri tvoji fotografiji, se ujemata (angleško: it’s a match!) in odpre se vama pogovorno okno, v katerem se lahko seznanita in dogovorita za zmenek – ali hitro intimno srečanje.

Poleg tega, da to prihrani čas, je tudi praktična rešitev za ljudi, ki jim prerivanje v baru in čakanje na primeren trenutek, da nekomu, ki ga opazujejo že ves večer, končno plačajo pijačo, povzročata hude preglavice, ali pa za tiste, ki zaradi strahu pred zavrnitvijo mesece ne zberejo poguma, da bi sodelavca ali sodelavko povabili na zmenek. V virtualnem svetu negotovosti ni: ko se tebi in osebi na drugi strani zaslona odpre pogovorno okno, oba vesta, da se zanimata drug za drugega, in laže zapeljeta interakcijo v želeno smer.

Vendar pa obstaja še druga plat: utrujajoča prevelika izbira – hkrati pa ne zares to, kar iščemo; nenehen trud, da pogovori z ljudmi, s katerimi se ujameš, ne zamrejo; konverzacije, ki obvisijo v zraku ali se končajo brez razloga; slabi zmenki, po katerih si uporabniki obljubijo, da si ne bodo nikoli več naložili nobene takšne aplikacije, a so čez mesec dni ponovno aktivni in sredi še enega medlega pogovora s človekom, za katerega že vnaprej vedo, da srečanje z njim ne bo uspešno. Kako je mogoče, da platforme, namenjene temu, da bi odpravile osamljenost ljudi, v toliko uporabnikih v resnici zbujajo razočaranje in tesnobo?

Družba neizbire

»Na to vprašanje je mogoče odgovoriti na več različnih načinov,« pravi Petra Belina, psihologinja, specializirana za socialnopsihološke vidike internetnih komunikacij, ki vodi center za pomoč pri čezmerni rabi spleta Logout. »Eno je sama narava aplikacije – ko na lastni koži občutiš, kako dejansko deluje, kako poteka izbira, kakšno vrednost ima vsebina, kako in s kakšnimi komentarji se nate odzivajo neznanci, to pogosto vodi v razočaranje.« Praznino v sebi – sploh če je bil to vzgib, da smo se prijavili npr. na Tinder – smo zapolnili z nečim, kar je še bolj prazno, hkrati pa »pokurili« še en vir, ki nam je obljubljal zadetek. Poleg tega za človeka možnost velike izbire ne pomeni svobode, temveč ravno nasprotno. »Barry Schwartz to razlaga nekako takole: že na samem začetku je posameznik, ker se znajde pred neobvladljivo količino možnosti, med katerimi lahko izbere, v stiski: ne ve, kako naj se loti izbiranja med vsemi možnostmi. Lahko se pojavi ohromelost in ne naredi nič.« Ameriška novinarka Kate Julian se je za članek Seksualna recesija, nedavno objavljen v reviji The Atlantic, v katerem se loteva tudi problematike aplikacij za zmenke, pogovarjala z žensko, ki si eno takšnih aplikacij naloži samo ob večerih, ko je sama doma s kozarcem vina – po približno dveh urah brezplodnega drsenja po fotografijah potencialnih kandidatov nabere nekaj ujemanj, nato pa aplikacijo spet izbriše. V njenem primeru bi najbrž lahko govorili o ohromelosti, ki jo omenja Petra Belina. »Čeprav je nekaterim osebam dovolj, da so zaželene in na kaj več niti niso pripravljene. Tako dobivajo potrditve, ki jim kratkotrajno zadostujejo, z njimi pa kompenzirajo nezadovoljstvo na različnih področjih življenja. Povod za tako vedenje je lahko tudi dolgčas.« Dolgčas, ki nas pripelje do tega, da se igramo igro, katere namen je samo, da nas kdo pohvali, kot piše medijski teoretik Geert Lovink v eseju Vgrajena potrtost. »Včasih sploh ni treba drugega, kot da podrsate v desno, kar pomeni, da vam je nekaj všeč, in to dopolnite z drobno pohvalo na zaslonu. Radi bi takoj izkoristili vse možnosti in se šele nato odločili, kaj v resnici želite v nadaljevanju.«

»A če gre res za ohromelost: tudi če uporabnik to premaga in se odloči za eno od možnosti, se pozneje še vedno sprašuje, ali se je odločil prav,« nadaljuje Petra Belina. »Z izbiro namreč ni tako zadovoljen, kot bi bil, če bi imel že v izhodišču manj izbire. Možnosti bi bile bolj obvladljive, on pa bolj prepričan o pravilnosti odločitve. Namesto tega si predstavlja, kako bi bilo, če bi se odločil drugače,« dodaja. »Nazadnje pridemo do tega: ko izbereš eno, ne izbereš drugega, nas pa vedno privlači tisto drugo. Pa še to je: pri vseh teh možnostih naraščajo tudi pričakovanja. Nezavedno iščemo popolno ujemanje. Že če si osamljen in pričakuješ, da bo kdo odpravil to osamljenost, so tvoja pričakovanja nerealna. Pričakovanja imajo pri vsem pomembno vlogo: višja ko so, večja je verjetnost, da boš razočaran.«

»Ljudje imamo najboljši občutek, če lahko izbiramo med največ sedmimi različnimi možnostmi,« se strinja psiholog in direktor podjetja Competo dr. Aleksander Zadel. »Če to število možnosti narašča do 20 in več, to človeka zbega, je negotov in se slabše odloča, kot če ima manj možnosti izbire. Poleg tega je izrazito bolj nesrečen, ko izbere. Zakaj? Ves čas mu nekje v malih možganih kljuva tista zadrega: kaj pa če bi izbral tistega drugega, kaj če bi malo počakal, če bi preizkusil še tega? Tako je investicija v izbiro manjša. Če ozavestiš, da si nekaj izbral, je večja tudi tvoja pripravljenost, da investiraš sebe v celoti, vso svojo toplino in energijo, v neki odnos.« A morda je krivo to, da v resnici nismo več družba izbire, temveč smo postali družba neizbire – to je na nedavnem predavanju v Ljubljani poudarila sociologinja Eva Illouz. »Ko na Tinderju drsamo levo in desno, pravzaprav večkrat podrsamo levo – torej ne izberemo namesto izberemo. Sodobni potrošnik ni toliko tisti, ki izbere, je bolj tisti, ki zavrača, in to je pomembneje. Na družbo ima to velik učinek,« je dejala.

»Morda nas bo to pripeljalo do tega, da bomo izbiro sčasoma v celoti prepustili algoritmom,« razmišlja dr. Zadel. »Mislim, da se to deloma že dogaja. Imamo vse te aplikacije – in konec koncev imamo pametne ure, ki nam, če to želimo, lahko kar vse življenje nadomeščajo starše. Mama je opominjala: spij kozarec vode, obleci si pulover, da te ne bo zeblo, pojdi se ven igrat, da boš malo na zraku ... Danes pa nas digitalna ura obvešča: naredil si premalo korakov, naredi jih še deset tisoč, zunaj je 10 stopinj, obleci plašč, je že minila ura od zadnjega kozarca vode? Vprašanje je, kaj bo zdaj, ko imamo vse več možnosti, da si omislimo neki alter ego, ki nam govori, naj jemo, pijemo, telovadimo, seksamo, si najdemo partnerja, ostalo kot izziv za človeka in človeštvo. A konec koncev vsaka generacija najde svoje izzive. Tako kot je bil včasih največji izziv pridelati pšenico na polju in poskrbeti, da so bili otroci živi in zdravi, je danes večji standard, da si poslovno uspešen in ustvarjalen ali da narediš družbeno odgovoren projekt. Na tem področju nam bodo torej ostajali izzivi, ne glede na vsa druga področja, ki jih bomo digitalizirali – a ti izzivi bodo seveda popolnoma drugačni kot tisti pred dvema generacijama.«

Všeček kot družbeno sprejemljiv žvižg

Vseeno digitalizacije zmenkov nobeden od sogovornikov za ta članek ne šteje za negativno. »Ljudem tak način komunikacije očitno ustreza,« pravi Tadej Hren iz nacionalnega centra za kibernetsko varnost SI-CERT. »Tinder deluje, ker ga ljudje želijo uporabljati, čeprav ga v bistvu ne potrebujejo – tako kot Facebook: v bistvu ni nujen, a skoraj vsi imamo profil na njem. Normalno je, da se svet spreminja in da tehnologija napreduje, ljudje pa si jo prilagodimo glede na potrebe in želje.«

»Kritika, da zaradi tehnologije ne znamo več živeti medosebnih odnosov, je pogosto izrečena v apokaliptičnem smislu – češ, saj ne bomo več znali živeti drug z drugim; ko si bomo čisto vse olajšali do konca, bomo postali nefunkcionalni. Ampak v resnici ne mislim, da smo tako daleč,« meni tudi Aleksander Zadel. »Kot sem dejal že prej, smo si eno stvar pač olajšali in naleteli na milijon drugih izzivov. Poleg tega algoritmi, ki stojijo za spletnimi aplikacijami, vendarle omogočajo, da – če se primerno predstaviš – prideš do človeka, ki ti bolj ustreza in bo zate primernejši, kot če ga iščeš zunaj, na primer sediš v knjižnici ali kavarni, gledaš naokoli in razmišljaš, ali si upaš pristopiti h komu.« Na spletu je prvi korak že narejen. »V kavarni ti je neko dekle všeč, a ne veš, ali je na razpolago in ali jo sploh zanimaš. V tem kontekstu je zadrega včasih tako velika, da ne prideš do tega, da bi poskusil. Tu pa lahko začneš komunikacijo v smislu – dajva, preveriva, ali sva mogoče za skupaj.« Sogovornika imata namreč isti interes: oba sta s prijavo na aplikacijo pokazala, da jima je do tega, da najdeta partnerja, v zunanjem svetu pa ni mogoče vedeti, kdo je »na trgu«. »Če se malo pošalim: v naši generaciji je bil še aktualen žvižg dekletu, danes pa je popolnoma neprimeren,« nadaljuje dr. Zadel. »Toda iz odziva si približno videl, ali imaš šanse ali ne. Ko sem bil v vojski, so se vojaki postavili ob ograjo, in ko je šlo mimo kakšno zanimivo dekle, so žvižgali. Nekatere so jih ignorirale, sem ter tja se je kakšna nasmejala, kakšna pa je celo stopila zraven in se zmenila s katerim od njih, da se popoldne dobita v mestu. Danes greš na Tinder. Če bi obstajal že takrat, bi vojak natipkal: sem mlad vojak, privlačen, sem tam in tam, iščem dekle. Nekje na drugi strani bi bila punca, ki jo zanima fant z drugega konca Jugoslavije, da gre popoldne na kavo z njim. Ta dva bi se našla na Tinderju, oba podrsala desno – to je zdaj žvižganje na družbeno sprejemljiv način. (smeh) Samo tehnologija se je spremenila, še vedno pa smo ljudje.«

Kako je mogoče, da platforme, namenjene temu, da bi odpravile osamljenost ljudi, v toliko uporabnikih v resnici zbujajo razočaranje in tesnobo?

Toda kaj je s prepričanjem, da – ravno zaradi zadrege, ki jo omenja dr. Zadel – ne znamo več pristopiti drug k drugemu v resničnem življenju? Imajo samski, ki vedo, da aplikacije za zmenke iz takšnih ali drugačnih razlogov zanje ne bi bile primerne, ali pa se bojijo ohromelosti zaradi prevelike izbire, želijo pa dejavno iskati partnerja, kakšno boljšo možnost? »Preostane jim udeleževanje v ’offline’ interesnih dejavnostih in grajenje mreže prek že vzpostavljenih stikov,« pravi Petra Belina. »Sicer pa je res, da so predvsem mladi bolj navajeni na posredno komunikacijo. Tako se počutijo varnejše, ker imajo večji nadzor nad komuniciranjem zaradi asinhronosti (časovnega odloga), včasih celo lažje komunicirajo o odnosno obremenjujočih temah, pri čustveno težjih temah pa takšna komunikacija pokaže resne omejitve. Poleg tega znajo biti zelo neučakani, prek spleta pa na hitro pokažejo, kam pes taco moli, in dobijo takojšen odziv.« To velja za dogovore za zmenek v kinu in tudi za neobvezna srečanja za seks – preprosta dostopnost teh je še en razlog, da so spletne aplikacije tako priljubljene.

Ekspresno do seksa

To, da se lahko na Tinderju, OkCupidu, Bumblu, pa tudi kje drugje tak način komunikacije se je navsezadnje že preselil tudi na »navadne« spletne platforme, kot so Instagram, Snapchat in Facebook v petih minutah dogovoriš za enonočno avanturo, je seveda spremenilo tudi način, kako dojemamo spolnost in se pogovarjamo o njej. Uporabniki si brez zadržkov pošiljajo fotografije spolnih organov, namesto vprašanj v smislu »Kakšno glasbo rad/-a poslušaš?« pa ni nič nenavadnega, če se novopridobljeni »match« s Tinderja takoj pozanima, kaj meniš o analnem seksu in ali te moti, če te partner v postelji davi. Še neposrednejša je komunikacija na Grindrju, najbolj priljubljeni spletni zmenkarski platformi za pripadnike skupnosti LGBT. »Kadar imam malo daljši premor med dvema poletoma in se na letališču prijavim na Grindr, zelo hitro dobim sporočila ’matchev’, ki me sprašujejo, ali imam čas za ’quickieja’ na bližnjem stranišču,« pojasni eden od uporabnikov.

»Manj je inhibicije, izmenjevanje mnenj in pogovori o spolnih praksah so bolj odkriti. Ko smo pred zaslonom, lažje govorimo o spolnosti; tudi na splošno te teme danes, sploh pri mladih, niso več tabu,« je prepričana Petra Belina. »Pripravljenost deliti te intimne stvari z nekom, ki ga ne poznamo, lahko kasneje privede do praks in zamisli, ki jih sicer ne bi preizkušali. Vse več je tudi enkratnih srečanj z namenom eksperimentiranja s spolnostjo in pridobivanja različnih izkušenj na tem področju.«

Spolnost ni več nujno nekaj, kar človeka polni, integralni del zdravega partnerskega odnosa in pristen stik med dvema, ampak se seli na polje ekscesnosti, meni dr. Aleksander Zadel, ki je prepričan, da bo imela zaradi tega težave predvsem mlajša generacija.

»Že tako imajo napačne predstave zaradi pornografije. Otroci hitro pridejo do pornografskih filmov, ker so ti dostopni, potem pa seveda mislijo, da bodo tako potentni, da bodo punce tako ’uštimane’, skratka, ni da ni. Na glavo padejo v grobost, v neke spolne prakse, ki jih niti ne razumejo, se jim pa zdijo del te igre, in potem čakajo, kdaj se jim bo to zgodilo. Hkrati jih je strah in so negotovi. A v resničnem življenju ni ravno hude verjetnosti, da boš naletel na možnost udejanjanja ekstremnih spolnih praks, ki si jih videl v pornografiji.« Ali pač – morda jim lahko pri tem pomaga prav Tinder? »Morda, a tudi če digitaliziraš odnos, slej ko prej padeš nazaj v analogni svet – to pomeni v odnos, ki bi moral biti pristen, empatičen in čustven. In če se je ta odnos začel nekako tako: tak je moj penis, take so moje potrebe in značilnosti, druga stran pa reče – o vau, super, tudi moje so take, tudi jaz bi vse to, dajva, dobiva se, bo malo težje. Kajti skoraj neizbežno sledi analogen odnos.«

Če v odnos, ki se je začel na digitalni platformi, in še to s poudarkom na seksualni interakciji, poskuša vdreti pristnost, bolj človeška komunikacija, se spet pojavi anksioznost, značilna za številne uporabnike spletnih aplikacij za zmenke.

»Te zanimajo delfini, vpraša ena stran. Druga pa si misli – od kod ti zdaj delfini? Potem prva stran spet reče – meni ogromno pomenijo te tihomorske želve in to. Vse lepo in prav, ampak prekleto, jaz sem prišel seksat, kaj mi ti o želvah? In potem pridemo do točke – kaj se tu dogaja? Poznaš seksualne potrebe človeka, ne veš pa, ali mu je všeč mineštra ali ne.«

Morda je to razlog, da nekateri slovenski uporabniki, ki so si aplikacijo Tinder naložili prav z namenom iskanja partnerjev za hitri seks, razočarano ugotavljajo, da stvar ne deluje tako dobro, kot so pričakovali. »Tinder je v Sloveniji – v primerjavi s tujino, pa tudi v primerjavi z dogajanjem na Grindrju – še vedno precej konservativen. V resnici ni aplikacija za hitri seks, temveč je na njem tako kot pri resničnih človeških odnosih ogromno nekega romantičnega balasta,« pravi eden izmed njih. »Zakaj torej ostajam na Tinderju? Ker je ekstra zasvojljiv, drsanje levo in desno je podobno ’scrollanju’ po Facebookovem news feedu, in ker igra na nekaj najbolj človeškega: radovednost. Na Tinderju ima človek občutek neskončne potencialnosti – morda pa najdem koga. A nazadnje se skoraj vedno izkaže, da gre za neuporaben drek. Ne dobiš niti resnega partnerja niti hitrega seksa. Vse skupaj je torej slabše kot stvarnost – samo čas ti gre. Če bi res dobro deloval kot aplikacija za hitri seks, pa bi ga z veseljem uporabljal.«

»Mislim, da je izziv, ki ga bodo naslednje generacije imele pred sabo, kako digitalno življenje spravljati nazaj v analogno obliko,« meni dr. Zadel. »Ko to počnemo, se analogni svet pogosto ne obnaša po pravilih digitalnega, sledijo pa anksioznost, depresija, nesreča in travme. Čeprav – tista najmlajša generacija, otroci, ki imajo zdaj okoli deset let, pa vsi, ki se bodo še rodili za njimi; ti v bistvu ne ločijo več digitalnega in resničnega sveta, na spletu se rojevajo in so tukaj in tam enakovredno in hkrati. Zato bodo morda imeli odgovore na vprašanja, ki jih mi nimamo. Pri nas je za zdaj isto, kot da pojasnjujemo peto dimenzijo, ki je nismo nikdar občutili niti doživeli. Živimo v 3D-svetu s časovno komponento, vseh drugih pa si ne znamo predstavljati. Treba bo torej počakati te otroke in videti, kako se bodo oni odzivali na te izzive.«

To, da podrsaš desno na Tinderju, je zdaj žvižganje na družbeno sprejemljiv način. Samo tehnologija se je spremenila, še vedno pa smo ljudje.

Posledica tega, da aplikacije za zmenke res dojemamo ločeno od »pravega«, torej analognega sveta, je tudi, da čutimo manjšo odgovornost do ljudi, s katerimi se pogovarjamo na spletu, sploh če jih še nikoli nismo videli. Brez slabe vesti prekinjamo pogovore, človeka puščamo brez odgovora po več dni, odpovedujemo zmenke in potem nekega dne izginemo s platforme brez pojasnila nekomu, s komer smo se pogovarjali tri tedne – ali pa se vmes z njim celo enkrat sestali, a zmenek ni bil presežek. In kar je najhuje: pri tem nimamo kakšne posebne slabe vesti. Enako se dogaja nam in nas vrti v začaranem krogu nezadovoljstva in frustracij, vrata v svet srečne ljubezni in izpolnjujočih zvez pa ostajajo zaprta. »Po ljubezenskem razočaranju sem se za kratek čas prijavila na Tinder, kjer sem poleg nekaj površnih pogovorov vzpostavila tudi zanimivo komunikacijo z nekim moškim. Začela sva se dogovarjati za zmenek, a popoldne pred tem se nisem počutila najbolje, poleg tega se mi je zdelo, da bi za srečanje z njim potrebovala preveč energije, zato sem ga odpovedala. Meni se to ni zdelo nič takšnega, a človek, s katerim sem se pogovarjala, je bil precej razočaran – napisal mi je, da se je zmenka veselil več dni,« je povedala neka uporabnica. »Kasneje sem mu napisala, da mi Tinder res ne ustreza in da bom aplikacijo najbrž nehala uporabljati. Poslal mi je svoj e-naslov, da bi po e-pošti nadaljevala pogovor in se poskušala dogovoriti za zmenek, vendar mu nisem nikoli pisala. Nanj sem pozabila v trenutku, ko sem si izbrisala Tinder.«

Pri vsem tem bi najbrž vsaj malo pomagalo, če bi, še preden se prijavimo v kakršnokoli aplikacijo za zmenke, premislili o sebi in tem, kaj pričakujemo in kaj iščemo. Ljudje, ki so to storili, znajo o aplikacijah za zmenke povedati tudi kaj pozitivnega.

»V opisu za Tinder sem izrecno navedel, da iščem dekle, ki bi z mano hodilo v hribe in na občasne izlete,« pravi eden izmed uporabnikov. »Tako sem se res ujel skoraj samo s takšnimi, ki so imele podobne želje. Tudi glede zmenkov se nam ni bilo treba dolgo dogovarjati – določili smo cilj izleta in to je bilo to. Večina srečanj je bila kar zabavna, z enim izmed deklet, ki sem jih spoznal na takšen način, pa se dobivam še zdaj.«

A pritisk okolice na samske je včasih tolikšen, da si ljudje profil ustvarijo brez poglobljenega premisleka, to pa pozneje vodi v zmedenost in nemoč, slabe odločitve in še slabše zmenke. »Ta pritisk ’biti všečkan’ je velik, pri tem pa še dejstvo, da če nisi v zvezi, te kar malo čudno gledajo ... no, ali pa te ne, a si samega sebe prepričal, da te. Potem še brskaš po Facebooku in so vsi srečni, veseli in v zvezah, ti pa si misliš, jaz tega nimam,« pravi Tadej Hren. Vendar to še ni razlog za brezglavo beganje po Tinderju. »Mogoče bi bilo pametno, če bi ljudje več razmišljali o notranjih merilih glede osebe, ki jo iščejo. To bi na spletnih aplikacijah za zmenke zožilo izbiro in vpletenost, s tem pa bi se zmanjšal odpor do rabe teh aplikacij,« predlaga Petra Belina. Za tiste, ki so še vedno prepričani, da to ni zanje, pa je vsekakor bolje, da si profila ne ustvarijo – verjetno imajo prav.