Noise rock proletarci

Level Up si je s koncerti, ki jih zadnji dve leti približno enkrat na mesec pripravlja v klubu Channel Zero na ljubljanski Metelkovi, upravičeno pridelal zaupanje glasbenih entuziastov. Čeprav praviloma gosti – vsaj med širšim občinstvom – manj prepoznavne bende, je zdaj že očitno, da so organizatorji zelo pozorni na to, koga povabijo. Tudi če benda (še) ne poznate, ste lahko prepričani, da boste skoraj zagotovo doživeli zelo dober koncert. Nič drugače ni bilo minulo nedeljo, ko se je cikel za enkratno priložnost preimenoval v Level 50 in se s to gesto pridružil pobudi Scena podpiše, s katero so številni producenti kulturnih dogodkov ob petdesetletnici Radia Študent izkazali priznanje njegovi vlogi na domači neodvisni in alternativni sceni. Ozvočenje v nedeljsko polnem klubu so najprej suvereno ogreli v domačem podtalju uveljavljeni glasbeniki, zbrani v novi alter rockovski zasedbi Body Says No, njegovo kapaciteto pa so na stresen test nato postavili še bostonski hrupni rockerji Kal Marks. Slabo se je končalo le za mikrofon podivjanega frontmana.

Naključje je hotelo, da je zasedba Kal Marks prav ta dan praznovala svoj simbolni (dvestoprvi) rojstni dan, ki so si ga skupaj z imenom izposodili pri nemškem mislecu. Ne zgolj v namen provokacije ali marketinškega trika: čeprav v svojih besedilih niso eksplicitno politični, ne skrivajo tega, da jih sodobni družbeni ustroj skrbi, frustrira in jezi. So pravzaprav tipičen proletarski bend, ki za vse poskrbi sam, tudi za turneje. Po treh kritiško pohvaljenih dolgometražcih so tokrat prvič obiskali Evropo, izvrstni odzivi po prvih koncertih, na katerih se osredotočajo na skladbe z lanske plošče Universal Care, pa kažejo na to, da jih verjetno nismo videli zadnjič.

Da gre za bend, ki je v živo precej drugačen kot na studijskih ploščah, na katerih v ospredje priložnostno postavi tudi svojo indie rockovsko in skoraj kantavtorsko senzibilnost, je bilo jasno že s posnetkov njihovih koncertov. Toda tudi ti ne razkrivajo kaj več od slutnje hrupnega rockovskega sunka, s katerim trojec trešči v živo. Pri tem najbolj izstopa intenzivnost pevca in kitarista, ki s tresenjem, skakanjem, vrtenjem kitare in kričanjem v uro dolgem nastopu verjetno pokuri več kalorij kot rudniški delavec v enem dnevu. A tega ne počne za pozo: zdi se, da ga takrat, ko je na odru, preprosto povsem prevzame noise rockovska glasba s punkovskim nabojem, katere trdno ogrodje mojstrsko postavljata na Berkleeju izšolana basist in bobnar.

Nastop skupine Kal Marks je ponudil vse tisto, kar pričakujemo od dobrega rock koncerta. Intenzivnost, glasnost, kričavost, navidezno kaotičnost in hkrati vrhunsko uigranost zasedbe ter ne nazadnje duhovite pogovore z občinstvom tipa »ko smo prestopili slovensko mejo in sem povsod okoli sebe videl sebi podobne ljudi, mi je bilo takoj jasno, da so moji predniki prišli iz teh krajev«. Ja, rockerji Kal Marks so se v nedeljo na odru Channela Zero počutili kot doma.